Sodobno življenje se pogosto zdi kot tekmovanje. Otroke že od zgodnjega otroštva spodbujamo, naj izstopajo – naj bodo odlični v šoli, naj obvladajo zunajšolske dejavnosti in si ustvarijo občudovanja vredne življenjepise. Družbena omrežja z razkazovanjem najrazličnejših dosežkov to željo še krepijo, obenem pa je primerjava med posamezniki neizogibna. Toda čeprav tekmovalnost ni nepomembna, v življenju konec koncev ne gre za zmago, temveč za pripadnost.
Večji del človeške zgodovine ljudje uspeha niso merili po osebnih dosežkih, temveč po svojem prispevku v dobrobit večine. Družine, vasi in verske skupnosti so zagotavljale pomen in podporo. Danes pa je pozornost preusmerjena navznoter. Poudarjamo posamezne dosežke namesto skupnega namena, samoizražanje namesto samodarovanja.
Ta sprememba je sicer prinesla nove svoboščine, obenem pa je zaradi nje občutno težje gojiti vrednote, kot so prijaznost, velikodušnost in odgovornost – lastnosti, ki jih otroci potrebujejo za uspeh.
Kako naučiti otroke, da nekam pripadajo
Otroci ne razvijajo značaja v osami, temveč prek odnosov. Občutiti morajo, da so del nečesa večjega od samih sebe, pa naj bo to družina, šola ali skupnost. Ko otroci razumejo, da nekam pripadajo, sami od sebe postanejo pozornejši do drugih.
Eden od najpreprostejših načinov za privzgajanje občutka pripadnosti so skupni družinski običaji. Skupna večerja, družinska molitev, pomenljivo praznovanje rojstnih dni – ti obredi otrokom zagotavljajo temelj stabilnosti.
Papež Frančišek je v okrožnici Radost ljubezni zapisal, da se človek nauči biti resnično človek v okviru družine. Z drugimi besedami: prijaznosti se ne naučimo z abstraktnimi nauki, temveč z vsakdanjimi odnosi v ljubečem domu.
Kako uravnotežiti dosežke in velikodušnost
Povsem naravna je želja staršev, da bi njihovim otrokom uspelo. Trdo delo in odličnost sta dobri lastnosti. Toda če dosežki postanejo edini cilj, lahko otroci v drugih hitro vidijo tekmece in ne ljudi, ki naj bi jim pomagali ter jih podpirali. Takšno razmišljanje lahko preprečimo tudi tako, da osebne cilje uravnotežimo z dobrimi deli v korist bližnjemu.
Če otroke spodbujamo, da pomagajo sorojencem pri domačih nalogah, sodelujejo pri gospodinjskih opravilih ali opravljajo prostovoljno delo v cerkvi, jih naučimo, da pri uspehu ne gre zgolj za osebno korist, temveč tudi za pomoč sočloveku. Že preprosta dejanja, kot so pisna zahvala učitelju ali pomoč mlajšemu otroku na igrišču, krepijo misel, da nismo namenjeni živeti le sami zase.
Vloga tehnologije pri oblikovanju značaja
Tehnologijo pogosto vidimo kot sredstvo za odvračanje pozornosti, v resnici pa je lahko tudi orodje za učenje prijaznosti. Starševski nadzor in omejitve časa pred zaslonom so seveda pomembni, prav tako pa je pomembno, da otroke usmerjamo pri uporabi digitalnih prostorov.
Namesto zgolj omejevanja uporabe družbenih omrežij lahko starši otrokom pomagajo, da jih uporabljajo za spodbujanje drugih – da jim pošiljajo sporočila podpore, delijo spodbudne zgodbe ali celo uporabljajo aplikacije za organizacijo človekoljubnih akcij.
Obenem pa morajo otroci izkusiti povezave v resničnem svetu. Osebni stiki, kot so pozdrav sosedu, očesni stik ali spoštljiv pogovor, jim pomagajo razviti empatijo na način, ki ga digitalno sporazumevanje ne more.
Katekizem nas spominja, da so ljudje po naravi družabni: "Človek potrebuje družbeno življenje. To zanj ni nekaj dodatnega, temveč zahteva njegove narave" (KKC 1879). S spodbujanjem medosebnih odnosov otroke učimo, da bolj cenijo ljudi kot zaslone, da bolj cenijo navzočnost kot uspešnost.
Prijaznost kot vseživljenjska moč
V kulturi, ki spodbuja samopromocijo, je vzgoja otrok plavanje proti toku. Toda prijaznost ni slabost. Zahteva pogum, potrpežljivost in sposobnost, da druge postavimo na prvo mesto. Ko se otroci naučijo, da življenje ni tekma, v kateri je treba zmagati, temveč skupno potovanje, se razvijejo v odrasle, ki smiselno prispevajo k svojim družinam, delovnim mestom in skupnostim.
Če otrokom pomagamo razviti globok občutek pripadnosti, uravnotežiti dosežke z dobrimi deli in jih usmerjamo v zdravo uporabo tehnologije, jih pripravljamo ne le na tekmovanje, temveč tudi na dobro življenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
