Droge, kriminal, zapor. Matea pričuje: “Bog vedno čaka, da se vrnemo k njemu”

Hrvatica Matea Hohnjec je odraščala v katoliški družini, kjer je šport zasedal pomembno mesto. Njen oče, profesionalni nogometaš, je igral za različne klube po Evropi, tudi v Sloveniji, mama je nekdanja profesionalna rokometašica, sestra Stefany pa je bila večkratna državna prvakinja v ritmični gimnastiki. Dekleti sta obiskovali zasebno šolo in se učili več tujih jezikov.  

Sama se je kot najstnica spopadala s čezmerno telesno težo, v šoli je bila deležna zbadanja in norčevanja. "Počutila sem se slabo in ponižano, takrat so se začele moje težave z bulimijo in anoreksijo. Začela sem kaditi in se družiti s starejšimi od sebe. Prva večja težava, ki sem jo povzročila staršem, je bila, ko sem nekega dne iz šole prinesla vrečko marihuane." Starši so o najdbi obvestili policijo, mama, ki hčeri ni več znala pomagati, pa se je po pomoč obrnila na zunanje inštitucije.

"Do 18. leta sem imela opravka s psihiatričnimi ustanovami, centrom za boj proti odvisnostim, različnimi skupnostmi, a nobena me ni mogla sprejeti, ker sem bila mladoletna. Nazadnje so me sprejeli v skupnost v Italiji, od koder sem po treh mesecih bivanja pobegnila. Tam nisem mogla več ostati, pome so prišli starši in vrnila sem se v Poreč."

Starši so sklenili, da je bolje, če za nekaj časa odide iz domačega kraja in se umakne od slabe družbe. Poslali so jo živet k babici v Medžimurje, kjer je preživela štiri leta in končala srednjo šolo.

Pri osemnajstih je sama zaživela v Zagrebu, prek sestre, uspešne manekenke, ji je uspel preboj v elitno družbo. Kot pripoveduje, sta se ji ves blišč in lažni sijaj zdela zelo vabljiva. "Večinoma so bili to kriminalci, podjetniki, športniki in manekenke, tako imenovana zagrebška elita. Moje življenje se je takrat vrtelo okrog zmenkov, nečistovanja, razvratnih dejanj in uživanja drog." S svojimi aferami in neprimernim vedenjem sta sestri večkrat polnili naslovnice hrvaških rumenih medijev.

Matea je padala vedno globlje, začela je uživati droge. "Sestra mi je hotela pomagati, a sem to ves čas zanikala. Izogibala sem se doma, nisem se hotela soočiti z njo, niti ne sama s seboj." Prek prijateljice je na Dunaju spoznala sina pomembnega libijskega politika in se zapletla z njim. Nekaj časa je živela v Libiji, kjer je ob blizu spoznala grozote prostitucije, posilstva in omalovaževanja žensk.

"Zagreb se mi je zdel precej dolgočasen, glede na to, da sem spoznala najtemnejši del sveta. Medtem ko sem bila v Libiji in sem služila zlu, mi je bilo veliko bolj zanimivo postati uspešna kriminalna podjetnica kot biti spremljevalka moških, ki hlepi po pozornosti in denarju na račun drugih." Po razhodu s fantom se je vrnila na Hrvaško.

Spoznala je Italijana, svetovnega prevaranta, ki jo je seznanil z delovanjem mafijske združbe. Z njim je potovala po vsem svetu, sodelovala pri ponarejanju denarja, tihotapljenju zlata in diamantov, bančnih in drugih goljufijah. Zaradi vseh kriminalnih dejanj si je nakopala številne sovražnike.

Ko je eden od poslov spodletel, se je morala za nekaj časa potuhniti na Hrvaškem. S partnerjem sta izgubila vse stike. V Zagrebu je kupila luksuzno stanovanje, vozila je drag avto, zapravila do deset tisoč evrov dnevno. Spet je čutila vse večje nezadovoljstvo in se vse pogosteje zatekala k nočnemu življenju in uživanju kokaina. Droga je zapolnila njeno praznino in pomanjkanje ljubezni.

Odzvala se je sestrinemu povabilu v Dubaj. "Če ne bi šla, bi me zagotovo našli mrtvo v stanovanju, ker bi se predozirala. Spomnim se, da sem globoko v srcu in duši želela pobegniti od vsega. Bila sem utrujena od življenja, ki sem ga poznala." Tam je ostala dva meseca, se družila z elito in se predajala alkoholu, nečistovanju.

Življenje jo je zopet začelo dolgočasiti, vrnila se je domov. Izvedela je, da jo je zločinska družba, v katero je bila vpletena, obtožila kraje njihovega denarja, in nameravali so jo ubiti. Bogu se zahvaljuje, da je preživela in lahko pričuje o Božji milosti.

V Zagrebu je spoznala Josipa, s katerim se je še naprej predajala razuzdanemu življenju. Po sedmih mesecih sta se poročila. V prvem letu njunega zakona se je na Mateini rojstnodnevni zabavi zgodila velika tragedija. Njena prijateljica je umrla zaradi predoziranja. Z možem so ju aretirali, doživela je psihični zlom in pristala v psihiatrični bolnišnici. Sodišče je oba spoznalo za kriva in ju obsodilo na zaporno kazen.

