Čeprav je Mateja Feltrin Novljan radijski mikrofon pred nekaj leti znova zamenjala za šolske klopi, kjer poučuje slovenščino, je še vedno domača na Radiu Ognjišče, kjer lahko v kakšnem prispevku še vedno prisluhnete njenemu prijetnemu glasu. Toda Življenje ji je lani spomladi prineslo zahteven projekt, ki se mu sedaj posveča z vsemi močmi. En mesec po srečanju z abrahamom je namreč izvedela, da se je v njenem telesu naselil rak. Čeprav na tej poti tudi pada, je neizmerno hvaležna za vse molitve in podporo ter optimistična glede nadaljnjega zdravljenja.
Kdaj ste začutili, da vam telo nekaj sporoča, kakšni so bili prvi znaki bolezni?
Telo mi ni nič sporočalo. Po praznovanju abrahama sem se odzvala na preventivni pregled Dore. Pri meni se je rak začel v desni dojki, tam izzvenel in se potem naselil pod pazduho. Tumor je bil velik štiri centimetre in pol krat dva centimetra. Če bi se znala dobro pregledovati, bi ga morda že prej sama zatipala, tako pa se mi mesta okoli bezgavk pod pazduhami niso zdela nič drugačna. V bolezen sem šla pravzaprav čisto zdrava in pred tem nisem imela nobenih znakov.
S kakšnimi občutji ste se soočili ob prejeti diagnozi?
To je šok. Ko sem čakala na izvid, sem opazila, da hodijo pacientke v dve ordinaciji. Iz ene so hodile ženske nasmejane, iz druge objokane. Ko so me poklicali v drugo, sem zaslutila. Pri meni so našli spremembo v levi dojki in na desni bezgavki. Zdravnica mi je povedala, da je dojka v redu, bezgavka pa je rakava. Moja prva reakcija je bila, ali lahko grem še v šolo in dijakom zaključim še zadnje ocene. Toda zdravnica je dejala: Ne, jutri boste šli v šolo, povedali boste, da vas zelo dolgo ne bo, in potem ste samo vi.
Ko sem prišla ven iz velike steklene stavbe, sem se zjokala. Prvič v življenju sem se izgubila. Nisem vedela, kjer sem in ali bom sploh našla pot do avta. Izjokala sem se, šla domov in potem je sledilo najtežje – povedati otrokoma. Vedela sta, da sem šla na pregled v Ljubljano in bi ju poklicala, če bi bilo vse v redu. Ker me dve uri ni bilo, je bilo v zraku tisto nekaj bo narobe.
Ko dobiš diagnozo, najprej padeš in se zlomiš. Potem si rečeš: dobro, saj poteki zdravljenja so lahko zelo različni. Operirali me bodo in bo mimo. Ko sem šla prvič k onkologinji in je začela pisati dolg seznam kemoterapij in obsevanj, mi v roke dala napotnico za lasuljo, se mi je še enkrat sesul svet. Ko te vprašajo, ali vas še kaj zanima, samo odkimaš. Pri kar nekaj pregledih sem enostavno odtavala v mislih.
Morala sem vstopiti v svoj največji življenjski strah. Strah me je recimo, da bi se ladja potopila. Ampak tega strahu se lahko rešim tako, da ne grem na ladjo. Zdravljenja bolezni pa nisem mogla obiti in sva si morala s tem strahom nekako podati roko. Tako ga zdaj premagujem in vidim, da mi je dana moč. Rešujeta me medicina in vera, zaradi tega zmorem.
Kako pa ste o bolezni povedali svojim bližnjim, sodelavcem, dijakom v gimnaziji? Ste ob tem kdaj vi tolažili druge?
Najprej sem raka izjokala, potem pa, kot sama rečem, izkričala. Najbolj pomembno mi je bilo, da je z menoj v tej preizkušnji družina. Potem sem tudi vsem prijateljem povedala, da imam raka. Pravzaprav takrat ne veš, kaj te žene in zakaj to počneš, zdaj pa so mi stvari bolj jasne. Zdi se mi, da se je v meni sprožil neke vrste obrambni mehanizem. Ogromno ljudi zdaj moli zame, če o tem ne bi spregovorila, ne bi. Resnično občutim moč molitve.
Ko sem ob prihodu iz Ljubljane povedala otrokoma, Manci in Janu, smo se objeli in jokali, to je bil zame najbolj boleč trenutek. Stara sta 16 in 18 let in prosila sta me, da sem iskrena v vsem, kar se bo dogajalo. Ob misli na raka je prva asociacija smrt in jasno je otroka najbolj strah, da bo njegova mami umrla. Potolažila sem ju in jima obljubila, da bom naredila vse, kar je v mojih močeh, da ozdravim. Drug drugemu smo velika moč in podpora.
