Ivan Platiša, specialist zakonske in družinske terapije, je za revijo Božje okolje spregovoril o poslanstvu uspeha.
V knjigah in na spletu kar mrgoli nasvetov o tem, kako postati uspešen. Kaj pa je to – uspešno življenje?
Navadno pod pojmom "uspešno" razumemo, da nam gre dobro, da dosegamo cilje na različnih področjih, pri čemer se tukaj najverjetneje nanaša na delo v službi in kariero. Posledično se to kaže kot uspeh na ekonomskem področju, ki daje varnost in stabilnost življenju.
Ko se s tovrstnim uspehom srečujem v okviru terapevtskega dela, opažam, da v zasledovanju uspešnega življenja marsikdo spregleda področja, ki prinašajo drugo kvalitativno vrednost "uspešnega življenja". Pri tem imam v mislih, da človek, ki dosega podobno zgoraj neštetim, vendarle pogreša še drugačen uspeh, zato se kljub izpolnjenosti v karieri sooča s praznino, z manj kvalitetnimi medosebnimi odnosi. Uspeh je to, da zmorem vzpostaviti vsaj toliko urejene odnose, da se v življenju čutim izpolnjenega.
Ali je pomembno, da se človek v življenju počuti uspešnega in – če – zakaj?
Vsak človek si želi uspeha. Uspeh daje vrednost življenju, ker človek potrebuje smisel in je nagnjen k osmišljanju in vrednotenju vsega, kar počne, s čimer rokuje, kar obvlada. To življenje lepša, izpolnjuje; iz tega lahko zajemamo in dajemo drugim.
Problem nastane takrat, ko vse podvržemo uspehu. Preveliko gonjo za uspehom najprej občuti družina, hkrati tudi telo, saj se v njem poruši naravno ravnovesje, kar lahko vodi v izgorelost. Do izgorelosti sicer ne pride le zaradi zasvojenosti z uspehom, je pa lahko tudi delni odgovor na to.
Človekov organizem ni narejen za to, da bi bil dalj časa izpostavljen močnih stresnim dejavnikom. Stres je sicer sam po sebi dober, vodi k uspehu, to je pozitivni stres; preveč stresa v telesu pa sproži področja, ki telo usmerijo k samozaščiti. Če bi telo imelo kaj besede, bi takrat glasno povedalo, da je dovolj tega, v čemer se nahajamo. Izgorelost je stanje, ko telo ne zmore več.
Kristus nam priporoča množenje talentov. Ali je ambicioznost torej nekaj dobrega ali slabega? Kako gresta skupaj uspeh in ponižnost?
Ambicioznost sama po sebi ni nekaj slabega. Vsaka stvar pa postane slaba takrat, ko nas vodi v odklone. Pri iskanju uspeha je treba iskati mejo med tem, kar me še krepi in izgrajuje, in med tem, kar me vodi v zasvojenost, odtujenost od bližnjih in – kar je še najbolj tragično – odtujenost od samega sebe.
Mislim, da si Bog za nas želi, da bi bili uspešni, ker nam drugače ne bi dal darov. Bog nam jih vedno znova daje in jih daje zato, da smo z njimi ambiciozni in da pridemo do ciljev, ki smo si jih zastavili. A darovi, ki nam jih daje, so najprej namenjeni najbližjim, skupnosti; če jih namreč uporabljamo le zase, se ta uspeh izpridi.
Osebnostno bom najverjetneje ostal na pravi poti, če bom svoj uspeh doživljal v drži ponižnosti. To ne pomeni podrejanja, ampak da imam določeno stopnjo vpogleda, kjer uvidim delovanje Boga v svojem življenju – kako mene, moje roke, moj um, moje naravne danosti skupaj s svojimi darovi uporablja za to, da me vodi k uspehu, ki pa je konec koncev vedno za drugega. Tudi noben umetnik ne ustvarja le zase, vedno za druge; izrazi življenje, čas, v katerem živi. To je zanj velik uspeh, tudi če ne dobi zunanjega priznanja.
Uspeh je naša misija, poslanstvo. Kot kristjan moram uspeti, moram se odpreti Svetemu Duhu; ko prejmem njegove darove, sem že na neki točki uspel; potem razvijam te darove in ostajam ponižen. Jezusove prilike nas nagovarjajo k temu, da talente množimo: kdor ima, se mu bo še dalo. V prilikah se Bog veseli množenja tistega, kar je zares vredno, in celo nagrajuje naše poslanstvo. Zato je množenje talentov uspeh. Gre pa uspeh skupaj s prevzemanjem odgovornosti, v kateri so nam zaupani bližnji, da jih vodimo, jim posredujemo dobro.
Bi lahko postavili objektivno merilo za uspeh ali gre za subjektivno, notranje merilo?
