Si predstavljate, da vas budilka zbudi ob štirih zjutraj, zunaj je še trda tema, vi pa se oblečete v topla oblačila, pograbite puško in se tiho odpravite v gozd? Za 23-letno Valentino Šmid so takšna jutra del vsakdana. Kot strastna lovka in predana gozdarka prepleta ljubezen do narave s poklicem in načinom življenja.
"Vedno sem polna energije in motivirana, znam se pošaliti, a hkrati biti resna in odločna. Rada priskočim na pomoč, najbolj pa sem hvaležna za svojo družino in za prijatelje, ki me izpopolnjujejo. Poleg tega sem že 16 let ministrantka in pri mašah rada berem berilo," o sebi pravi vedno nasmejana Valentina.
Kaj mlado dekle navduši, da postane gozdarka?
Verjamem, da je k tej odločitvi močno pripomoglo okolje, v katerem živim, in lovstvo. Ena najboljših odločitev v mojem življenju je bila zagotovo izbira poklica gozdarski tehnik.
To so bili moji prvi "resni koraki" v ta svet. Pridobila sem ogromno znanja in izkušenj, kar mi je služilo kot odlična odskočna deska za nadaljnjo pot in študij na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire v Ljubljani.
Najodmevnejši članki na Aleteii:
"Pogosto slišim zmotno predstavo, da so gozdarji le tisti, ki vihtijo motorno žago in vozijo traktor, a naše delo je veliko več kot to."
Gozdarstvo je še vedno poklic, kjer prevladujejo moški. Kako se kot ženska znajdete v tem okolju?
Res je, vendar lahko rečem, da se tudi ženske dobro znajdemo v pretežno moškem okolju. Včasih moramo biti nekoliko bolj odločne in samozavestne, da pridobimo spoštovanje, a moški nas večinoma lepo sprejmejo in skupaj rastemo ter se izpopolnjujemo. Iskreno, včasih je delo z moškimi celo lažje, saj pogosto manj komplicirajo kot bi morda ženske. :)
Nekatere so celo na vodilnih položajih. Moja največja vzornica in oseba, ki me vedno spodbuja, je dr. Mateja Kišek, profesorica in pomočnica ravnatelja na Srednji lesarski in gozdarski šoli Maribor. S svojo strastjo in predanostjo me je še bolj navdušila nad gozdarstvom. Iskreno si želim, da bi se tudi sama v prihodnosti čim bolj zgledovala po njej.
Kako na vas gledajo moški kolegi? Ste bili kdaj deležni kakšnega pokroviteljskega odnosa?
Sama se v moški družbi dobro znajdem že od vrtca naprej. :) V gozdarstvu tega pravzaprav nisem posebej občutila, nekoliko bolj med lovci ... Seveda ne gre vseh metati v isti koš, a nekatere opazke včasih vseeno zabolijo.
Zanimivo je, da se ljudje, ko me bolje spoznajo in vidijo, da stojim za svojimi besedami in dejanji, pogosto hitro opravičijo ali spremenijo mnenje. Verjamem, da ni pomembno, ali si gozdar, lovec, vojak ali gasilec ... Ni ključno, kdo si, ampak kakšna oseba si. Prav zato se mi zdijo predsodki in seksizem tako nesmiselni.
Pred časom sem nekje zasledila misel dr. Ivana Lovrenčiča, ki je zapisal: "Lov je oni teren, kjer prenehajo vse razlike stanu, bogastva, časti itd., kjer se pozna in upošteva le ena lastnost – lastnost lovca."
Delo v gozdu je lahko tudi nevarno. Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste se počutili ogroženo?
Gozdarstvo je res eden izmed nevarnejših poklicev. Kot sekač nimaš popravnega izpita, ko začneš podirati drevo, ni prostora za napake, pa naj bodo še tako majhne. Že v srednji šoli so nas učili, da narave nikoli ne smemo podcenjevati. K vsakemu drevesu, ne glede na to, kako tanko je, moramo pristopiti s spoštovanjem in previdnostjo.
Hvaležna sem, da se še nikoli nisem znašla v nevarni situaciji, in upam, da tako tudi ostane. Vedno pa me prizadene, ko slišim zgodbe o nesrečah v gozdu.
