Andreja Košir zase pravi, da niti malo ne išče adrenalinskih doživetij, saj ima strah pred višino in hitrostjo, vendar to ne pomeni, da ni raziskovalna duša. Šport je zanjo pomemben del življenja, saj je našla svoj izziv pri desetih letih v borilnih veščinah – disciplini, ki združuje umirjenost in moč. V športnem življenju je nanizala gimnastiko, odbojko, rokomet, badminton, kikboks, japonsko borilno veščino z orožji kobudo, taekwondo in salso, bila pa je tudi državna prvakinja v karateju v borbah.
Od mame je podedovala dalmatinsko žilico, zato je poletje čas, ko resnično zaživi – ob morju, na soncu in v lahkotnem življenju. A hkrati jo hribi pomirjajo. "Ni boljšega občutka kot stati na vrhu, slišati tišino, čutiti veter in svež zrak," pove.
Kaj pa priljubljeni hobiji? "Ljubezen do potovanj imam, a je zdaj z leti zame vedno bolj pomembno doživeti tisto, kar je blizu – male skrite kotičke in ne nujno daljne destinacije. Ko gre za knjige in filme, imam rada zgodbe z globino, ki te pustijo razmišljati. Med mojimi najljubšimi knjigami je zagotovo Alkimist Paula Coelha, ker me vedno znova spomni, da je pomembno slediti svojemu srcu."
Ko ste bili mlajši, kako ste si predstavljali svoje življenje?
Ko sem bila mlajša, sem imela precej barvite in optimistične predstave o življenju. Spomnim se, da sem si želela imeti svojo palačinkarnico – verjetno zato, ker sem oboževala vonj in okus svežih palačink ter idejo, da bi ustvarjala nekaj, kar bi osrečevalo ljudi. Želela sem biti tudi telesna stražarka in se pridružiti urjenju v vojski.
Prav tako sem bila prepričana, da bom zelo mlada postala mama, nekje pri 22 letih. No, življenje je šlo svojo pot, prvi otrok je prišel pri 32, drugi pri 35 letih. Iskreno, to se mi zdi zame ravno ob pravem času. Vedela sem, da bo šport del mojega življenja, a si nisem natančno predstavljala, kako. Danes vidim, da je ta povezava z borilnimi veščinami tisto, kar mi daje disciplino, moč in notranji mir.
Odkar pomnim, pa nisem marala vprašanja Kje se vidiš čez pet let?. Res ga nikakor nisem razumela. Seveda imam zdaj odgovor. Zato, ker se mi zdi, da nas to odvrača od sedanjega trenutka, od tega, da uživamo in živimo zdaj. Sedanjost je tisto, kar šteje, kajti prihodnost se vedno znova oblikuje iz tega, kako živimo danes. Če bi morala še kaj dodati, bi rekla, da sem si v mladosti življenje predstavljala kot nenehno raziskovanje in iskanje veselja v malih stvareh. Tega se še danes držim – uživati v trenutkih in ne jemati vsega preveč resno.
So se vaše vrednote po soočenju z boleznijo spremenile?
Soočenje z multiplo sklerozo, ki je zdaj že peto leto del mojega življenja, je vsekakor spremenilo moje vrednote in pogled na svet. Prej sem morda stvari jemala bolj samoumevno – zdravje, gibanje, vsakodnevne drobne aktivnosti. Zdaj sem se naučila ceniti trenutke, ki jih prej nisem niti opazila: mirno jutro s kavo, energijo za sprehod ali samo to, da lahko v nekem trenutku preprosto sem. Postala sem bolj prisotna v sedanjosti in bolj hvaležna za ljudi, ki so ob meni. Pred boleznijo se mi je zdelo, da moram vedno hiteti, doseči več, imeti vse pod nadzorom. Zdaj vem, da je življenje lepše, ko se prepustiš toku in znaš sprejeti tudi nepopolnosti – tako v sebi kot okoli sebe.
Soočenje z boleznijo me je naučilo tudi, da je pomembno poslušati svoje telo in postaviti svoje potrebe na prvo mesto, kar prej nisem znala. Vrednote, kot so skrb za odnose, iskrenost, notranji mir in sočutje – do sebe in drugih – so zame postale pomembnejše kot kakršnikoli zunanji uspehi. Multipla skleroza mi je vzela nekaj lahkotnosti, a mi je dala globino in zavedanje, da se lahko vedno znova prilagodiš in poiščeš lepoto v življenju, ne glede na okoliščine.
V resničnostnem šovu Exatlon so vas ljudje najbolj osebno spoznali, tudi dejstvo, da živite z multiplo sklerozo. Kaj vam je bilo takrat najtežje? Ste bili kdaj na tem, da odnehate in se vrnete domov?
