Nekaj koristnih nasvetov, če se otrok izogiba pogovoru z vami

Komunikacija je nujna za človeško sobivanje, vendar pa je doseganje resnično plodnega dialoga izziv, ki zahteva veliko truda. Mnogi starši se pritožujejo, da se njihovi otroci ne pogovarjajo z njimi, strokovnjaki pa menijo, da ta pojav ni le otrokova osebnostna lastnost, ampak je včasih tudi napaka staršev.

Normalno je, da obstajajo otroci, ki so manj komunikativni kot drugi, vendar se otroci v veliko primerih nehajo pogovarjati s starši. Zakaj? Ker jim včasih starši ne znajo prisluhniti.

Različni strokovnjaki poudarjajo, da je znati prisluhniti otrokom enako pomembno kot dati jim naklonjenost. Otroci – tako kot odrasli – se zavedajo, kako pomembno je imeti nekoga, ki jih posluša, saj občutek slišanosti pomaga razviti zaupanje v osebo, s katero govorijo.

Kako lahko izboljšate vašo komunikacijo z otroki:

Ali res poslušamo pozorno ali zgolj iz obveznosti? Ali imamo čas in se zanimamo za to, kar nam povedo?

Lahko se zgodi, da otroka prosimo, naj pogovor pusti za kdaj drugič, ker smo zaposleni. Morda to, kar ima otrok povedati, lahko počaka, a zanj je pomembno, da ga poslušate. Ne da bi se tega zavedali, morda to počnemo redno. Zato začne otrok misliti, da je poskus pogovora s starši zaman vložen trud.

Da bi se nam otrok odprl, moramo pridobiti njegovo zaupanje; sam mora začutiti potrebo, da spregovori. Ne pričakujte, da vam bo povedal svoje osebne stvari iz obveznosti, še slabše je, da pritiskate nanj, naj to stori. Dajte mu čas in bodite nežni, brez ultimatov ali nenadnih zahtev. Nihče rad ne govori o sebi, ko se počuti ogroženega.

Ne pozabite, da otrokom ni lahko najti pravih besed, da bi se izrazili. Zato je pomembno počakati, da končajo govor, preden jih kaj vprašate ali komentirate.

Tudi če slutimo, za kaj gre, je bolje, da to otrok pove sam. Poleg tega, da je tak pogovor dobra komunikacijska vaja, je tudi ena od skrivnosti, kako se naučiti poslušati.

Metoda aktivnega poslušanja predlaga vrsto korakov za izboljšanje naše komunikacije z otroki. Vključuje izkazovanje pristnega zanimanja za to, kar govorijo, biti na isti ravni, jih gledati v oči in se dejansko pogovarjati. Da bi to naredili, jim moramo sporočiti, da jih slišimo, ne le tako, da kimamo z glavo, ampak tako, da odgovarjamo na njihova vprašanja in postavljamo svoja.

Večino časa iščemo nekoga, ki bi nas poslušal, samo zato, ker se želimo pogovarjati. Ne pričakujemo nasveta, še manj obsojanje. Tudi če se ne strinjamo s tem, kar nam otrok pripoveduje, da je naredil, je dobro počakati, da konča, in ga poskušati ne obsojati takoj.

Včasih so stvari, ki jih je treba hitro popraviti, druge pa niso tako resne in lahko počakajo. Bolj ko otroke obsojamo za vse, kar rečejo, manj se bodo želeli pogovarjati z nami.

Poskusite najti čas za pogovor s svojimi otroki. Čas brez motenj, brez vmesnih opravil, televizije ali mobilnih telefonov. To je pravi čas za vprašanja o šoli, prijateljih in drugih vprašanjih, ki nam bodo pomagala, da jih bolje spoznamo.

Ne gre samo za naklonjenost, ki jo pokažemo s tem dejanjem, ampak kot starši si moramo želeti in si prizadevati, da bi vedeli čim več o svojih otrocih. Bistveno je, da poznamo njihov okus, se zavedamo njihovih težav in vemo, ali se slabo počutijo.

Zato to, da znamo prisluhniti otrokom, ni nekaj površnega ali zgolj rutinskega, ampak del naše starševske odgovornosti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.