"Premalo se zavedamo, koliko sreče imamo, in ne cenimo tistega, kar nam je dano."
Oče vas ni navdušil le nad gozdarstvom ampak tudi lovstvom. Danes ste strastna lovka, ki velikokrat vstane ob štirih zjutraj in se odpravi na jago … Kako doživljate ta jutra?
Jutra v naravi so nekaj edinstvenega, skoraj čarobnega. To so trenutki, ki te napolnijo z energijo, hkrati pa delujejo kot balzam za dušo in telo. Prepričana sem, da imajo jutranji lovi poseben čar. Tisti občutek, ko vse še spi, ko gozd obdaja popolna tišina in si prvi, ki stopiš na gozdne poti, je res poseben.
Med potjo srečujem gozdne živali, nekatere se ravno prebujajo, druge se vračajo s svojega nočnega pohoda. Vsak lov je poseben, edinstven in neponovljiv. Te lepote je težko opisati z besedami, najbolje jih je doživeti. Zato z veseljem vsakogar povabim s seboj na lov.
Z očetom veliko časa preživita skupaj v gozdu, bodisi pri delu ali pri lovu. Kako bi opisali vajin odnos?
Z atijem imava res posebno in močno vez. Zagotovo sem atijeva punčka. :) Sva si bolj podobna, kot si morda priznava, zato kdaj pride tudi do kakšnega nestrinjanja, ko vsak vztraja pri svojem.
Res sem srečna, kadar greva skupaj na jago. Prav ati je razlog, da sem se sploh odločila za lovstvo. Že kot majhno deklico me je jemal s seboj v gozd, bodisi na lov ali pa sva skupaj zalagala krmišča in solnice. Seveda pa brez mamine podpore in razumevanja celotne družine ne bi mogla preživeti toliko ur v gozdu.
Zelo sem ponosna, da imam starša, ki me podpirata, motivirata in vedno stojita ob meni. Ponosna sem tudi na sestro in njeno družino, saj vem, da verjamejo vame in moje želje. Prav posebno mesto v mojem srcu pa imata tudi moja nečaka Dante in Irenej. Starejši Dante je že zdaj popolnoma očaran nad lovstvom in ga pogosto vzamemo s seboj.
Kateri je bil vaš prvi ulov in kako ste se ob tem počutili?
Moj prvi plen je bil starejši srnjak. Spomladi sva z očetom na tisti lokaciji popravila prežo, napolnila solnico, uredila gozdni rob ... Vse je bilo pripravljeno. Nekega večera sva se odločila, da se odpraviva tja, da si malo oddahneva in opazujeva, ali bo kaj divjadi. In takrat je prišel "moj prvi" srnjak.
Tisti večer sem se odločila, da še ne bom izvedla odstrela, saj ga nisem uspela dovolj dobro oceniti. Odločila sva se še za nekaj dni, da ga dobro preučim. Ko sem bila prepričana, da sem ga popolnoma ocenila, sem odločila za odstrel.
Bila sem povsem mirna, saj sem vedela, da sem naredila vse, kar lahko. Srnjak je padel "v ognju". Ko sem ga videla, so me preplavila čustva. Adrenalin je zavladal in kljub vsemu sem padla v jok in se skrila v očetov objem. Čeprav je minilo že sedem let, se še vedno živo spominjam tega dne.
Bi rekli, da sta si lovstvo in gozdarstvo podobna?
Zagotovo menim, da se "z roko v roki" dopolnjujeta. Tako gozdar kot lovec preživita veliko časa v gozdu. Skrb za gozdove, načrtovanje in upravljanje so ključni vidiki gozdarskega poklica, medtem ko mora gozdar poskrbeti tudi za primerno okolje in prostor za prostoživeče živali.
Naš primarni cilj je prav tako skrb za živalske vrste, zagotovimo jim prostor, skrbimo za lovske steze, krmišča in druge potrebščine. Če pogledamo nekoliko nazaj, so bili mnogi gozdarji tudi lovci.
Kaj je tisti trenutek, ki vam najbolj požene adrenalin po žilah – ko zagledate divjad, ko sprožite strel ali ko sledite sledem?
