No, patru Primožu, jezuitu in draveljskemu župniku, jo lahko. Najprej so mu jo spletali mladi, zdaj pa pravi, da si jo že kar sam. :)
P. Primož Jakop prihaja iz Kostrivnice, vasi pod Bočem. Že od malih nog ima rad hribe, starši pa so nanj prenesli tudi ljubezen do petja. Po bogatih izkušnjah v tujini (Španiji, Parizu in Dublinu) se danes na župniji najraje posveča mladim in družinam.
Kdo? Kakšen je bil Primož, preden je postal duhovnik oziroma o tem začel razmišljati?
Izhajam iz družine, ki bi ji lahko rekli tradicionalna krščanska družina. Do mojega 10. leta smo s starši in šest let mlajšim bratom živeli v bloku v Rogaški Slatini, potem pa so moji starši od starejših zakoncev, ki sta bila brez otrok, prevzela kmetijo in začela graditi novo hišo. Čeprav sem bil v resnici mestni otrok, sem se na tej kmetiji v polnosti prepoznal. To je bila krasna izkušnja! Tu se je dve leti pozneje rodila še moja sestra.
Odločil sem se za srednjo gozdarsko šolo. Narava me je vlekla. Nameraval sem prevzeti domačo kmetijo in se zaposliti kot gozdar. Toda takoj po osamosvojitvi zaposlitve na tem področju ni bilo, zato sem se odločil za študij gozdarstva.
Kako se je nadaljevala vaša duhovna pot?
V času služenja vojaškega roka mi je prijateljica pisala, da obiskuje duhovne vaje. Ta besedna zveza me je vznemirjala. Predstavljam si, kaj so telesne vaje, kaj pa človek dela na duhovnih vajah?!
Do takrat sem molil bolj iz občutka dolžnosti. Bog je bil bolj en gospod, nekje na oblakih, daleč.
Ker sem šolanje nadaljeval v Ljubljani, sem hotel izvedeti, kaj so te duhovne vaje. Šlo je za duhovne vaje v vsakdanjem življenju. Tu sem srečal prvega jezuita, patra Franceta Zupančiča, in sestro Štefko Logar, ki je potem postala moja duhovna spremljevalka. No, to je bil tisti temeljni preobrat.
Prvič sem slišal ne samo, da Bog je živ in da posluša moje molitve, ampak da tudi komunicira. Da še zdaj, danes govori po dogodkih, po ljudeh, predvsem pa po Božji besedi. To me je navdušilo! Pa to, da molitev ni le rožni venec, ampak obstaja na primer krščanska meditacija. Premišljevanje Božje besede. Ne vem, če sem bil evforičen, ampak daleč od tega ni moglo biti. Kakšne tri mesece sem imel občutek, da kar lebdim. Bilo je res noro lepo izkustvo.
Kakšne posledice je ta izkušnja imela za vaše življenje?
Prej ali slej seveda pride tudi vprašanje: Če Bog govori, kaj pa zdaj?
V času drugega letnika je obstajalo dekle, ki mi je bilo všeč. Imel sem občutek, da sem tudi jaz njej, zato bi moral biti miren. Ampak obenem so prišla kdaj vprašanja: A je to tudi vse? Saj ni malo, ampak a ni nič več kot to? In priznam, da sem takrat velikokrat samega sebe krivil. Pa zakaj si tako nehvaležen, nenasiten? Kaj bi rad še več?
V duhovnih vajah v vsakdanjem življenju sem kdaj začutil, da bi tudi duhovništvo znal biti lep poklic. Ampak ne v resnici, ne resno. Potem se je pa zgodilo ob dveh trenutkih, ob dveh knjigah. Prvič je bilo v neki knjigi o življenju kristjanov v Rusiji pod komunizmom. Govora je bilo o tem, kako so pogrešali ljudi, ki bi jim govorili o Bogu in o duhovnosti. Ob tem me je prešinilo: "To bi pa res z veseljem delal!" Veselje, ki se je ob tem zbudilo v meni, me je čisto presenetilo. Trudil sem se to idejo nekako umestiti v svoje načrte za življenje, pa ni šlo.