Preden bi nastopila zaporno kazen, je drugič v življenju obiskala Medžugorje, čeprav si takrat ni znala pojasniti, zakaj je ta kraj tako poseben. "Kmalu po prihodu v Medžugorje sem bila deležna prvih milosti na priprošnjo naše nebeške matere Marije. Bog vedno čaka, da se vrnemo k njemu. Različni duhovniki in eksorcisti so molili zame. Posledice mojega načina življenja so bile velike."

Na povabilo nekega duhovnika je odšla še v Italijo na srečanje z eksorcistom. "Po vseh grehih, s katerimi sem užalila Boga, je bilo to težko obdobje v mojem življenju, a tudi polno usmiljenja in očiščevanja."

Nastopil je začetek njenega prestajanja zaporne kazni in sočasno zdravljenje od odvisnosti. "V zaporu v Zagrebu sem bila z največjimi zločinci z najvišjimi kaznimi na Hrvaškem. Bila sem priča drogam, posilstvu, slabemu ravnanju in nasilju v zaporu, tako s strani zapornikov kot s strani zaporniškega sistema."

Sestra ji je prinesla molitvenik in začela je moliti k sveti Riti, ki velja za zavetnico nemogočih primerov. Po prestani zaporni kazni jo je sestra predstavila duhovniku, ki je postal njen duhovni spremljevalec. Vložila je zahtevo ugotovitev ničnosti zakona in to tudi dosegla.

Da bi prekinila stare vzorce, se je po prestani kazni odločila vrniti v Poreč. Tam se je počutila zelo izgubljeno. "Družba me je obsojala in me ni sprejemala. Nihče mi ni dal priložnosti, nisem mogla dobiti službe." Vedno znova je padala pod težo dejanj, ki jih je storila. Redno se je spovedovala. Tretjič v življenju je odšla v Medžugorje, kjer je imela hude duhovne boje.

Njeno življenje se je vrtelo v začaranem krogu in v obdobju korone je spet končala v zaporu. Tokratna izkušnja je bila precej bolj živa, saj za razliko od prvega prestajanja kazni ni bila pod vplivom tablet. Bila je edina ženska, ki je prestajala kazen v moškem zaporu, ob tem pa še medijsko izpostavljena.

"Vsega sem se zavedala. Počutila sem se nemočno. Pritisk je bil velik, začela sem se zavedati, kaj vse sem storila. Največ škode sem povzročila sebi. Vse življenje se mi je odvijalo po glavi. Še huje je bilo, ker se je mama pripravljala na operacijo. Zbolela je za rakom dojke. Sestra pa je bila noseča z drugim otrokom, tik pred porodom. Padala sem v vse večjo depresijo, dokler nisem spoznala, da sem nič brez Boga. Odločila sem se, da se vrnem k edinemu Odrešeniku, našemu Gospodu Jezusu Kristusu."

Po letu in pol v zaporu je bila izpuščena. En mesec je preživela v samostanu, kjer se je krepila z molitvijo in navajala na zunanje življenje. Na duhovnikovo povabilo je začela drugim govoriti o Božji ljubezni v svojem življenju. Spet je poromala v Medžugorje. "Šla sem z namenom, da ostanem devet dni in zmolim devetdnevnico k sveti Riti, misleč, da se mi bo v devetih dneh vse rešilo. Na koncu sem ostala več kot dve leti. Tako nisem zmolila ene, ampak veliko več devetdnevnic." Poiskala si je stanovanje, staršem in prijateljem pa je hvaležna, da so ji pomagali tudi finančno, dokler ni našla službe v trgovini s spominki.  

V tistem obdobju je okrepila svoj odnos z Bogom in nebeško Materjo. Večkrat dnevno se je povzpela na hrib prikazovanj, druge je prosila, naj molijo zanjo. "Spoznala sem, da nisem odgovorna le za svoje grehe, ampak tudi za grehe drugih ljudi, sploh če sem jaz tista, ki s svojim oblačenjem in vedenjem spodbujam druge h grehu."

Po Medžugorju se je Matea spet ustalila na Hrvaškem. Kot pravi, popolnoma zaupa Božjemu načrtu zanjo, prek katerega je spoznala svojo vrednost. "Vem, da je imel samo On moč, da mi povrne dostojanstvo ženske in napolni moje življenje z resnično radostjo in mirom. To sta mir in izpolnitev, ki sem ju dolgo iskala na napačnih krajih. Želim biti dobra kristjanka in dober človek ter tako odgovoriti na ljubezen, ki mi jo je dal. Mislim, da je to moja največja naloga v tem zemeljskem življenju." Njen dan ne mine brez svete maše in molitve rožnega venca.

"Moje življenje je dokaz, da vam ni treba skozi toliko trpljenja in bolečine, ki je posledica privolitve v hudičevo ponudbo v svetu prek denarja, luksuza, prestiža, moči, kriminala in drog. Raje stecite v Njegov objem, kajti samo On je resnično vir žive vode, ki se je ne boste nikoli naveličali," sporoča.

Mateinemu pričevanju (v hrvaščini) lahko v celoti prisluhnite spodaj. V njem se je še posebej spomnila svojega očeta Stjepana, ki je umrl pred nekaj meseci. "V zadnjem telefonskem pogovoru, dan pred njegovim slovesom, je bil zelo ponosen in vesel, da sem danes priča Božje ljubezni v svojem življenju."