Moji radijski kolegi so bili pretreseni. Tudi s sodelavci v zbornici smo jokali, bili so šokirani. Ganljivo je bilo, ko sem prišla med dijake. V razredu je vedno lep živžav in ob prihodu se trudiš umiriti razigrano mladino. Ko sem jim povedala, da smo zadnjo uro skupaj, ker imam raka in me nekaj časa ne bo, je nastala smrtna tišina. Imeli so solzne oči. Vsak je prišel do mene, me objel, izrekali so mi spodbudne besede. Kar nekaj jih je obljubilo, da bodo molili zame. Potem sem res jaz tolažila njih. Prinesli so mi šopek rož in napisali čudovito pismo, opremili so me s slušalkami, da so ure na kemoterapiji hitreje minevale. Zdaj v skupinicah prihajajo k meni domov na obisk in to so tako lepa srečanja. Pišejo mi, ves čas smo v stiku. Ti mladi ljudje so tako čudoviti, da se prav zaradi njih ne bojim prihodnosti.
Kaj vam pomeni močno molitveno zaledje, ki ga imate?
Ko sem dobila list z dolgim potekom zdravljenja, me je čisto zlomilo. Moji radijski sodelavci so bili takrat na radijskih počitnicah. Pošiljali so mi kratke spodbudne filme, molili zame. Ko so skupaj z vsemi počitnikarji, našimi srčnimi poslušalci, molili v baziliki, mi je sodelavec omogočil neposredni prenos. Zapeljala sem se pred domačo cerkev na Suhi, pred podobo sv. Krištofa, in tam z njimi molila in jokala. Takrat je bilo zame eno najtežjih obdobij in so me dobesedno dvignili. Po operaciji, ko so mi raka odstranili, so radijski sodelavci poromali peš na Brezje. Z njimi sem romala v mislih, saj so šli iz Škofje Loke, in od hvaležnosti jokala. Tudi takrat so me ponovno dvignili.
Deležna sem obilo molitev v domači župniji, prijateljev in poslušalcev Radia Ognjišče, sodelavcev, različnih skupin, za kar sem iskreno hvaležna in vem, da se nikoli vsem ne bom mogla dovolj zahvaliti. Na poseben način sem povezana z brati kapucini, slišim se s sestrami klarisami. Vem, da sama tega ne bi zmogla. So obdobja, ko lahko moliš, in so obdobja, ko niti tega ne zmoreš. Zdi se mi, da sem stalno v nekem dialogu z Bogom, v nekem obdobju sva se veliko prepirala, a čisto ves čas bolezni čutim, da me nosi v naročju.
Sredi kemoterapij je bilo moje telo že kar precej utrujeno. Sploh poleti je bilo naporno tudi zaradi vročine. Jeseni je še mami doživela srčni infarkt. Takrat sem se spet zlomila in Bogu rekla, da res ne zmorem več. Niti jokati nisem mogla več. Potem ko se je mami po 12 dneh vrnila iz bolnišnice, sem se spet lahko zjokala. Takrat se mi je zdelo, da je vseh preizkušenj preveč. Boga sem prosila: Zdaj bodi pa usmiljen. Ne pošiljaj mi več vaj za moč, samo usmiljen bodi. Potem je šlo spet na bolje. In tako se mi ves čas zdi, da sem na križevem potu. Hodim to pot, nosim svoj križ, okrog so ljudje, pridejo Simoni, mi pomagajo, primejo križ. Pa spet padem in se spet poberem. Koliko teh postaj še bo, ne vem. Vem pa, da bodo, a je kljub temu moje življenje dragoceno in lepo.
Kaj vas, posebej v dneh, ko je težko, še posebej opogumlja?
Največja moč in opora so moja družina, prijatelji, sodelavci. Res imam veliko srečo, da sem obdana s tako srčnimi ljudmi. Ko je zelo težko, se ponavadi kar malce zaprem v nekakšno votlino in prediham situacijo, molim, razmišljam. Čutim povezanost misli in telesa, ko sem fizično šibka, tudi misli ne gredo v pravo smer. Zato pravim, da včasih živim iz ure v uro, iz dneva v dan. V bolezni sem tudi spoznala, da Bog deluje po ljudeh. Ko sem najbolj šibka, dobim kakšen esemes, klic ali pa me kdo obišče, nikoli ne ostanem sama. Mene to osrečuje, jaz sem človek za med ljudi. Najhuje bi mi bilo, če bi ostala sama.
