Veliko sem premišljevala o bolezni in zdravju, ki ju danes razumem drugače. Zdravje ni privilegij ali nagrada za tiste, ki živijo "prav". Tako kot življenje samo, tudi zdravje in bolezen nista vedno stvar izbire. Kakor se morda sliši nenavadno, tudi bolezen lahko nosi sporočilo.
Uči nas, da je vrednost življenja v trenutkih, ki jih preživimo z ljubeznijo, sočutjem in sprejemanjem – najprej do sebe, nato do drugih. Kot pravi Albert Camus: "V osrčju zime sem končno spoznal, da v meni leži nepremagljivo poletje."
Ko se človek sooči z boleznijo, ko ga boli, ko je ranljiv, si želi, da bi bil sprejet in objet v vsej svoji resničnosti. Kot nas nagovarja Psalm 34,19: "Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje." Kako utrujajoče je, ko ljudje okoli nas verjamejo, da imajo rešitev za našo bolečino.
Govorijo, kaj naj jemo, katere napitke naj pijemo, k katerim zdravilcem naj gremo. Delijo svoje recepte, prepričani, da imajo prav, a ne vidijo človeka v vsej njegovi resničnosti. Velikokrat ne zaznamo bolečine, strahov, ne vprašamo, kaj si bolnik želi. Samo svoje "dobronamerne" nasvete neprenehoma ponavljamo.
Še nekaj Sarinih misli:
Trpeči potrebuje nekaj povsem drugega. Ne nekoga, ki bi poskušal popraviti, rešiti, kar se mogoče popraviti in rešiti ne da, ampak nekoga, ki bi ga resnično začutil. Kot je zapisano: "Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo" (Gal 6,2).
Nekoga, ki bi sedel ob njem in bil tam zanj – brez potrebe po tem, da bi karkoli popravil, rešil ali karkoli dokazal. Nekoga, ki bi poslušal ali molčal.
Sočutno obmirovati z nekom, ki trpi – to je dar, ki presega besede. Je dragocenost, ki lahko prinese več olajšanja kot katerikoli nasvet ali rešitev.
"Gospod je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi" (Ps 145,18).
Razumem, kako težko je živeti z bolečino, brezupom in občutkom, da ni izhoda. Zanikati življenje pomeni oropati sebe in druge življenja, njegove pristnosti. Ko resnično slišimo človeka, ko z njim obmirujemo v njegovi bolečini, ustvarimo prostor za to, da tudi tisti, ki trpi, morda začuti kanček olajšanja.
Ne gre za to, da bi kogarkoli silila v življenje. To je svobodna izbira vsakega posameznika. Vem pa, kako pomembno je, da trpeči ne ostane sam. Da ve, da obstaja nekdo, ki z njim deli breme, ne da bi mu sodil ali ga skušal popraviti. V tem je pravo sočutje – v tem je resnično življenje.
Tisti, ki je v stiski, potrebuje predvsem čas, varen prostor in občutek, da ni breme, temveč dragocen del sveta. Vsaka bolečina, čeprav neznosna, je lahko z ustrezno podporo in pristnim stikom vsaj deloma presežena. Življenje je vrednota, ki jo gradimo skupaj – tudi v najbolj temačnih trenutkih. Tudi ko se zdi, da jih ni.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 8.
