Pogosto opravljate več stvari hkrati? Nekaj vidikov, zakaj se temu raje izognite

Večopravilnost je postala samodejni način sodobnega življenja. Na elektronsko pošto odgovarjamo, medtem ko pripravljamo večerjo; ko gremo po otroke v šolo, obenem opravimo še kakšen služben klic; in ko preživljamo čas z družino, v mislih že sestavljamo sezname nujnih opravil. Pogosto se zdi, da ni drugega načina, kako opraviti vse obveznosti. Toda ali nam je to nenehno miselno žongliranje dejansko v korist ali ima vendarle svojo prikrito ceno?

Večopravilnost se sicer zdi izjemno učinkovita, toda raziskave kažejo drugače.

Naši možgani so naravnani tako, da se istočasno lahko osredinijo na eno nalogo. Ko poskušamo opravljati več stvari hkrati, v resnici z veliko hitrostjo "preklapljamo med nalogami". Vsak preklop je povezan s kognitivnimi stroški – počasnejši premislek, več napak, večja izčrpanost. Sčasoma to lahko privede do kroničnega stresa in izgorelosti.

Tudi onkraj znanstvenih razprav človeške izkušnje kažejo, da razdrobljenost življenje v resnici otežuje. Katekizem Katoliške cerkve nas opominja, da mora človek uživati tudi čas počitka in prostega časa (KKC 2184). Čeprav je to rečeno v kontekstu spoštovanja nedelje, načelo velja širše: ni nam namenjeno živeti v nenehnem hitenju, ki nas vleče v preveč različnih smeri.

Toda mnogim se zdi, da je upočasnitev nemogoča, saj zahteve vsakdanjega življenja ne izginejo same od sebe.

V resnici si le redki lahko privoščijo, da bi se naenkrat osredinili na eno samo stvar. Starši morajo usklajevati delo in skrb za otroke. Od zaposlenih se pričakuje, da bodo opravljali več projektov hkrati. Vodenje gospodinjstva pomeni spremljanje financ, opravil, urnikov in še česa. V svetu, v katerem gospodarske in družbene strukture od nas zahtevajo, da nenehno usklajujemo odgovornosti, ni praktično, da bi večopravilnost povsem zavrnili.

Namesto tega je pred nami izziv: naučiti se moramo, kako pametno opravljati več nalog naenkrat – najti moramo načine, kako postoriti čim več obveznosti, ne da bi pri tem izgubili svoj mir. Tu pride na vrsto namerni red.

Če je večopravilnost neizogibna, kako jo lahko izvajamo tako, da nas ne bo povsem izčrpala? Predlagamo vam nekaj strategij, kako med usklajevanjem številnih življenjskih zahtev ohraniti osredinjenost in zdrav razum:

Določite prednostne naloge in jih razvrstite po sklopih – ni vse nujno in vse si ne zasluži takojšnje pozornosti. Vsak dan določite najpomembnejše naloge in se najprej osredinite nanje. Združite podobne dejavnosti – namenite si čas za preverjanje elektronske pošte, namesto da se nanjo odzivate razpršeno, skozi ves dan. To zmanjša miselno preklapljanje in izboljša učinkovitost.

Uporabite tehnologijo kot zaveznico – čeprav digitalne motnje pogosto prispevajo k preobremenjenosti, nam lahko tehnologija pomaga tudi pri smiselni organizaciji vsakdanjega življenja. Aplikacije za koledarje, samodejna plačila računov, dostava živil in pametne domače naprave lahko zmanjšajo miselno breme, ki ga prinaša "ročno" spremljanje vseh obveznosti.

Tehnologije ne obravnavajmo kot svojega nasprotnika: z njeno pomočjo raje sprostimo čas in prostor za stvari, ki so resnično pomembne – družino, vero in pomenljive medosebne odnose.

Postavite jasne meje med delom in počitkom – kronično opravljanje več stvari naenkrat vodi v izgorelost, nameren počitek pa to preprečuje. Že kratki odmori, kot so nekaj minut na svežem zraku, trenutek za molitev ali nekaj globokih vdihov, lahko pomagajo ponastaviti um.

Papež Frančišek nas v svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod opominja, kako nismo ustvarjeni za to, da bi nas nenehno preplavljali novi dražljaji, in da zdrav način življenja vključuje trenutke počitka. Počitek ni zapravljanje časa: povrne nam sposobnost, da se znova v polnosti vključimo v življenje.

Urite se v navzočnosti – resnična nevarnost večopravilnosti je, da nas oddaljuje od sedanjega trenutka. Ne glede na to, ali delamo, preživljamo čas s svojimi bližnjimi ali molimo: če smo v določenem trenutku povsem zatopljeni v eno samo stvar, to krepi odnose in poglablja izkušnje. Posebej otroci uspevajo, kadar čutijo, da so resnično videni in slišani – česar jim ne moremo ponuditi, če smo z mislimi vedno nekje drugje.

Večopravilnost je morda res nujno potrebna, ne pa tudi kaos, ki jo pogosto spremlja. Če bomo strukturirali svoje obveznosti, uporabljali tehnologijo za avtomatizacijo vsega, kar je mogoče, in čas namenjali tudi počitku, bomo vzpostavili bolj zdrav način za obvladovanje življenjskih zahtev.

Resnična storilnost ne pomeni, da naredimo čim več, pač pa da pozorno in skrbno opravimo stvari, ki so resnično pomembne. Ko ustvarimo red, svojega dneva ne le preživimo, temveč ustvarimo prostor za življenje, ki je bogatejše, mirnejše in na koncu koncev bolj človeško.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.