Vse je povezano in vsaka izkušnja je na svoj način edinstvena. Zelo hitro začutiš adrenalin. Na primer pozimi, ko gremo zjutraj sledit, že sama misel na to napolni telo z željo in vznemirjenjem, ali bomo uspeli ali ne.
Vsakič, ko zagledam divjad, jo opazujem, če imam le čas, saj so te živali res elegantne. Spomladi, ko srne polegajo mladiče, sem lani naletela na prizor, ko je imela srna dva ali tri mladiče, ki so sesali. To je bilo res čudovito videti in žal mi je, da nisem uspela narediti fotografije. Takšni prizori ti ogrejejo srce.
Nekateri menijo, da lovci niso dobri ljudje, ker ubijajo živali, vendar pa je lov v resnici pogosto povezan z mnogimi drugimi odgovornostmi. Kako bi odgovorili tistim, ki obsojajo lov, in kaj vse so vaše dolžnosti?
Lovec ni le oseba, ki strelja. Biti lovec pomeni čast in odgovornost do narave in živali, ki v njej prebivajo. Lov pomeni gospodarjenje z divjadjo, skrb za njen prostor, krmljenje in seveda vključuje tudi odstrel, vendar gre pri tem za premišljen in razumen poseg v okolje.
"Velikokrat prejmemo opazke, ki niso primerne. Boli me, ker bi si želela pokazati, kaj vse lovstvo pomeni, kaj vse počnemo in kako se trudimo. To je naše poslanstvo."
Naše dolžnosti trajajo skozi vse leto. Spomladi zalagamo krmišča, popravljamo lovske preže in steze. Pomagamo tudi lastnikom in kmetom, ki imajo posajeno koruzo ali pšenico, saj zavarujemo njive pred škodo, ki bi jo lahko povzročila divjad.
Naše delo je razdeljeno tudi na različne ukrepe. Med biomeliorativne ukrepe spadajo vzdrževanje travnikov v gozdnem prostoru, vzdrževanje grmišč, robov gozda in drugih naravnih habitatov. Med biotehnične ukrepe sodijo krmljenje divjadi, urejanje krmnih njiv in ukrepi za preprečevanje škod. Lovsko-tehnični ukrepi vključujejo koče, preže, krmilnice, solnice in vse to moramo skrbno vzdrževati. Vse to delamo prostovoljno in zaradi naše resnične skrbi za živali in gozdove.
Seveda pa znamo uživati v druženju in skrbimo za ohranjanje tradicij, kot so lovski krst, lovski ropot in druge navade. Svoje znanje izpopolnjujemo z udeležbo na različnih izobraževanjih, kjer se vsak posameznik odloči, kam bo vložil svoj čas in katerega področja se bo loteval.
16 let že sodelujete v župniji sv. Vida v Šentvidu pri Planini, kjer ministrirate, berete berilo ... Vemo, da med ministranti srečamo bolj malo deklet — kaj pa je vas navdušilo, da ste se odločili za to poslanstvo?
V naši družini veri pripisujemo veliko vrednost. Zakaj sem se v drugem razredu osnovne šole odločila postati ministrantka, se natančno ne spomnim. Vem pa, da smo že prej vsako nedeljo z družino hodili k sveti maši, kjer sem z zanimanjem spremljala dogajanje. Nekega dne sem začutila željo, da bi tudi sama postala del tega.
Bila sem prva punca med ministranti, pri uvajanju pa mi je pomagal takratni ministrant Tim Nuč. Hitro me je naučil vsega, kar sem morala vedeti. Nato je bila vsaka nedelja nekaj posebnega, prazniki pa imajo še posebno čarobnost.
Kmalu sem začela brati tudi berila, skozi leta pa sem pomagala usposobiti kar nekaj novih ministrantov, nekateri so vztrajali, drugi ne. Vedno me prevzame prijeten občutek, da sem s svojim majhnim delom prispevala k slovesnosti.
Ste zelo pozitivna in delovna oseba. Imate kakšen moto ali življenjsko vodilo, ki vas spremlja pri delu in v vsakdanjem življenju?
Življenje nam naloži toliko bremen, kolikor ve, da jih bomo uspešno prenesli. Ob tem bi izpostavila misel Toneta Pavčka: "Nobena pot ni ravna, nobena pot ni revna, a vsaka je zahtevna in ena sama tvoja – glavna."
