separateurCreated with Sketch.

Grdo govorite o drugih? Svetnik pravi, da s tem kar trikrat grešite

whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Philip Kosloski - objavljeno 01/03/25
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Včasih se lahko ujamemo v past in zmerjamo druge ljudi, ali pa smo do nekoga nesramni v svoji objavi na družbenih omrežjih in trdimo, da zgolj govorimo resnico

Živimo v razdeljenem svetu in pogosto nas zamika, da bi odločno branili svoja stališča. Takole gre: opazimo, da nekdo na "drugi" strani počne nekaj, kar se nam zdi narobe, in pridemo v skušnjavo, da bi ga javno očrnili.

V dobi družbenih omrežij to pomeni, da na svoji najljubši platformi hitro objavimo neprijazen komentar in vsemu svetu povemo, kako grozna je oseba, ob katero smo se obregnili. To pogosto počnemo, pa ne le zato, ker se nam zdi, da je takšno početje potrebno, temveč tudi zato, ker mislimo, da je to "krščansko".

Ali ni tudi Jezus zmerjal farizejev? Ali ni krščansko, da "govorimo resnico"? Čeprav morda mislimo, da služimo Bogu, ko se obregnemo ob svojega bližnjega, v resnici počnemo ravno nasprotno.

Trije umori

Sv. Frančišek Saleški je bil prepričan, da javno uničenje dobrega imena posameznega človeka ni nikoli primerno. V svojem delu Uvod v bogoljubno življenje pojasnjuje, da s tem zagrešimo "tri umore":

Obrekovalec s svojim nepotrebnim govorjenjem zagreši tri umore: uniči lastno dušo in dušo tistega, ki ga posluša, obenem pa javno pokoplje tistega, ki ga obrekuje; kajti, kot pravi sv. Bernard, hudič ima v posesti tako obrekovalca kot tiste, ki ga poslušajo, jezik enega in uho drugega … Aristotel pravi, da je kot razcepljen, dvorezen jezik kače, takšen tudi jezik obrekovalca, ki z eno samo puščico zbode in zastrupi uho tistih, ki ga poslušajo, in ugled tistega, ki ga obrekuje.

 Za sv. Frančiška Saleškega pa obrekovanje ni le razkrivanje neresničnih trditev, temveč tudi resničnih.

Hčerka moja, prosim te, da nikoli ne govoriš slabo o nikomer, pa naj bo neposredno ali posredno; varuj se, da ne bi kdaj krivično pripisovala grehov ali napak svojemu bližnjemu, po nepotrebnem razkrivala njegovih resničnih napak, pretiravala pri očitnih, pripisovala zgrešenih motivov dobrim dejanjem, zanikala dobrega, za katerega veš, da obstaja v drugem, ga zlonamerno prikrivala ali v pogovoru omalovaževala. Na vse in vsakega od teh načinov hudo žališ Boga, čeprav je najhujše lažno obtoževanje ali zanikanje resnice v škodo bližnjega, saj v tem združuješ njegovo škodo z lažmi.

Morda se nam zdi, da služimo Bogu, če svetu o nekom povemo resnico, toda ko nekaj takega storimo s slabim namenom, izničimo vse dobro, ki bi ga to lahko prineslo. Seveda moramo včasih govoriti resnico, toda pravilen vrstni red bi bil, da se z osebo najprej soočimo, ne pa da brez opozorila javno razglašamo njene napake.

Ne smemo pozabiti, da nismo Bog in da vedno ne poznamo celotne slike. Dosti bolje je, če se stvari ne lotimo prek spleta, temveč na bolj oseben način, kot pa da nekoga z javno objavo poskušamo opozoriti, da ne ravna pravilno. In predvsem moramo moliti za tiste, ki jih ne maramo, ter ljubiti svoje sovražnike, kot nas je prosil Kristus.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Tags: