“Kot duhovnik sem most, po katerem ljudje prihajajo k Bogu”

Moške skrivnosti že celo večnost niso gostile posvečenega sogovornika. Do danes. Matjaž Celarc se je našemu vabilu z veseljem odzval, mi pa z veseljem objavljamo nekoliko posebno, prilagojeno epizodo, v kateri je študijski prefekt ljubljanskega bogoslovja spregovoril o svoji vlogi v semenišču in duhovniškem poslanstvu.

Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika? 
Potrebna je modrost. Smer svoje vsakdanje življenjske plovbe vedno znova lovim in usmerjam proti cilju pri Gospodu. Težko rečem "ne", zato včasih morje vsakdana preplavlja mojo barko, kar me lahko prestraši. Umirja me pogled na Jezusa, ki ni le "onkraj morja kaosa", temveč je tudi ob meni. Tako se odločim, da vse, kar delam, opravljam z ljubeznijo, kar daje smisel tudi razburkanemu morju. Moč in spodbudo za soočenje s težjimi izzivi pa najdem v prijetnih stvareh – glasbi, naravi, lepih dogodkih in srečanjih z ljudmi. 

 "Duhovništvo me izpolnjuje, ker …"
... sem lahko orodje v Božjih rokah in most, po katerem ljudje prihajajo k Bogu. To še posebej občutim pri spovedi in sveti maši. Izpolnjuje me, ker smem vedno znova odkrivati, da je zame in za vse nas Jezus, Vstali Gospod (prim. 1 Kor 12,3). Nenazadnje me izpolnjuje tudi zato, ker me nenehno izziva, da iščem "onkraj" – polnost življenja, h kateri nas kliče Bog. 

"Najbolj zabavni dogodek v moji duhovniški 'karieri' se je zgodil, ko …"
... sem kot novopečeni kaplan sprejel izziv mladih pri igri Jungle Speed. Ko sem izgubil, so mi za kazen naložili, da z vrha cerkve zakikirikam. In sem res!

Ta skupina mi je v dveh kaplanskih letih (p)ostala zelo pri srcu. Skupaj smo preživeli nepozabne trenutke – ob duhovno in energijsko nabitih dejavnostih, ob soočanju z različnimi čustvi skupine in ob dotikih milosti pri spovedi ali skupni maši. Ob njih sem tudi sam rasel in zorel.

Kako je konkretno videti delo študijskega prefekta v bogoslovju? Kako pridete nasproti bogoslovcem, se jim približate? Jih kdaj tudi okarate? Ste strogi? 
Vloga študijskega prefekta je vloga vzgojitelja. Bogoslovce spremljam pri njihovem študiju in človeškem zorenju. Sem most med vodstvom in njimi, animator kakšne neumnosti in predvsem nekdo, ki jih posluša. Srečujemo se dnevno, saj živimo skupaj. Poleg formalnih pogovorov najbolj cenim neformalna srečanja – ob pomivalnem stroju, na teku, sprehodu, nogometu –, saj se prav tam odpre največ stvari.  

Sem zaupljiv, a ko gre za resne stvari, znam biti tudi zahteven in nepopustljiv – morda še posebej, ko se podamo na Triglav. Najbolj me veseli, ko vidim, kako kdo napreduje in zažari kot diakon ali kaplan.  

Kako se zabavajo? 
Bogoslovci se sproščajo ob športu in kuharski umetnosti, predvsem pa pri družabnih igrah, filmskih večerih, sobotnih debatnih malicah in ustvarjanju zabavnih posnetkov, ki odražajo dogajanje na fakulteti ali v semenišču. 

S katerimi dvomi se soočajo sodobni bogoslovci? So kaj drugačni kot v vaših časih?
V mojem času smo bogoslovci hrepeneli po večji samostojnosti in svobodi, današnji pa si želijo bolj jasnih okvirov – tako glede identitete kot delovanja. Soočenje z lastno poklicanostjo in človeškim zorenjem pa ostaja enako zahtevno včeraj in danes. Glede izzivov, s katerimi se bogoslovci soočajo, bi rekel, da zadevajo tri časovne okvire: preteklost, prihodnost in sedanjost. 

Izziv preteklosti. Sedanjost se včasih zdi "pusta in prazna", zato se bogoslovci spogledujejo z lepoto in jasnimi zunanjimi okviri življenja in delovanja Cerkve v preteklosti. 