Exatlon je bil zame nepozabna izkušnja, kjer so me ljudje spoznali z vseh vidikov – ne le kot športnico, utrujeno, objokano, blatno, veselo, jezno itd., ampak tudi kot osebo, ki se vsak dan sooča z multiplo sklerozo. Bil je izziv, ki me je postavil pred fizične in psihične meje, za katere nisem vedela, da obstajajo. Najtežje se je bilo soočiti s trenutki, ko telo ni zmoglo tako, kot bi si želela. Multipla skleroza je nevidna bolezen, a njen vpliv je zelo resničen, kar je postalo jasno v napornih dneh, ko sem čutila utrujenost, pomanjkanje moči, ravnotežje me je hecalo in ponavadi mi je odpovedala leva stran telesa, se pravi ni bilo moči v levi roki in nogi.
V teh trenutkih sem se spraševala, ali sem dovolj močna, da vztrajam. Priznam, da so bili trenutki, ko sem razmišljala, da bi odnehala in se vrnila domov. Po eni strani zaradi fizične izčrpanosti, po drugi strani pa zaradi čustvene teže, ker sem pogrešala svoje najbližje. A vsakič, ko sem bila na tem, da bi obupala, sem se spomnila, zakaj sem tam: želela sem dokazati sebi in drugim, najbolj pa moji mami, da bolezen ne definira mojih meja in da je vsak dan priložnost za zmago – ne glede na to, kako težka je pot. Na koncu je bil Exatlon več kot tekmovanje. Postal je moje osebno popotovanje, ki mi je pokazalo, kako globoko lahko črpam moč iz sebe in kako veliko podpore mi dajejo ljudje okoli mene.
Če bi vas "olupili" kot čebulo, odstranili vse vloge, ki jih živite – športen način življenja, bolezen, ... – kakšno jedro bi našli?
Če bi me "olupili" kot čebulo in odstranili vse vloge, ki jih živim – od športnega načina življenja, soočenja z boleznijo, do vseh drugih vidikov, ki me opredeljujejo navzven – bi na koncu ostalo moje pravo jedro. Andreja je nekdo, ki išče smisel in lepoto v malih stvareh. Nekdo, ki verjame v iskrenost, povezanost z ljudmi in moč trenutka. V svojem bistvu sem nekdo, ki rad raziskuje, ne nujno krajev, ampak tudi občutke, odnose, življenje samo.
Sem oseba, ki jo vodi radovednost in želja po razumevanju sebe in sveta okoli sebe. Moje jedro je nežno, a hkrati odporno. Je mešanica dalmatinskega temperamenta in umirjenosti, ki jo prinese življenje. Andreja je človek, ki zna ceniti tišino, a hkrati uživa v smehu. Ki se nikoli ne boji priznati svojih ranljivosti, ker verjame, da nas prav te naredijo močne. V svoji najčistejši obliki sem nekdo, ki želi biti prisoten, resničen in avtentičen – brez mask in brez strahu, kaj bo prinesel naslednji korak.
Imate partnerja in ste mama dvema sinovoma. Kaj vam pomeni družina in kaj želita predati otrokoma?
S partnerjem sva par 14 let. Skupaj vzgajava dva čudovita otroka, Rubena, ki ima 11 let, in Arona, ki šteje osem let. Družina mi pomeni vse. Je moj varen pristan, prostor, kjer sem lahko to, kar sem, brez mask in pretvarjanja. Je prostor ljubezni, podpore in sprejemanja, a hkrati tudi prostor učenja – vsak dan se učim nekaj novega o sebi, o partnerstvu in o starševstvu.
S Sandijem si želiva sinovoma predati predvsem vrednote, ki nama največ pomenijo: iskrenost, spoštovanje do sebe in drugih ter to, da je v življenju pomembno slediti svojim sanjam, a ob tem ostati skromen in sočuten. Želiva, da znata ceniti preproste stvari, da ne obupata ob prvih težavah in da se zavedata, da ju bova vedno podpirala ne glede na vse. Najpomembnejše, kar jima želiva predati, pa je zavedanje, da družina ni le prostor, kjer živimo skupaj, ampak prostor, kjer smo vedno sprejeti, ljubljeni in razumljeni.
Za vami je tudi uspešna kariera v svetu mode, bili ste manekenka in miss. Kako ste doživljali svet mode?
Imela sem priložnost, da sem svoje zgodnejše sanje in strast do mode uresničila na najlepši možen način. Ker sem veliko časa preživela v kimonu, prepotena, v družbi fantov na treningih, bila sem tudi v državni reprezentanci, sem si želela pokazati popolno nasprotje, svojo drugo plat. Za mano je uspešna kariera v svetu mode – bila sem manekenka in nosim kar 13 naslovov miss, sodelovala sem na številnih modnih revijah, krasila naslovnice revij in imela čast biti članica žirije na izborih za miss.
