Ema Kač je študentka 3. letnika medijskih komunikacij na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Je ljubiteljska glasbenica, ki je zaključila srednjo glasbeno šolo v Velenju, trenutno pa igra klarinet v Pihalnem orkestru Zarja Šoštanj. Poleg tega rada poje in igra na klavir ali ukulele, čeprav za slednji dve dejavnosti vse bolj redko najde čas.
Je tudi uradna Pika Nogavička na Pikinem festivalu v Velenju, kjer se vsako leto za en teden preobrazi v ta lik in se zabava z otroki. Rada potuje, ko ni naokoli, pa čas najraje preživlja s svojo družino in najbližjimi prijatelji.
Kaj počneš kot prostovoljka?
Pri Mladi Karitas delujem od leta 2020 kot animatorka na počitnicah Biserov, letovanju za otroke iz socialno ogroženih družin, ki se vsako leto med poletjem odvija v Portorožu. Vsako poletje sem torej ena izmed tistih, ki en teden posveti otrokom, ki sicer zaradi različnih stisk ali drugih razlogov tisto leto verjetno ne bi uživali v takšnih ali podobnih počitnicah.
Naša naloga je otrokom čim bolj polepšati ta teden. Z njimi se pogovarjamo, igramo, ustvarjamo, pojemo, plešemo, plavamo, skačemo v vodo in jim pripravljamo različne zabavne aktivnosti in vesele večere. Naša najpomembnejša naloga in želja je torej ustvariti brezskrbne počitnice, na katerih se otroci resnično zabavajo in ustvarjajo lepe spomine. Vsak nasmeh in objem nam da vedeti, da smo uspeli.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.
Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Težko vprašanje, ker se tudi sama ne spomnim točno. Ampak ko razmišljam za nazaj, je to verjetno bila moja sestra Zala. Ona je kot prostovoljka delovala v župniji, v domu za varstvo odraslih, pri različnih projektih Mlade Karitas in verjetno sem še kaj pozabila.
Vedno sem občudovala njeno nesebičnost in veselje do pomoči drugim. Ona me je potem nekako 'zvlekla' v vse to. Spomnim se, ko sem enkrat z njo obiskala varovance v domu za starejše. Skupaj smo se družili in peli ljudske pesmi. Takrat sem prvič občutila to čustvo, ki ga doživljamo prostovoljci ob svojem delu.
Je kot ogromna sreča, ki jo občutiš, ko vidiš, kako malo je potrebno, da nekoga razveseliš in mu s tem polepšaš dan. Ta občutek te potem vseskozi žene naprej, da si želiš delati dobro.
Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Na Biserih sem se naučila otroke in na splošno ljudi okoli sebe sprejemati točno takšne, kakršni so. Naučila sem se, da je vsak človek biser, ne glede na to, kako izgleda in od kod prihaja.
Takšne stvari me spomnijo, da stvari, ki jim rečemo osnovne človekove potrebe, niso samoumevne. Da nekateri ne poznajo občutka biti ljubljen, kot ga poznam jaz od svoje družine. Zato so takšne stvari zame opomnik, da še bolj cenim vse, kar imam.
Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Večinoma zelo pozitivne. Soanimatorji me po navadi opišejo kot vedno nasmejano in polno energije. Sem tista, ki vedno glasno poje, bansa, pleše in poskrbi, da se ves čas nekaj dogaja.
Moje veselje do dela skušam izžarevati skozi vsak trenutek, saj verjamem, da s tem motiviram in navdihujem tudi druge animatorje. Najlepši odziv, ki mi ga dajejo otroci, pa so njihovi nasmehi, ki me polnijo in motivirajo, da opravljam to delo in da sem pri tem tudi sama nasmejana.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: [email protected]. Veseli bomo vaših idej!
Na koga ali kaj si najbolj ponosna? In zakaj.
Vsekakor nisem človek, ki bi mu manjkala samozavest, zato z veseljem povem, da sem najbolj ponosna nase, čeprav mogoče zveni čudno ali hecno, ampak je resnično. Ponosna sem na vse svoje dosežke, na vse stvari, ki jih delam, in na to, kakšna sem kot oseba. To ne pomeni, da se imam za popolno. Ampak ponosna pa sem lahko vseeno.
Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Na Biserih se nam ogromno dogaja, zato bi težko izpostavila eno samo anekdoto. Po vsakem tednu mi v spominu najbolj ostajajo trenutki, ko se z otroki in animatorji skupaj smejimo do solz, in dnevi, kot je ponavadi zadnji, ko se moramo posloviti in imamo vsi solze v očeh, ker postanemo v enem tednu ena velika družina, potem pa se moramo posloviti drug od drugega.
Kaj te tako zelo navdihuje pri Biserih, da ste se skupaj z ostalimi odločili, da posnamete film o tem projektu?
Na Biserih me navdihuje prav vse in čisto vsak. Čustva, ki jih kot animatorka doživljam tam, je težko opisati z besedami. Vedela sem, da bo v filmu težko prikazati vse občutke, ki se razlivajo v vseh teh tednih v Portorožu.
Zato smo želeli prikazati vsaj delček te edinstvene energije, topline in iskrivosti, ki takrat vlada v Portorožu. In po odzivih gledalcev mislim, da nam je uspelo odlično.
Zakaj bi k prostovoljstvu povabila tudi druge?
Obstaja čisto kratek in enostaven odgovor, ki mislim, da bi ga podal vsak prostovoljec: Ker še več, kot daš, dobiš nazaj.