Počnem vrsto stvari. Na začetku, ko sem imela dovolj moči, sem na glavo obrnila pol hiše. Potem te moči poidejo. Zdaj je tako, da pospravim eno sobo in sem že lahko utrujena. Hodim na krajše sprehode, začela sem se učiti klekljanja, kar me je odlično zamotilo in sem lažje prenašala slabosti po kemoterapijah. Prebrala sem veliko knjig, ki so mi bile dane na pot in so mi pomagale. Bilo pa je tudi obdobje, ko sploh nisem mogla brati. Včasih pogledam tudi kakšne skrajno predvidljive romantične filme, ker kakšen dan je pač tak, da mora samo miniti in potem pride nov.
Kako sedaj gledate na življenje? Vas je bolezen kaj zagrenila?
Daleč od tega, da bi me zagrenila. Meni se zdi življenje zdaj še bolj lepo, tudi bolj barvito. Veliko bolj mirna sem. Vse odtenke doživljam drugače. Seveda mi je bolezen nekaj vzela, ampak mi tudi veliko daje. Dogajajo se mi izredno lepa srečanja s čudovitimi ljudmi, ki me obdajajo. Vsakemu rečem, da imam čas. A vi lahko rečete, da imate čas? 😊 To obilje časa je pravo bogastvo, da lahko počnem stvari, ki jih imam rada.
Kot veliko blagoslov doživljam tudi čas, ki ga lahko preživim z mojima staršema, vsak dan skupaj spijemo kavo, pojemo kosilo, smo si opora. Ko otroka prideta iz šole, sem doma in veliko se pogovarjamo. Zelo se veselim pomladi in daljših dni. Veliko mi pomenijo sprehodi, največkrat grem v Crngrob, čemur pravim kar romanje. Vesela sem, da pridem do tja in nisem zadihana. Ko bom prišla na moj ljubi Osolnik, pa bo sreča še večja.
Zdaj tudi vem, da ni vse v mojih rokah, da jaz lahko načrtujem, a Bog naredi po svoje. Za menoj sta dva cikla kemoterapij, operacija in obsevanja. Mislila sem, da se bo tu zdravljenje končalo, a žal ni tako. In ko že misliš, da gre zdravljenje proti koncu, pa spoznaš, da se še ne približuje želenemu rezultatu, se vprašaš, ali to pomeni začetek tvojega konca. Treščila sem tudi že v razmišljanje o smrti, minljivosti, se s tem soočila in umirila. Prvič me je slutnja smrti obšla pred drugo kemoterapijo, ker je zaradi slabe krvi nisem dobila. Takrat sem se vprašala, kako bo, če telo ne bo preneslo zdravljenja. Sam pred sabo ne moreš nikamor zbežati in tako spoznaš vse odtenke sebe in svojih čutenj.
Pred kratkim ste povezovali dobrodelni koncert za Matica. Je bilo težko zbrati pogum in v tej svoji ranljivosti stopiti pred občinstvo?
Koncert sem povezovala, ker je Matic učenec na Osnovni šoli Cvetka Golarja, ki sem jo nekoč obiskovala tudi sama, potem pa tam deset let poučevala. Koncert so pripravili učiteljice in učitelji, gonilna sila je bil moj mož, ki me je povabil, da napišem scenarij. To mi je res dobro delo, saj sem počela tisto, kar imam rada. Potem smo se odločili, da bom dogodek povezovala skupaj z Moniko Tavčar, ki jo poznam in zelo cenim. Lahko bi se zgodilo, da tisti dan ne bi imela moči, a sem hvaležna, da sem zmogla.
V Matičevem primeru se je v meni zbudila čisto druga bolečina. Še zdaj se mi zdi tako krivično, da zame zdravilo je in ga dobim, za kar sem seveda hvaležna, toda zanj zdravilo je, a ni dosegljivo – to se ne bi smelo dogajati. Že moja pot je težka, kako je šele v njihovi situaciji. Kot mama čutiš, da boš in da želiš za otroka narediti vse. Tako sem v to zgodbo stopila z namenom, da pomagam s tistim, kar znam. Prireditev je zelo lepo uspela, družini smo pomagali in dodali kamenček v mozaik dobrote, ljudje so bili navdušeni, na oder so stopali sami srčni in izjemni glasbeniki, energija v dvorani je bila izjemna.
Tistega dne sem se počutila tako živo! Ko sem zbolela, nisem vedela, ali bom še kdaj stopila na oder ali ne. Hvaležna sem, da sem lahko sodelovala. Prav tako sem hvaležna Matičevi družini, da se je izpostavila in smo mi lahko vsaj kakšen trenutek malo boljši ljudje zaradi njih, ker lahko kaj dobrega naredimo. Srčno upam, da bo sredstev kmalu dovolj in da je pred Maticem lepa prihodnost.
