Sylvie čuti neizmerno hvaležnost za svojo poroko z Nicolasom in deset let skupne sreče. Danes živita v Londonu, a njuna zgodba se je začela v Parizu.
"Delala sem v založništvu, srečevala sem se z avtorji, moji večeri so bili zaznamovani z debatiranjem o spreminjanju sveta ob kozarcu vina, a mali glasek v meni mi je rekel, naj spremenim smer, naj se odprem drugim krogom," pravi 49-letna Sylvie, danes učiteljica zgodovine in geografije.
"Povabili so me na neko zabavo in čeprav sem vedela, da ne bom poznala skoraj nikogar, sem šla. Še dobro, da sem se tako odločila, ker sem tam spoznala Nicholasa!"
Najodmevnejši članki na Aleteii:
Oba sta bila stara več kot 35 let in vsak zase sta bila prepričana, da se želita poročiti. Leta so minevala in oba sta zavihala rokave, da bi našla sorodno dušo. Njuna zgodba je postala resna po srečanju, polnem humorja in spoštovanja drug do drugega.
Po treh mesecih je Sylvie rekla Nicolasu: "'Poslušaj, v reviji Elle sem prebrala, da so trije meseci kritična faza v razmerju, zato naj bo jasno: iščem nekoga, s katerim se bom postarala, ki je kompatibilen z Bidulom in se ne boji pepelnika.' Bidule je bil moj pes in takrat sem precej kadila," v smehu razloži Sylvie.
Nicolas dodaja s humorjem: "Pri svojih letih sem vedel, kaj hočem, nisem imel več časa, ki bi ga lahko zapravil za čakanje. Zato nisem hotel reči ne, sicer bi se lahko odpovedal 80 odstotkom 'trga'!" Humor in neposrednost sta jima omogočila, da se jima je izpolnila želja, da bi si ustvarila dom, medtem ko je večina njunih prijateljev že našla pravo ljubezen.
Vera, zasidrana v upanju
Sylvie je vero znova odkrila po smrti svoje matere. Ko je mama umrla, je Sylvie okusila nebesa. Izkušnja je bila hkrati čudovita in težka: "Ko je mama umrla, sem spet našla vero, morda je bilo to njeno darilo ob slovesu. Vendar to ni izbrisalo bolečih vidikov najinega odnosa."
"Bilo je nenavadno, ker sem se z vrnitvijo v cerkev počutila domače in hkrati kot da ne sodim tja, to ni bila lahka pot." Zahvaljujoč temu spreobrnjenju sta Sylvie in Nicolas doživela zelo lepo pripravo na zakon, ki sta jo oba zelo cenila. "To nama je dalo trdne temelje, verjetno osnovo za najine trenutne odločitve, kot je pomoč pri prebujanju vere, sodelovanje pri družinskih molitvah ali vpis najine hčerke k verouku."
Par izžareva ljubezen in odprtost
To večletno potovanje v upanju, da bosta spoznala svojo drugo polovico in zgradila dom, daje Nicolasu in Sylvie veliko odprtost do drugih. Njun čut za gostoljubje kar prekipeva. Brez oklevanja odpreta vrata svoje hiše prijateljem, ki gredo mimo, ali pustita ključe prijatelju, ki potrebuje pisarno za ta dan.
Nicolas se, kadar ni za računalnikom (dela na finančnem področju) ali na igrišču za ragbi (trenira mladinsko ekipo), loti dela v kuhinji in kuha za njune prijatelje. Sylvie vsak petek na svojem domu gosti molitveno skupino za matere, ob nedeljah pa se skupaj s svojo desetletno hčerko odpravi k verouku.
Ta par, ki se bliža petdesetim, zaznamuje odprtost srca. "Ko je umrl moj oče, mi je Nicolas pomagal pri administrativnih zadevah. Nihče ni bolj pošten od njega, a moje sestre niso bile zadovoljne in so bile stroge do njega," se spominja Sylvie. "Vendar je z njimi ostal miren in prijazen. Vzgajal me je."
In res, kljub pripombam in namigovanjem je Nicolas vztrajal v svoji prijaznosti in ohranil svoj umirjeni temperament. Njuna rodovitnost sega tudi onkraj doma, kar dokazuje njena preusmeritev od založništva k poučevanju. Najstniki, za katere skrbi, in njihovi starši v njej najdejo vodnico, ki jim pomaga s predlogi, kadar se znajdejo v težavah.
Vera, ki se prenaša kot bakla
Beseda, smeh, občutek za perspektivo. Malenkosti v pričevanju Sylvie in Nicolasa pomagajo ljudem okoli njiju, da se osredotočijo na tisto, kar je bistveno. Njuna hči je lep dokaz za to: Nicolasov oče preživlja svoje zadnje mesece na zemlji, njuna hči pa se s svežino in otroško neposrednostjo brez obotavljanja odzove na spodbudo staršev in se usede k dedku ter mu predlaga, da prebereta molitev.
Kdo lahko reče, da leta upanja na pravo ljubezen niso prispevala k zasidranju nežnosti in prijaznosti v srci teh zakoncev? Izkušnje, pridobljene z leti, jima dajejo razumevanje, strpnost, ki jima omogoča, da pomagata drugim, kar navsezadnje osrečuje tudi njiju.
Starost je lahko morda eden od ključev do globljega razumevanja tega, kaj je resnično pomembno. Zrelost je moč in Gospod poskrbi za vse. Kot meni Nicolas, je ljubezen kot dobro vino: z leti postaja boljša.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