Čez mesec in pol sem znova doživel nekaj podobnega ob knjigi nekega francoskega duhovnika, ki je pisal o svojem življenju in delu z delavsko mladino po drugi svetovni vojni v Franciji. Duhovne vaje, spremljanje različnih skupin, predavanja, …
Zadelo me je znova! Isti občutek, ista želja, isto hrepenenje! Ampak še vedno nisem čisto točno vedel, kam in kaj.
Tisto dekle je potem prvo zaslutilo in tudi ubesedilo. Jasno ji je bilo, da še nekaj iščem. Po eni strani me je bilo strah tega odločanja, po drugi strani sem čutil olajšanje. Ampak sem potem potreboval še leto in pol, da sem se odločil.
V galeriji si oglejte dogodivščine iz življenja p. Primoža:
Kakšna je bila pot odločanja za duhovništvo?
Sestra Štefka je bila tista, ki me je na relativno zvijačen način pripravila do tega, da sem šel v Logarsko dolino na duhovne vaje v tišino. Jaz sem bil sicer sam pri sebi trdno prepričan, da ne bom delal duhovnih vaj in se ne bom odločal. Ne bom šel v tišino, ne bom molil. Ampak na koncu sem res pristal z izkušnjo neke notranje svobode, ko ni bilo več strahu. "Ok, Bog, daj pokaži!" In je pokazal.
Čeprav prej o tem nikoli nisem razmišljal, sem našel veselje in mir ob misli, da postanem jezuit. Potem sem imel do konca študija še leto in pol, da odločitev premislim. So pa jezuiti v Dravljah ravno tisti konec tedna imeli odprta vrata za fante v odločanju in sem takoj šel. Še bolj mi je postalo jasno, da me Bog kliče sem, čeprav je bilo potem na poti še veliko trenutnega navdušenja za druge redove, na primer kartuzijane (navduševala me je tišina) ali salezijance (zelo rad bi delal z mladimi na ulici).
Kaj pa Njegov klic danes? Kam Bog kliče vas, kam kliče vašo župnijo, vaše občestvo?
Kot župnija smo prepoznali, da potrebujemo neko vizijo. Zelo pomembna se nam je zdela ta hoja skupaj in poslušanje, kar poudarja tudi sinoda. Neverjetno se mi je zdelo, da nas je 15 tako različnih ljudi uspelo prepoznati, se zediniti okoli enega stavka, gesla, za katerega čutimo, da je prava stvar za našo župnijo. To je tudi zame uteha in opora. Če bi bil to sad samo nekega mojega razločevanja, bi že stokrat podvomil, ali sem res prav slišal, ali ni mogoče še kaj drugega.
Lahko, prosim, predstavite to geslo?
Geslo se glasi:
Župnija Dravlje je živo občestvo, ki omogoča rast osebne vere. Skupaj ustvarjamo gostoljuben prostor, kjer vsi prispevamo.
Zavedamo se, da je del tega, da smo živi, tudi to, da imamo različne ideje, da imamo različne vpoglede, da imamo različna mnenja, ampak da je to to, kar nas dela žive. Smo živo občestvo, ki omogoča rast osebne vere v smislu: V redu je liturgija, v redu je dobro petje, take in drugačne skupine. Ampak temeljni namen mora biti vsakemu, ki je del občestva, pomagati pri rasti njegove osebne vere in njegovega osebnega odnosa z Bogom. To, da pridemo skupaj kot občestvo, je dobro in potrebno, a ne more biti nadomestilo za osebni odnos z Bogom.
Kaj konkretno se je že razvilo iz tako zastavljene vizije?
S pomočjo vizije razločujemo, kaj je za našo skupnost zdaj potrebno in kaj morda ne tako zelo.
