Ko smo nejevoljni, jezni, razburjeni, svoje frustracije hote ali nehote "začinimo" s kakšno kletvico. O tem, zakaj bi se morali tej grdi razvadi v velikem loku izogibati, je spregovoril frančiškan Peter Vrabec, eksorcist novomeške škofije.
Kaj sploh je preklinjanje, kako bi ga opredelili?
Ločil bi dvoje: na eni strani preklinjanja z besedami prekletstva (na primer Preklet bodi), na drugi strani pa besede in stavke, ki sami po sebi sicer niso prekletstvo, vendar tako delujejo. Povzročijo rane v človeku. Recimo, da reče oče sinu: Ti si nesposoben, za nobeno stvar nisi, iz tebe nikoli nič ne bo. Marsikateri otrok si to zelo zapomni in besede delujejo nanj kot prekletstvo, sploh če starši ali kdo drug takšne stavke ponavljajo. Človek je najbolj občutljiv ravno v odnosu do staršev, oni so tisti prvi, ki naj bi imeli otroka brezpogojno radi, zato jim v prvem obdobju tudi najbolj verjame.
Danes so se zelo razpasli vulgarni izrazi na temo spolnosti in spolnih organov ter zmerjanje. Dejansko to človeka zelo ponižuje. Ljudje celo preklinjajo kraj svojega rojstva. To je preklinjanje sebe! Iz matere sem izšel, iz njenega telesa, sedaj bom to preklinjal? To so tako neumne stvari, ljudje se tega sploh ne zavedajo. Hudiča nič ne briga, kako resno si mislil – on se tega oprime in bo na tem delal.
Pogosto že otrokom mimogrede pravimo, da so "mali hudički".
Če v odnosu med ljudmi uporabljamo besedo hudič, vrag, to ni nedolžno. Hudič se obesi na vsako takšno stvar in lahko postane že mala obsedenost. Pri mnogih ljudeh je treba z molitvijo pregnati to ranjenost, malo obsedenost zaradi takih neodgovornih izrazov. Ne vnašajmo besede hudič kar tako v vsakdanje življenje, razen če je debata o zlih duhovih. Samo stran od tega. To je moja izkušnja, pri svojem delu imam veliko primerov ljudi, ki so ranjeni, prizadeti, ker so jih starši ali kdo drug naslavljali s hudičem, vragom in tako naprej.
Torej lahko preklinjanje zaznamuje tudi posameznikovo prihodnost?
Seveda. Če gre za ranjenost, da deluje kot prekletstvo na daljavo, se lahko zgodi, da ostane v človeku in je treba potem z molitvijo pregnati. Gre za obliko manjšega eksorcizma.
Lahko pa so prekletstvo tudi besede, izrečene v obredih, ko se nad nekom ali proti komu izvaja satanistično ali kakršnokoli obredje. Te besede je treba pri molitvi posebej zlomiti. Tudi če nekdo preklinja svojega otroka, zakonca ali pa Boga, Marijo, je treba to zlomiti. Najprej mora tisti, ki je govoril te besede, dejanje obžalovati, se pokesati in te besede preklicati. Jaz besede potem molitveno zlomim. Kolikokrat je treba to ponoviti, je odvisno od človeka in njegove ranjenosti.
Marsikdo po osvobojenju pride nazaj in sprašuje: Je res uspelo? Ni čisto prepričan v uspeh in hudič igra na to karto, hoče se vrniti, če se le more. Zato moramo biti po molitvi prepričani: Bog je to odvzel. Tudi mi se ne smemo spet predati. Apostol Peter pravi: "Hudiču pa se uprite in bo pobegnil od vas." Čisto preprosto: hudič bo pobegnil, če se mu upreš: Nočem te, v imenu Jezusa Kristusa pojdi stran od mene. Jaz sem Jezusov. Ne dovolim, da hodiš k meni.
Zakaj je v človeku tako vsajena potreba, da se zateče k preklinjanju, ko je jezen, razburjen?
To je čisto nepotrebno in iracionalno. Gre za vpliv zlih duhov. Vedeti morava še nekaj: beseda, sposobnost govorjenja je božanska stvar. Živali ne govorijo. Lahko oddajajo glasove, ki izražajo razpoloženje, ne pa besed. Mi lahko z besedami izrazimo pravzaprav vse: od trenutnega razpoloženja do matematike in vere. Vse je v besedah. In sam Jezus Kristus se v Janezovem evangeliju imenuje Beseda. On je Božja beseda in predstavlja to božansko sposobnost govorjenja.
