Osnovna spretnost, ki je nekateri mladostniki sploh ne obvladajo več

V dobi, ki jo obvladujejo pametni telefoni, tablični računalniki in digitalni zasloni, se morda zdi nepotrebno učiti otroke, kako brati analogno uro, tisto s kazalci. Nekatere šole posledično takšne ure odstranjujejo iz učilnic in izpitnih prostorov, ker mnogi študentje z njihovo pomočjo ne znajo določiti časa.

Ob tem se poraja pomembno vprašanje: Ali naslednjo generacijo resnično opremljamo s temeljnimi spretnostmi, ki jih potrebuje, pa ne le za lastno udobje, temveč tudi zato, da bodo mladi dovolj trdoživi in samozadostni?

Tehnologija nenehno prinaša izjemen napredek, naše življenje danes je dosti učinkovitejše in bolj prepleteno. Toda popolno zanašanje na digitalna orodja lahko ustvari precej krhko odvisnost. Kaj se zgodi, ko se izprazni baterija, ko zmanjka elektrike ali ko tehnologija preprosto ni na voljo?

Obstajajo praktične koristi, če zna človek prebrati uro s kazalci, tako kot je koristno razumeti osnove aritmetike brez pomoči računala ali določiti smer brez navigacijske naprave. Te spretnosti spodbujajo neodvisnost in samozavest v svetu, ki kljub sodobnim udobnostim ostaja nepredvidljiv.

Učenje branja ure s kazalci ni zgolj praktično, pač pa ima tudi kognitivne koristi. Za razliko od digitalnih ur, ki čas prikazujejo v takojšnji številčni obliki, ure s kazalci zahtevajo razumevanje prostorskega zavedanja, ulomkov in minevanja časa. Otroku pomagajo razvijati sposobnost razumevanja zasnov, kot sta pretečeni čas in načrtovanje, spretnosti, ki sta neprecenljivi tako v akademskem kot v vsakdanjem življenju.

Z moralnega in filozofskega vidika je dragoceno, če otroke učimo spretnosti, ki jih povezujejo z izročili in modrostjo, posredovanimi iz roda v rod. Merjenje časa v najosnovnejšem pomenu ne pomeni zgolj vedeti, kdaj začeti in končati določeno dejavnost; gre za disciplino, odgovornost in spoštovanje življenjskega ritma.

Celo v Svetem pismu je čas predstavljen kot dar in vir, ki ga je treba modro uporabljati: "Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti" (Ps 90,12). Ta misel nas opominja, da čas ni zgolj nekaj, kar je treba meriti, temveč ga je treba tudi skrbno upravljati.

Seveda moramo vsekakor sprejeti prednosti sodobne tehnologije, obenem pa se moramo zavedati, kaj vse izgubljamo, ko opuščamo tradicionalna znanja in spretnosti. Tako kot je branje ure s kazalci preprosta, toda pomembna sposobnost, obstaja še veliko drugih življenjskih spretnosti, kot so pisanje z roko, branje zemljevidov in miselna aritmetika, zaradi katerih smo ljudje vsestranski posamezniki, sposobni samozavestno pluti po razburkanem morju življenja.

Te sposobnosti niso zastarele, temveč trajne, kar krepi misel, da resnično znanje ni omejeno na to, kar je v danem trenutku najbolj priročno.

Izobraževanje ne bi smelo biti namenjeno zgolj pripravi otrok na trenutno sedanjost, v kateri vlada digitalno udobje, temveč na prihodnost, v kateri prilagodljivost in temeljne spretnosti ostajajo ključnega pomena. Odstranitev ur s kazalci iz šol se morda zdi malenkost, vendar kaže na dosti večji problem: Ali učenje olajšujemo na račun dejstva, da otroci postajajo vedno manj sposobni?

Morda bi bilo bolje, če ur s kazalci ne bi odstranili, temveč da bi vse učence opremili z orodji, s katerimi bi jih zlahka prebrali. Na ta način bomo ohranili veščino, ki je prestala preizkušnjo časa — povsem dobesedno —, mladim pa vcepili zavedanje, da nekatera znanja, ne glede na to, kako preprosta so, ostajajo neprecenljiva.

Predstavljamo še vrsto drugih spretnosti iz obdobja pred pametnimi telefoni, ki jih vaši otroci preprosto morajo usvojiti:

Ko ste bili mladi, ste verjetno poznali na pamet najmanj 10 telefonskih številk. Zdaj pa je mogoče, da ne poznate niti številke svojega zakonca. Poskrbite, da se bo vaš otrok na pamet naučil nekaj nujnih številk za primer, če se kdaj znajde v stiski in bo moral stopiti v stik z vami. Poleg tega je to dobra vaja za možgane.

Modra kapljica, ki vas spremlja pri iskanju poti do cilja, je seveda zelo priročna, vendar človeku preprečuje, da bi se naučil brati zemljevide. To je izjemno uporabna veščina za vašega otroka, če se bo kdaj brez signala znašel sredi ničesar, in nikar ne podcenjujmo veščine, kako papirnati zemljevid zložiti nazaj v urejen pravokotnik.

Zelo enostavno je poslati kratko besedilo prek telefona ali elektronske pošte, toda v prejemu ročno napisanega pisma je nekaj tako človeškega in pomenljivega. Ne glede na to, ali gre za drobno zahvalo ali dolgo pismo starim staršem: prejemnik bo gotovo zelo cenil trud, ki je potreben, da se človek loti pisanja s peresom na list papirja.

Ena od prednosti pametnih telefonov je, da so nam odgovori na skoraj vsako vprašanje na voljo z drsom prsta po zaslonu. Kaj pa, če je vaš otrok kje zunaj, pa je izgubil telefon in mora priti v stik z vami ali poiskati pravo pot? Umetnost je, če zna na vljuden način poiskati pomoč in izkazati hvaležnost tistim, ki mu pomoč nudijo.

Otroci so vedno bolj navezani na svoje telefone in posledično drug drugemu pogosteje pošiljajo sporočila, namesto da bi se pogovarjali iz oči v oči. Otroke je treba spodbujati, da se bodo vključili v pogovor in pokazali resnično zanimanje za osebo, s katero klepetajo. To se lahko začne že doma: poskrbite, da uporaba telefonov za skupno mizo ni dovoljena.

Odlična lastnost pametnih telefonov je preprost način, kako posneti na stotine fotografij – čeprav te običajno ostanejo kar na telefonu in ne nikoli končajo v okvirju. Če se bo vaš otrok naučil fotografirati s fotoaparatom, bo znal dlje časa ceniti podobo, ki jo je želel ujeti: pa naj gre za čudovito pokrajino, družinskega ljubljenčka ali prijaznega sorodnika, končni rezultat bo dosti bolj doživet in prisrčen.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.