Kako ste se soočili z izpadanjem in izgubo las?
Če si kdaj nisem bila všeč zaradi kilogramov, so mi bili lasje vedno všeč. Doživljala sem jih kot lep okras in jih imela rada. Po prejeti diagnozi sem se šla s svojimi dolgimi lasmi fotografirat za spomin, kakšna sem bila in kakšna ne bom več. Nato sem se najprej ostrigla na paža. Kmalu po prvi kemoterapiji so mi začeli izpadati šopi las. Poklicala sem prijateljico frizerko in ji dejala, da ne bom gledala, kako razpadam, prosila sem jo, naj me obrije.
Dobila sem napotnico za lasuljo in šla v prvo trgovino z lasuljami. Nobena mi ni bila všeč. Počutila sem se tako, kot bi se šemila za pusta, jaz pa pusta ne maram. Odklonila sem jo in se odločila, da je ne bom nosila. Če je zdaj to, da nimam las, del moje realnosti, naj bo tako. Kupila sem si veliko rutk. Pozorna sem bila, da se je rutka ujemala s tem, kar sem oblekla. To me je zaposlilo in zabavalo. Tudi oblačiti sem se začela v svetle odtenke, prej je v moji garderobi prevladovala črna, zdaj je ni več.
Najhuje pa je bilo, ko so odpadle še obrvi in trepalnice. Takrat je obraz čisto drugačen in to je res težko sprejeti. Kar nekaj mesecev sem se ob jutranjem pogledu v ogledalo spraševala: kdo pa si ti? Nisem se prepoznala, vsak pogled v ogledalo mi je bil grozen. Tudi fizično sem se počutila slabo.
Sicer pa se s svojo novo podobo moraš kar sprijazniti. Tu mi je spet pomagala moja družina in dobrodušna okolica s spodbudnimi besedami. Doma smo se na ta račun precej nasmejali, velikokrat me je reševal tudi črni humor. Ko so mi spet začele rasti obrvi, trepalnice in lasje, mi je dalo novo energijo in veselje. Nekako spet dobivam nazaj svoj obraz, ki je kljub vsemu zelo drugačen kot prej. Niti nisem razmišljala, koliko bo bolezen dejansko spremenila tudi moje telo, a ga je. Prav zato danes čutim še večjo hvaležnost za vsak gib, lase, trepalnice, obrvi.
Kako naprej?
Upam, da so za menoj najtežja poglavja: dva vrsti kemoterapij, operacija in obsevanja. Ker izvidi niso takšni, kot bi si želeli, sem začela z novimi kemoterapiji, čaka me dolgotrajno zdravljenje. Upam, da bo sedaj lažje že zato, ker vem, kako se telo obnaša in kje so moji robovi moči. Želela bi si, da bi bilo drugače. Se pa počutim varno v rokah zdravnikov in jim zaupam. To mi poleg vere daje mirnost in moč.
Pravim, da nabiram kapljice sreče. Bogu sem tudi rekla: V redu, bom zdaj nabirala te kapljice, ampak mi boš kdaj namenil vsaj še kakšno čajno žličko sreče? Ne gledam več tako daleč naprej, ampak grem iz dneva v dan. Hvaležna sem za vse dneve normalnosti, ki so mi podarjeni.
Ko imam terapije, grem pač v službo na onkološki inštitut. 😉 Tam nazadnje postane vse domače, spoznala sem tudi kar nekaj novih prijateljic, s katerimi se podpiramo v bolezni. Jaz jim pravim kar sošolke, saj vse delamo isto življenjsko akademijo. Zelo sem hvaležna, da je tam kapela, ki je tudi ena od mojih oaz miru. To, da vsakokrat lahko pozdravim Jezusa, je velik privilegij. Hvaležna sem, da se lahko v viharju težkih misli umirim, priporočim, zjokam, zahvalim. Nasploh sem hvaležna, da živim v Sloveniji, da z mano delajo najboljši zdravniki, strokovnjaki, vse te srčne sestre, bratje, krasno osebje na onkološkem inštitutu. Res so neverjetni in tako zelo pomembni, ko si na poti zdravljenja.
Če sem ob prejeti diagnozi imela jasen načrt, kdaj bom spet nazaj za katedrom in pred mikrofonom, je sedaj drugače. Življenje je več, kot morem doumeti, in naučila sem se velike ponižnosti, moji načrti so drugačni od Božjih – saj veste, človek obrača, Bog obrne. Hvaležna sem za mir, ki mi je dan, saj zaupam v Božje usmiljenje in ljubezen – zato je moje življenje tudi v tej preizkušnji bolezni res lepo, bogato in dragoceno.
