Vprašanje bralca
Na kaj moram misliti ali kaj si v mislih predstavljati, ko molim na primer očenaš. Misli mi vedno uhajajo, ne vem, kako moliti. Sprašujem se, ali je to sploh molitev …
Branko
Odgovarja ljubljanski nadškof Stanislav Zore:
Spoštovani gospod Branko. Ko sem prebral vaše vprašanje, mi je na misel prišel naslov knjižice duhovnika Karla Rahnerja z naslovom Molitev – naša težava in naš blagoslov. Resničnost te Rahnerjeve ugotovitve doživlja vsak človek. Vsak človek, ne samo vsak vernik, saj sem trdno prepričan, da je molitev skrita v srcu čisto vsakega človeka in da vsak človek pozna trenutke molitve, čeprav jih nikoli ne poimenuje molitev.
Vsak človek pozna trenutke globoke hvaležnosti, prekipevajočega veselja, ki ga odpre za večno, za presežno, čeprav tega ni v njegovem besednjaku. Vsak človek pa tudi pozna trenutke stiske in nemoči, ko ima občutek, da ga z vseh strani obdajajo zidovi slepe ulice. V takih trenutkih se v srcu porodi vzdih, klic, krik po rešitvi, po izhodu, ki se brez izrecnega naslovnika dviga k Bogu in Bog ga sliši.
To je lahko izhodišče našega razmišljanja o molitvi. Molitve se lahko učimo pri velikih mislecih in duhovnih učiteljih, lahko pa se je učimo tudi pri preprostih ljudeh, ki molitev živijo.
V duhu gornjih misli se mi zdi zelo lepa beseda o molitvi, ki jo je zapisala sv. Terezija Deteta Jezusa: "Po mojem je molitev polet srca, to je preprost pogled, naravnan k nebesom, molitev je klic hvaležnosti in ljubezni sredi preizkušnje in sredi veselja."
V tem morda lahko tudi iščemo odgovor na vaše vprašanje. Ljudje smo molitev prevečkrat skrčili na besede, za katerimi stojijo misli. Pogosto se nam dogaja, da se besede in misli v naših molitvah razhajajo – besede govorijo eno, misli pa se razpletajo čisto drugod. Takrat rečemo, da smo raztreseni.
V svojem odzivu potem skušamo na vsak način uskladiti misli in besede – pravzaprav se trudimo, da bi ukrotili misli, da bi se skladale z našimi besedami. In da bi se na ta način naša molitev skladala z našimi predstavami o molitvi ali z učenjem različnih duhovnosti, gibanj ali pobožnosti, ki nas prepričujejo, kakšna mora biti naša molitev.
Učili nas bodo, kje in kako moramo pustiti vsaj del sebe, da bomo res prišli pred Boga, kako se moramo izprazniti sebe, da nas bo Bog mogel napolniti, kako moramo moliti na kolenih, da bo naša molitev ponižna …
In mi se bomo ukvarjali z načini, gre pa za srce. Misli so dragocene, besede so Božji dar, a brez srca so misli in besede kakor brneč bron ali zveneče cimbale – zvok, ki umira. Brez srca, ki hrepeni po Bogu in se mu želi v polnosti predati, je iskanje načina molitve lahko bolj iskanje sebe kot iskanje Njega.
Ker v vprašanju omenjate molitev očenaša, naj vam spregovorim o sv. Frančišku Asiškem. Ko sta se z bratom zvečer odpravljala spat v napol podrto cerkvico, sta se dogovorila, da bosta pred spanjem premišljevala očenaš. Zjutraj je brat povedal, da je premislil ves očenaš, preden je zaspal. Frančišek pa mu je na to odvrnil: "Veš, jaz nisem prišel dlje kot do Oče naš."
Naj končam s čisto praktičnim nasvetom. Mi bi se radi naučili moliti. To so želeli tudi apostoli: ne po učbenikih, ampak s prošnjo: "Gospod, nauči nas moliti!"
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 8.