So ljudje, ki bodo svoj uspeh opredeljevali glede na možnost merjenja, npr. denar, velikost podjetja, obsežnost neke zbirke – to lahko opredelimo kot objektivno merilo.
Po drugi strani pa opažam, da se zunanji uspeh zmore preoblikovati v notranje merilo, ko to, kar osmišljam kot uspešnost, postane vrednost zame in narekovalec moje življenjske usmeritve. To, da nekaj zunanjega zame postane notranje merilo, od mene zahteva predrugačenje vrednot; tistega, kar v življenju zasledujem kot višji smisel. Za kristjana je to notranje merilo Kristus. Šele v taki luči lahko razumem stavek apostola Pavla: križ zame postane zmaga in smrt dobiček.
Nekdo lahko skoraj vse svoje življenje gara v neki službi ali je poročen z neko osebo, potem pa zakon propade, iz službe ga odpustijo. Tudi staršem in duhovnikom se lahko njihov večletni trud z otroki ali župnijo izjalovi … Kaj je v tem primeru merilo uspeha?
Veliko je odvisno od tega, koliko lahko osmislim določeno življenjsko situacijo. Ali razpolagam z notranjimi viri, ki mi omogočajo v življenju oditi naprej, v novo službo, v novo okolje, v nov odnos. Recimo kljub vsej teži, ki jo s seboj prinese ločitev, je lahko velik uspeh, če se oseba loči od nekoga, ki jo je v odnosu vseskozi podrejal, maltretiral, zlorabljal …
Kar se tiče truda staršev in duhovnikov, pa gre za dva vidika. Prvi je časovni, drugi pa je, koliko mi uspe drugega nagovarjati. Pri starših je pomembno vztrajno vzpostavljanje rutine, ki po nekem obdobju, ko smo dali skozi tako vzpone kot padce, obrodi sad.
Podobno je, ko duhovnik ostaja odprt Svetemu Duhu – to delovanje Svetega Duha se bo dotaknilo vseh. Če pa je zaprt, bo trpelo tudi občestvo. Duhovnik naj bi delovanju Svetega Duha zaupal toliko, da verjame v njegov navdih prek besed izza ambona, pri spovedi, v zakonski skupini ... Ko opazujemo duhovnika, kako stoji pred oltarjem, kako komunicira z ministranti, kako se pogovarja z ljudmi, vse to srkamo in lahko ponesemo naprej.
Pastoralno delo je bolj v zgledu kot recimo v naporu, da bomo uresničevali pastoralni načrt, kot si ga je zastavil župnijski pastoralni svet. Že od nekdaj so neverujoči kristjane imeli za tiste, ki so veseli. Rekel bi, da je uspeh sodobne pastorale župnija, ki je vesela; ki prenaša to veselje v domove, med prijatelje, prijatelje otrok … To je uspešno poslanstvo Cerkve.
Proti koncu življenja ljudje še pogosteje delajo bilance glede tega, koliko so bili uspešni v življenju. Kaj bi jim pri tem svetovali?
V življenju je pomembno predvsem dosegati tisto, kar bomo lahko odnesli v večnost. Seveda je pomembno, da imamo prostor za bivanje, ustrezno plačilo, a kot kristjan si predstavljam, da se bom nekoč v polnosti in jasnosti srečal z Jezusom iz oči v oči in da bova takrat pogledala na življenje z drugačnega vidika.
O tem govori Jezus, ko pravi o sodbi, da se bo takrat zbistrilo, da sem bil v tolažbo in oporo nekomu, pa tega sploh nisem vedel; opazil bom, kolikokrat sem sev molitvi povezal z Jezusom in ga prosil za pomoč pri nošenju svojega križa in križa drugih. V resnici se na konec življenja pripravljamo vse življenje in imenitna navodila za to imamo v Božji besedi. Če se naslanjamo nanje, lahko zaupamo, da bo naš uspeh sojen ali ovrednoten po božje, ne po človeško.
Pred leti sem bil na pogrebu stare ženice. Spomnil sem se je le po tem, da je živela med nami na vasi in da je vsak dan sedela pred domačo hišo. A spomnim se tudi župnikovega nagovora pri pogrebni maši,ki jo je opisoval kot tiho in ponižno molivko. Takrat sem dojel – ta ženska je uspela, čeprav njenega uspeha navzven ni bilo videti. Tudi skrito življenje je lahko uspešno.
Uspeh za katoličana je po smrti priti v nebesa. Kaj pa je za katoličana uspeh na zemlji?
Rekel bom po otroško, kot je dejala sveta Terezija Deteta Jezusa: "Uspeh tukaj je, da spoznam, kaj lahko storim že sedaj, da bom ob smrti lahko skočil Jezusu v naročje in se od njega nikdar več ločil."
Celoten pogovor je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje 5/2023.