Izziv prihodnosti. Sprašujejo se, kakšna bo Cerkev jutri in kako se nanjo pripraviti. Ključni se mi zdita medsebojna povezanost in iskanje novih poti. 

Izziv sedanjosti. Morda najtežji: kako biti iskren do sebe in drugih ter postati duhovnik, ki bo resnično Dobri Pastir po Jezusovem zgledu. 

Kateri so glavni razlogi za izstope? 
Odkar imamo propedevtično leto, je izstopov zelo malo. Razlogi zanje niso teološki, temveč človeški – nekdo lahko prepozna, da ga Bog kliče v družinsko življenje, ali pa se pokaže pomanjkanje osebne in socialne zrelosti. Bolj kot izstopi v obdobju semeniške vzgoje, ki je čas zorenja in razločevanja, me bolijo duhovniški izstopi. Res je, da je vse del življenja, a ti izstopi, odhodi so še posebej boleči, saj človek – ne glede na to, ali gre za duhovni ali človeški razlog – spremeni svojo temeljno življenjsko odločitev. 

Vas glede na zanimanje za duhovniške poklice skrbi – če malo hudomušno pretiravava –, da boste nekoč "brezposelni"? 
Tudi Jezus ironično vpraša delavce zadnje ure: "Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?" Ti mu odgovorijo: "Ker nas nihče ni najel" (Mt 20,6-7). Jezus vedno kliče, a ga sliši le peščica. Tako kot je nekoč poslal majhno skupino apostolov, ki so spreminjali svet, verjamem, da tudi danes kliče tiste, ki jih potrebuje. Prav v tem, da deluje po peščici izbranih, razodeva svojo veličino in moč – da odrešuje človeka in svet. 

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite? 
Da moški ne izražamo čustev in da ne znamo početi več stvari hkrati. Kar zadeva čustva, jih kot gost na vajah zakonske in družinske terapije redno izražam, in če to ni dovolj, jih izjokam v avtu ali iztečem v hrib. 

Kar pa zadeva večopravilnost ... Mislim, da se ji danes ne moremo povsem izogniti: ne duhovnik ne moški in ne človek nasploh. Onkraj stereotipov pa verjamem, da biti moški pomeni imeti pogum sprejeti svojo ranljivost ter moč prevzeti odgovornost – za zaščito in darovanje iz ljubezni tistim, ki so ti zaupani. 

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj? 
Glasba in tek, ustvarjalnost in živost. To sta v bistvu dve plati iste medalje. Glasba me napolni z lepoto, tek pa mi daje občutek svobode. Oboje pa je zame predvsem način srečanja – s seboj, z Bogom in z drugimi. 

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj. 
Iskrenost. Pomeni soočenje z resnico – o lastni krhkosti in o ranljivosti sveta. Le iskren človek se lahko resnično odpre odnosu s sočlovekom in Bogom. 

Odpuščanje. Kot krhek človek izkušam in prizadenem rane. Odpuščanje je Božji dar in odločitev, ki mi omogoča nov začetek – s seboj in z drugimi. Odpuščanje me dela bolj človeškega. 

Sočutje. Pomeni sposobnost slišanja, sprejemanja in sobivanja. Sočutje pomeni preseganje samega sebe, kar ustvarja povezanost in bogastvo različnosti. 

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?  
Naj izpostavim dve izkušnji, ki sta me v zadnjem obdobju zaznamovali in spreminjali. 

Izguba. Ob smrti staršev sem se zavedel, da moram samostojno in z novim smislom zaživeti. Bog me je oblikoval tudi skozi spremljanje družin, ki so izgubile otroke. Naučil sem se poslušati bolečino in odkrivati smisel življenja z usmerjenim pogledom "onkraj" – k Bogu. 

Bolezen. Ob lastni krhkosti sem izkusil, kako me Bog vodi v globino mojih notranjih ran in jih ozdravlja s svojo ljubeznijo. Učil sem se sprejemanja, pomiritve in potrpežljivosti s samim seboj – kar je ključno za pristne odnose. 

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite? 
V vsakodnevnem ritmu: evharistija, branje Svetega pisma, duhovna literatura, pogovori s prijatelji in umik v naravo. Posebni trenutki pa so duhovne vaje in daljši teki spokojnosti, kjer prepoznavam "Jezusa kot Gospoda, ki je usmiljen do mene, grešnika" (prim. Lk 18,38).