Povod za razmišljanje mi je pred dnevi dal osemletni nečak, ki me je med nedeljskim obiskom navihano vprašal, ali sem morda spekla njegove najljubše piškote, s katerimi bi se rad posladkal. Nekoliko v zadregi sem mu odgovorila, da tokrat ne. "Saj veš, tiste piškote naredim, ko praznujemo kakšen večji praznik," sem se poskušala izvleči. "Ampak danes je nedelja, torej je praznik. Vsaka nedelja je praznik," me je podučil.
Njegove besede so mi dale misliti, kako in koliko se v mojem življenju pravzaprav sploh pozna tedensko obeleževanje nedelje. Se v mojem srcu in dejanjih pozna, da je praznik, Gospodov dan, priložnost za premor od hitrega vsakdana, ali je to zgolj en dan v tednu, ko imam več časa za tiste male opravke, za katere mi je med tednom manjkalo časa?
Moje dojemanje nedelje se je skozi leta zelo spreminjalo. Kot dijakinja in študentka sem jih večkrat preživljala ob učenju za prihajajoče teste in izpite, pa v trgovini, kjer sem delala med študijem. Posledično sem večkrat izostala od nedeljske maše ali pa jo nadomeščala z obiski med tednom. Kot številne me je premamila miselnost, da je človek največ vreden, ko je produktiven.
Na svojo težnjo k učinkovitosti, miselnosti, da nedelje pa res ne rabim za počitek, in zanemarjanju pomena Gospodovega dne v tistem obdobju nisem ravno ponosna. Sem pa hkrati hvaležna, ker toliko let pozneje veliko bolj ozaveščam, da je v vsakega od nas vsajena potreba, da se po tednu obveznosti in opravkov "izklopimo" in se spet nastavimo na Njegove frekvence.
Ne nazadnje si je že Bog en dan v tednu omislil kot počitek, saj v Svetem pismu beremo: "Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil," (1 Mz 2,2). Da je nedelja rezervirana za Boga, nam govori tudi tretja Božja zapoved.
Danes nedeljo veliko bolj dojemam kot dar in priložnost za premor v hitrem ritmu življenja. Opažam, koliko bolj poglobljeno doživim nedeljsko mašo, če v cerkev pridem nekaj minut prej in že vnaprej preberem Božjo besedo, ali ko na vajah pevskega zbora, s katerim enkrat mesečno prepevamo pri maši, ponotranjim pomenljiva besedila pesmi. In koliko lepše je nedeljsko popoldne, če ga namesto obešanja perila ali sesanja hiše preživim z osebami, za katere med tednom nimam vedno časa; če namesto poležavanja raje izberem katero od dejavnosti, ki me radostijo; ko se za en dan zavestno odpovem brskanju po družabnih omrežjih.
Ob stvareh, ki me duhovno napolnijo, zmorem tudi hitreje prepoznati, kar se mi je lepega zgodilo v minulem tednu. Obenem pa ob oziranju proti tednu pred mano ne pride več toliko v ospredje misel, kako zoprno je, ker se končuje še en vikend, ampak misel na to, koliko blagoslovov sem deležna, in se zanje tudi zahvalim. Nedelja me torej opominja, da bistvo ni v tem, kako bom v vsakem dnevu učinkovita, ampak koliko bom prežarjena z Njim.