Besede izražajo neverjetne stvari, zato je preklinjanje, negativno govorjenje, ko nekoga zmerjamo ali govorimo laž, zloraba besede, hud greh. Včasih ljudje rečejo: ah, besede, saj to nič ne velja. Pri človeku je morda že tako, zaradi zlorabe, inflacije besed, neodgovornega besedičenja in tako naprej.
Verjetno tudi na ta način odpiramo vrata delovanju hudega duha?
Zli duh je takoj zraven, čim stopimo v kakršno koli obliko negative, in nas bo še bolj potapljal v ta občutja. Ali je on to povzročil ali se samo priključi, to je druga stvar. Vse, kar se negativnega zgodi, tudi če se ni od hudiča, bo on to izkoristil proti nam.
Recimo, da mama reče hčerki: poglej, kakšna si, nikoli ne boš dobila moža. In če to večkrat ponavlja, te besede povzročijo v človeku rano, nanjo se nalepi zli duh in hoče, da to negativno občutje, nezaupanje vase zadržiš čim dlje. Tako vpliva tudi na to, da naredimo čim manj dobrega. Človek, ki je ohromljen od ran, ni sposoben delati dobrega, saj se toliko ukvarja s svojimi problemi. Še več, rani tudi druge. Prekletstvo zaradi takšnih ali drugačnih besed prekletstva je huda stvar.
Človek pa, ki preklinja Boga, dela to, kar hoče hudič najbolj. On, ki stalno preklinja Boga, želi najbolj, da smo mu podobni. Ne da smo podobni Bogu, ampak smo podobni hudiču. Se poistovetimo z njim. Saj ljudje velikokrat ne mislijo na to. Ampak so se tako navadil na te besede, da jim prileti iz ust velikokrat. Tudi vsaka mama ali oče, ki ne spodbuja svojega otroka, morda ne misli tako resno, ampak otrok vzame besede zelo resno.
Kako se, ko slišite preklinjanje, odzovete vi?
V jezi sem seveda že kdaj izgovoril kaj neprimernega, kar ni bilo prav, ampak redko. V takih primerih se spovem. Že v moji družini ni bilo grdega govorjenja, oče nikoli ni grdo govoril in zelo je pazil, da tudi otroci nismo.
Ni vedno potrebno, da kaj rečem, ko kdo drug grdo govori v moji prisotnosti. Dostikrat se ljudje sami zavejo in se opravičijo. Komu, ki se tega sploh ne zaveda, pa rečem, da je škoda, da tako govori. Večinoma ljudje to vzamejo za dobro.
Kaj pa, ko preklinjajo že otroci?
Nivo vzgoje in govorjenja je lahko zelo različen od družine do družine. Otroci veliko grdih besed prinesejo tudi iz vrtca, šole, od vrstnikov se naučijo vsega mogočega. O odzivu je treba presoditi glede na otrokovo starost. Če sploh še ne govori dobro, pa izusti grdo besedo, ki jo je nekje slišal, je najbolje nič reagirati, ker niti ne ve, kaj je rekel. V nasprotnem primeru bo po nepotrebnem pozoren na to besedo. Če se stvar ponovi, pa je treba odreagirati, če hočeš otroku dobro. Nekoliko starejše otroke je nujno treba ustaviti in korigirati.
Naš oče je bil, kar se tega tiče, zelo oster. Če smo od kod prinesli kakšno grdo besedo, tudi nespoštovanje, je bil zelo odločen. Tako svetujem tudi na tem mestu: biti odločen do otrok. Če mu pokažeš, da je neka stvar sveta, da si odločen in tega ne pustiš, potem otrok razume: to res ni dobro. Sploh najstnikom, ki vedno bolj izrazito prihajajo v zavest, in sebi, je treba povedati, da je to iz več razlogov nekaj slabega zanje, za njihovo osebnost.
