Gost tokratne epizode Reflektorja je bil Gašper Otrin, salezijanec, ravnatelj dijaškega doma Dona Boska v Želimljah, ki je mladim blizu po duši in srcu. Na Aleteii ste ga sicer že spoznali. Z njim pa smo se tokrat pogovarjali o stiskah današnjih mladih in njegovih izkušnjah pri delu z mladostniki.
Z opisom v naslovu smo mislili eno osebo, ne dveh. To je Gašper – v studio je salezijanec prikorakal v supergah, oblečen je bil kavbojke in v srajco s kolarjem, nanjo pa si je nadel še jopico trenirke. Slog, ki bi bil verjetno zelo blizu Carlu Acutisu.
Katere so po vaših opažanjih stiske današnjih mladostnikov, s katerimi delate?
Skrbi me situacija mladih, saj sem v neki raziskavi mladih v Sloveniji prebral, da kar 22 odstotkov slovenskih mladostnikov izraža, da ne vidijo smisla življenja. Mlade skrbi šola, družinske razmere, prijateljstva, ljubezni … Pametni telefoni pa jim seveda polnijo vsakdan. Dejstvo je, da je naš šolski sistem vsebinsko in tudi sicer neprilagojen sodobnemu človeku, ostaja na nekem nivoju izpred 100 let. Nič čudnega ni, da vsi šolski sistemi pokajo po šivih.
Skrbijo jih torej šola, pa tudi odnosi – današnji mladi gradijo odnose najprej na spletu, prek telefonov, virtualno, šele nato v realnem življenju. V družinah pa se jim zdi, da se jih tretira kot majhne otroke, čeprav so že sposobni veliko stvari narediti tudi sami. Starši morajo sprejeti njihovo odraščanje in jim dati neko kredibilnost.
Najodmevnejši članki na Aleteii:
Kako kot starši navezati pogovor z mladostnikom?
Vedeti moramo, da znajo mladi težke situacije zelo dobro skrivati, tako da tudi ob vsakodnevnem stiku z njimi nekaterih stvari niti ne opaziš. Ko te stvari dosežejo nek vrh, npr. šolski neuspeh, nespečnost, anksioznost, včasih tudi depresijo, pa to pride ven na plano in šele tedaj lahko to sploh naslovimo. Mladostniki se težko odprejo, načeloma tudi ne staršem, ampak kakšni drugi osebi.
Mladi si želijo akcije, pustolovščine. To je tudi edini način, s katerim jih lahko odlepimo od zaslona telefonov.
V teh letih ne bodo razlagali stvari staršem, saj ne čutijo potrebe po tem. Starši morajo paziti, da ne silijo preveč v njih, pač pa izkoristiti tiste (redke) trenutke, ko imajo naval odprtosti, da se kaj pogovorijo. Pogosto mi starši povejo, da šele na naši spletni strani doma preberejo, kaj se dogaja pri nas v šoli in dijaškem domu, saj jim najstniki doma nič ne povejo.
Gašperjeve vzgojne modrosti:
Sam imam vrata pisarne vedno odprta, pred vrati pa je naslonjač. Radi se tja usedejo in tam marsikaj povejo, ker ne čutijo pritiska, da silim v njih. Povejo pa marsikaj, tudi stvari, ki jih verjetno ne bi smel slišati. 😉 Vzgojitelji imajo tukaj veliko prednost pogovora z mladimi, saj so jim po letih, načinu komunikacije, izkušnjah bližje.
Kako ste se približali mladim, ko ste bili vzgojitelj?
Biti jim blizu, hkrati ne biti oni, pa biti kot oni. To je velika umetnost v vzgoji.
Salezijanci imamo po neki naravni, don Boskovi poti ta dar, ta način približanja mladim. Moja izkušnja je prav ta, da je treba z mladimi početi tudi kaj norega. Kaj sproščenega, šaljivega, česar mogoče ne bi pripisal redovniku, redovnici. Mladi namreč iščejo nekaj adrenalina, izzivov; malo tipajo, kje so meje. Mislim, da malo te "akcije" manjka v Cerkvi.
Priti jim blizu in hkrati ohraniti distanco, da še vseeno ohraniš avtoriteto, takrat ko je to potrebno. Pogosto pridejo mladi do mene s kakšno zelo hudo stisko, ko je tudi zame izziv, kaj sploh svetovati. Takrat se potrudim, kolikor je v moji moči, da poskušam ponuditi in poiskati pomoč, narediti načrt, kaj narediti.
Starše ponavadi skrbijo alkohol, droge, prezgodnja spolnost … Kaj jim svetujete?
Sam bi temu dodal še telefone, čeprav se nam dostikrat zdi, da ne spadajo v isto skupino. Zame pa so ravno tam in spadajo v enako kategorijo. Današnji mladi so načeloma manj "žurerski", manj popivajo, manj je razbijanja in pretepanja po ulicah. Ker se vse dogaja na telefonih in to je povečalo njihove stiske; med temi je tudi velika pasivnost, ki je velik problem današnjih mladostnikov. Porast anksioznosti, depresij, osebnostnih motenj opažamo po letu 2010, kar je neposredno povezano s tem.