Svet mode je tako čaroben kot zahrbten in hkrati tudi zahteven. Na prvi pogled je vse popolno – bleščeče luči, prekrasne obleke in glamurozen svet. A za tem je veliko trdega dela, odrekanj in tudi preizkušenj. Spoznala sem, da je v tem svetu veliko lepote, ustvarjalnosti in navdiha, a hkrati tudi precej nevoščljivosti, obsojanja, kritiziranja, poniževanja, zaradi česar je včasih bilo težko. A zame je bila moda predvsem odličen način za izražanje – prek oblek, drže in samozavesti. Naučila me je, kako pomembno je ostati zvest samemu sebi in kako ohraniti notranjo moč tudi v okolju, ki je pogosto osredotočeno na zunanjost.
Čeprav sem zdaj na drugačni poti, mi je ta izkušnja dala veliko. Predvsem pa sem hvaležna za vse ljudi, ki sem jih spoznala, in za lekcije, ki so me oblikovale – tako osebno kot profesionalno. Svet mode bo vedno del mene, a zdaj ga doživljam z drugačne perspektive, bolj umirjeno in realno.
Ko pridejo težki dnevi, na kaj se oprete?
Ko pridejo težki dnevi – in teh ni malo – se opiram na nekaj temeljev, ki mi vedno pomagajo najti ravnovesje. Najprej je to moja družina. Otroka sta moje sidro, ki me spomnita, zakaj se splača truditi naprej, tudi ko je težko. Njihova ljubezen, objemi in drobni trenutki veselja me napolnijo z močjo. Veliko mi pomeni tudi narava. Hribi, sprehodi ali preprosto trenutki tišine zunaj – tam najdem svoj mir. Včasih je dovolj že to, da globoko vdihnem svež zrak in se spomnim, da življenje teče naprej. Na težke dneve gledam tudi kot na preizkušnjo, ki me uči potrpežljivosti in hvaležnosti. Opiram se na notranjo moč, ki sem jo zgradila skozi različne izzive, in na spoznanje, da vse mine – tako dobro kot slabo.
In seveda je tu šport. Gibanje me sprosti, prečisti misli in mi da energijo, da lahko lažje premagam ovire. V najtežjih trenutkih pa si vedno rečem, da je v redu, če upočasnim, si vzamem čas zase in sprejmem, da nisem popolna. Težki dnevi me učijo ravno tega – kako pomembno je biti nežen do sebe. V mirovanju je moč.
Ali občutite kdaj pritisk zaradi podobe močne ženske, ki se ne boji niti življenja niti bolezni?
Da, Slovenija me je spoznala kot močno, vztrajno in pozitivno žensko – nekoga, ki nikoli ne odneha, ne glede na to, ali gre za športni šov, kot je Exatlon, ali za soočanje z multiplo sklerozo. Ta podoba mi veliko pomeni, saj odraža del mene, ki je resnično trden in neomajen. Vendar pa ne pomeni, da ne občutim pritiska. Včasih je težko živeti s pričakovanji, da bom vedno močna in nepremagljiva.
Resnica je, da imam tudi jaz svoje šibke trenutke, ko se počutim ranljiva, utrujena ali negotova. Takrat si moram dovoliti, da sem samo človek – da se umaknem, poiščem mir in si priznam, da ni vedno potrebno nositi vsega sama. Kljub temu me ta javna podoba motivira. Spodbuja me, da vztrajam, da se ne predam in da pokažem, da moč ne pomeni, da nikoli ne padeš, ampak da se vedno znova pobereš. Če lahko s svojo zgodbo koga navdihnem ali opogumim, da se sooči s svojimi izzivi, je to zame največja nagrada. Biti močna ženska ne pomeni, da se ničesar ne bojim ali da nimam slabih dni. Pomeni, da se kljub strahovom in težavam odločim iti naprej – po svojih najboljših močeh in z vero, da zmorem.
Pripravljate kak nov projekt?
Moji načrti za prihodnost so preprosti, a zame izjemno pomembni. Želim ohraniti svojo vitalnost, zdravje in zmožnost živeti aktivno življenje kljub multipli sklerozi. Prioriteta ostaja družina, ker želim biti prisotna mama, ki podpira svoja otroka in jima pomaga odkrivati svet. Na osebni ravni pa si želim še naprej premikati svoje meje, tako fizične kot mentalne. Plan za naprej je že narejen, nadaljevanje projekta, ki sem ga začela pred šestimi leti. To so kratki filmi za družbena omrežja, ki združujejo izkušnje s športom, velik poudarek pa je na samoobrambi.
Vaš moto je ...
Moj moto je: Vsak dan je priložnost za nov začetek. Življenje ne čaka, živi zdaj!
Ta misel me vedno spomni, da ni pomembno, koliko ovir srečamo na poti, ampak kako se z njimi soočimo in jih premagamo. Verjamem, da nas največji izzivi oblikujejo in učijo, kako močni smo lahko, tudi takrat, ko mislimo, da ne zmoremo več. Vsak korak naprej, pa naj bo še tako majhen, nas približa cilju – in to šteje.
