Kako pogosto se zgodi, da nekoga vidimo, bodisi v živo ali na spletu, in nemudoma sprejmemo določene sklepe? Ta skušnjava je še posebej navzoča na družbenih omrežjih, kjer vidimo naslov objave ali fotografijo na Instagramu in v trenutku označimo določeno osebo ali skupino ljudi.
To pogosto pomeni, da nekoga označimo za svojega nasprotnika na podlagi nečesa, kar je storil, ali tega, kar je objavil na družbenih omrežjih.
Tvegamo tudi, da bomo hitro nekoga sodili, kadarkoli gremo k maši. Zagledamo določenega človeka, vidimo, kako je oblečen, in si o njem takoj mislimo nekaj slabega. Ali pa nas razjezi, ko otroci v klopi pred nami med mašo povzročajo hrup, in takoj sklepamo, da njihovi starši ne morejo biti kaj prida.
Prenagljene sodbe niso nikoli koristne: če smo nagnjeni k tej pomanjkljivosti, jo moramo nemudoma odpraviti.
Zdravilo
Poleg pogoste spovedi sv. Frančišek Saleški v svojem delu Uvod v bogoljubno življenje ponuja zdravilo za to neprijetno razvado. Kot pojasnjuje, je zdravilo proti prehitrim sodbam ljubezen:
"Kakšno zdravilo lahko uporabimo? … Svobodno pijte sveto vino ljubezni in ozdravilo vas bo slabih nagnjenj, ki vas vodijo k tem sprevrženim sodbam. Ljubezen ne išče zla, temveč se boji srečanja z njim, in ko je to srečanje neizogibno, si ob prvem simptomu zatisne oči, nato pa se v svoji sveti preprostosti vpraša, ali ni bila to le senca domišljije, ki ji je prekrižala pot, in ne greh sam."
Saleški gre tako daleč, da nepremišljene sodbe primerja z duhovno "zlatenico":
"Greh nepremišljenih sodb je zagotovo duhovna zlatenica, zaradi katere se tistim, ki za njo bolehajo, vse zdi narobe; in kdor želi ozdraviti od te bolezni, se ne sme zadovoljiti zgolj z uporabo zdravil za oči ali razum, temveč se mora z njo soočiti prek čustev, ki so kot noge človekove duše. Če so vaša čustva naklonjena in nežna, vaša sodba ne bo ostra; če so ljubeča, bo vaša sodba enaka."
Sv. Frančišek Saleški celo zapiše: "Ali torej nikoli ne smemo soditi svojega bližnjega? sprašujete. Nikoli, otrok moj. Bog je tisti, ki sodi zločincem, postavljenim pred sodišče."
Bog nas ni določil za sodnike, ki naj bi izrekali svoje mnenje o dejanjih drugih ljudi. Samo Bog pozna skrivnosti naših src in to spoznanje bi moralo v nas vzbuditi sočutje in ljubezen do bližnjega. Ali si ne želimo, da bi drugi imeli podobno mnenje o nas? Ali si ne želimo, da bi drugi ljudje z nami ravnali prizanesljivo, da ne bi sodili naših dejanj?
Naša naloga na zemlji ni, da izrekamo kazni, temveč le, da smo sočutni do svojih nasprotnikov in da zanje molimo. Gotovo obstaja možnost, da so storili kaj narobe, in včasih lahko o tem tudi spregovorimo; nikoli pa jih ne smemo obsojati. Bog sam sodi in izreka kazni. In mi nismo Bog.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