Otroci v povprečju 4–5 ur preživijo na telefonih, srednješolci še več, pogosto več kot so starši v službah. Telefoni torej dejansko oblikujejo razvoj, mentaliteto, odnose, vrednote mladega človeka danes. In številni njihovi strahovi, npr. pred fizičnim in psihičnim nasiljem, dogajanjem v družbi, njihove tesnobe, so povezane prav s tem.
Pogosto pa so problem tudi starši, vendar starši tega niso pripravljeni slišati. Kredibilnost vzgojiteljev, učiteljev, ravnateljev pa se izgublja, saj sploh nimajo več avtoritete oziroma jim starši ne priznavajo kredibilnosti, da lahko tudi oni pri otroku opazijo neke stvari in jih nanje opozorijo. Marsikdaj se med terapijo z otrokom izkaže, da bi bilo potrebno, da bi tudi starši prišli na terapijo. Tako pa je neka motnja pri otroku samo simptom nečesa, kar bi morali starši pri sebi urediti, pa tega nočejo ali ne morejo slišati.
Oglejte si celotno epizodo:
Kaj je alternativa temu?
Prvi temelj je družina, in če so v družini lepi odnosi med staršema, med otroki, če so prave vrednote, stabilnost, slišanost, razumevanje, trdni temelji, potem je majhna verjetnost, da bo otrok tako zelo zašel, da ne bo imel več povratka nazaj. Tudi če pride obdobje, ko se oddalji od vrednot staršev, kajti to mora narediti. Mladostnik mora zavrniti vse vrednote, ki so mu jih posredovali starši, zato da jih potem sam ponovno vzame za svoje. Mora jih ponotranjiti, to se ne zgodi avtomatsko. Družina je kot neka zaščita za otroka, ki gre v svet.
Zelo pomembna je tudi prisotnost očeta, pa ne le fizična, ampak da je dejansko tam za otroke. Ta čas imajo očetje nekje do 12. leta in v tem času morajo sprejeti odločitev, da dajejo otrokom in družini prednost pred čim drugim.
Kako pa mlade odtrgati od telefonov?
Namesto telefonov jih je treba priklopiti na nekaj drugega, to pa je zelo težko. Alternativa je avantura. Mladi iščejo nekaj, kar jim bo vzbudilo adrenalin, jih spodbudilo, jih prestavilo v neko gibanje in pogon. Recimo šport, skrb za domačo žival, plezanje, planinstvo, skavti, taborniki ... Gotovo je povezanost z naravo čisti naravni dopamin v možganih in v tem smislu protistrup za vse, kar se dogaja na telefonih.
Zavedati se moramo, da mladi danes nimajo samo enega telefona. Če jim enega odvzamemo, imajo na rezervi še enega ali dva, sicer starejša, ki pa še vseeno delujeta. Sploh v osnovni šoli je treba čas, ki ga preživijo na telefonih, zelo regulirati. Velik izziv je, kako se s tem spopadati kot starši, kot vzgojne ustanove, kot družba. Kako vse skupaj regulirati? Kako postaviti pravila igre? Čaka nas še veliko dela na globalni ravni.
Reflektor? Kaj pa je to?
Mladostniki namreč vejo, da je to problem. Nimajo pa moči, da bi kaj spremenili, da bi bili manj na telefonih. Tukaj jim moramo pomagati s pogovorom, morda podpisati kakšen dogovor, postaviti pravila. Zelo pomaga, če se celoten tim skuša konstruktivno lotiti stvari, torej starši, vzgojitelji, pedagogi, razrednik, ravnatelj.
Kakšna pa je bila vaša mladost?
Zrasel sem v verni družini, a sem se v najstniških letih od tega oddaljil. Obdržal sem se zaradi krasne mladinske skupine in njenega voditelja ter ene ali dveh deklet, ki sta mi bili tam všeč. 😉 Tam smo imeli res lepo vzdušje, srečevali smo se na srečanjih in samo prek tega sem ohranil stik z župnijo. Mladih namreč ne obdržiš z neko statično katehezo ali naukom, pač pa z nekim dogajanjem. Kar poglejmo skavte, oratorije, kako so uspešni. Ker mladim ponudijo neko akcijo, preden se pride do kateheze.
Kot srednješolec sem imel zelo burno mladost, zahajali smo v klube, družil sem se z ljudmi iz bivše Jugoslavije, pogosto je bila tudi kakšna nevarna situacija, ki je za danes nepredstavljiva. Pogosto sem bil na tankem ledu, ampak iz družine sem imel trden temelj, zato me nikoli ni odneslo do konca. Tudi če so sošolci počeli marsikaj, nisem nikoli zapadel v kaj resnega. Hvala Bogu, da sem iz mladostniških let izšel brez ran.
Nisem razmišljal o duhovništvu, dokler nisem doživel res milostnega trenutka Božje bližine. Takrat sem se ozrl na svojo pot, spoznal salezijance in karizmo dona Boska ter s tem začel svojo redovniško in duhovniško pot.