Imate pa seveda tudi starše in sorodnike, ki se smejejo ob tem, ko slišijo otroka govoriti grde besede: "Oh, česa se je že naučil." V družbi je beseda kulture vsestransko zelo nazadovala. Sem spada na žalost tudi izrecno preklinjanje, negativno govorjenje, "zabijanje" nekoga, poniževanje drugih. Vse to je prekletstvo. Poniževanje nekoga, če ga hočeš ponižati ali iz malomarnosti, ki se je niti ne zavedaš zaradi lastne nekulture, ali pa ker tako hočeš, deluje kot prekletstvo. Kolikor je načinov izražanja, toliko je lahko prekletstev.
Tolažimo se, da to pa res ni nič takega, da tako govorijo "vsi". Za kakšne vrste greh gre?
Prav gotovo je preklinjanje Boga nekaj, kar zajema naš odnos do vsega, kar je. Zlasti na Balkanu in v Italiji recimo preklinjajo Kristusovo kri, po kateri smo bili odrešeni. To je nepojmljivo, ker preklinjaš lastno odrešenje.
Sledi preklinjanje drugega človeka iz morda upravičene jeze, ampak izražene na napačen način. Saj veste: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Najprej pa ljubi Boga. Tako je komaj kaj manj, ko preklinjamo bližnjega.
Neke sorte prekletstvo je tudi zmerjanje in vulgarno govorjenje, sicer manj huda stvar kot prejšnji dve. Vulgarno govorjenje te zelo umaže, ker s tem kažeš neko svojo kulturo in z njo nižaš nivo svoje osebnosti, vendar pa nisi škodil tako direktno, zato je manj huda stvar, a še vedno greh.
Kako tovrstno govorjenje vpliva na naš odnos z Očetom? Se kdaj naveliča naših obljub, da se bomo poboljšali, rezultatov pa kar ni?
Prav gotovo se moramo zavedati, da je ponavljanje grehov žalostna, huda stvar. Ampak komu uspe, da ne ponovi greha? Bog je to vnaprej vedel, zato je Jezus ustanovil spoved. Prvi dan vstajenja se je prikazal apostolom in rekel: Prejmite Svetega Duha. Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni. Komur jih zadržite, so jim zadržani. Jezus je namreč vedel, da večinoma nismo sposobni enkrat za vselej priznati, se kesati in nikdar več grešiti. Bog je usmiljen, nas razume, ga pa ponavljanje grehov žali. Če grem zavestno k spovedi in hočem biti boljši, mi bo to tudi uspelo. Ne naenkrat, ampak napredek bo.
Kako prositi za odpuščanje, ko nam uide kletvica in se tega zavemo?
Najbolje takoj. Sploh če je bilo nepremišljeno, v jezi, se človek takoj nekako zave in je prav, da takoj reče Bogu, da mu je žal. Če gre za zavestno preklinjanje drugega, pa verjetno ne more tako hitro priti do kesanja. Pri vsakem človeku je drugače.
Kaj pa odnos s sočlovekom, ki so mu pogosto te besede namenjene?
Nujno se mu je treba opravičiti. Če hočeš biti kristjan, moraš priznati napako, izraziti obžalovanje in prositi za odpuščanje. Zelo pomembno je, da človek sebe razbremeni zamere, sovraštva. Lahko se zgodi, da se drugemu opravičiš, pa ti ne odpusti. Tisto je potem njegov problem, čeprav te seveda prizadene. Človek, ki ne odpusti, ne more biti kristjan. Odpuščanje je v evangeliju tako jasno poudarjeno, da ni krščanstva brez odpuščanja. Sploh če te nekdo prosi odpuščanja.
Če te niti ne prosi odpuščanja in ne obžaluje, pa je težko. Predstavljajte si, da ste s človekom, ki vas dan na dan muči, bodisi v službi ali doma, in ne obžaluje. Takrat ostane samo še Jezus na križu in njegove besede: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.
"Naslednjič moram bolj paziti na besede," so pogoste obljube, ko zakolnemo. Imate kakšen nasvet, kako se uspešno zoperstaviti preklinjanju?
Najbolje se je ugrizniti v jezik. Tistemu, ki se res želi odvaditi preklinjanja, to počasi pride v zavest in bo greh ponavljal manj nepremišljeno, saj se bo takoj spomnil na svoj sklep. Če je dosleden in še naprej pazi (nočem, hočem se poboljšati), bo (spet) prešel na višji nivo izražanja. Je pa to najbrž proces – ne morem trditi, tega nikoli nisem prestajal, ker nisem imel take razvade.