Zadnja stvar, ki se je rodila, je adventni dan za družine – sobota, sestavljena iz pričevanja o moči, pomenu molitve v življenju, predstavitve premišljevalne molitve ob Svetem pismu, vodene meditacije, nekaj tišine in podelitve.
Občutek pripadnosti spodbujamo na primer z mobilno stojnico, na kateri po maši delimo kavico, čaj, da se ustavimo in poklepetamo.
Ob večjih praznikih poskrbimo, da ob vhodu v cerkev nekdo pozdravi zlasti tiste, ki k nam prihajajo zelo občasno ali celo prvič.
Nekako ne uspemo z otroškim zborčkom, se je pa po koroni (deloma iz družinske kateheze) razvil občasni družinski zborček.
S pomočjo Melite Demšar, pedagoginje, smo oblikovali zgibanko za pomoč družinam, ki pridejo k maši s predšolskimi otroki.
Pripravili smo vikend šolo adoracije za družine z Jano Podjavoršek in našim kaplanom p. Markom Pavličem.
Družinska kateheza prinaša svoje sadove, potem so še razni pikniki, skavti, mladinske skupine. Iščemo možnosti, da ustvarjamo skupaj in odpiramo prostor za tiste, ki bi se želeli pridružiti. Z veseljem prevzamemo tudi kakšne dobre prakse iz drugih župnij, če so skladne z našo vizijo.
Kakšna je vaša izkušnja "odpada" birmancev po birmi?
Poudariti moram, da sem osmi župnik na tej župniji, zaupani jezuitom, in da se sadovi šestdesetih let podobnega pristopa očitno kažejo. Pa čeprav smo jezuiti med seboj tako zelo različni. Lep primer je drža služenja v župniji, ki se prenaša z ene generacije na drugo. Tako otroci komaj čakajo, da lahko postanejo ministranti, animatorji, da se vključujejo ob različnih priložnostih. Če pa so vključeni, če se nekje počutijo koristne, jih v župnijo ne žene le prisila staršev, ampak lastna želja. Tam so opaženi, potrebni, njihov prispevek je nenadomestljiv.
To ni sad mojega dela, ampak dela mojih predhodnikov. Dragoceno mi je tudi, da smo s katehistinjami enotni, da je verouk tudi prostor za izražanje vprašanj in dvomov. Da nobeno vprašanje ni neumno.
Močna skupnost se ustvari tudi na dveh vikendih za birmance. Tam se povežejo. Ključna vsebina pa so pričevanja njihovih animatorjev. Da ne poslušajo župnika ali nekih starih ljudi, ampak le malo starejše vrstnike, ki so tam z njimi.
Imate za post, ki je pred nami, kakšno željo zase? Kaj si želite, da bi prinesel?
Naj najprej povem, kaj pripravljamo v župniji. Na eni strani smo v svetem letu, na drugi strani pa je blizu 350. obletnica prvih prikazanj Srca Jezusovega, katerega promocija je bila že na začetku zaupana jezuitom. Post želimo tako oblikovati v to smer: Kako narediti svoja srca bolj občutljiva in bolj po zgledu Jezusovega srca, ki je sočutno in ljubeče?
Želimo si, da bi ta izkušnja ljubezni, ki jo ima do nas Bog, ki na koncu zmaga, ki premaga smrt, ki premaga temo, ki premaga strah, odmevala tudi pozneje, v velikonočnem času in še dlje.
Tudi sam se bom s pomočjo tega pristopa trudil svoje srce odpreti, dovoliti Bogu, da me nagovori, morda opozori še na kakšno drugo potrebo, še na kakšno drugo stisko ali še na kak drug izziv, ki ga imamo bodisi kot vesoljna cerkev, ki ga imamo bodisi mi kot župnijsko občestvo, ki ga imam tudi jaz, kot kristjan, kot duhovnik in v tem trenutku župnik. Ni vedno preprosto, ker imamo vsi radi svojo cono udobja, ki pa ni cona rasti.
