Postni pogovor. Peter Čemažar, tudi sooblikovalec in voditelj oddaj, je tokrat h klepetu povabil dva duhovniška kolega. Luka Modic je brat kapucin, ki kot vzgojitelj ponovincev deluje v župniji Štepanja vas v Ljubljani, Blaž Franko pa je Šentjernejčan, ki vodi župnijo v Mirni Peči.
Med poslušanjem oddaje se boste tudi malce nasmejali, izvedeli kaj o petkovem zvonjenju, skušnjavah, obredih in vrsticah, ki jih navaja Sveto pismo. Predvsem pa naj vas klepet treh duhovnikov spodbudi, da se vprašate, kako bi radi živeli ta post za Očeta, ki vam daje vsega v obilju. Kako bi prihajajoče obdobje posta radi namenili času z Njim.
Misli, ki ne bodo utonile v pozabo:
Kaj je post?
Post je omejitev nečesa, največkrat hrane, pijače … Da si postavimo mejo in se odrečemo nečemu fizičnemu. Ni nekaj, kar bi imeli le kristjani. Je le ena od poti za približanje Božanstva, da človek bolj prepozna umanjkanje in začuti še duhovno plat. Takrat se odpoveš nečemu, kar ti legitimno pripada.
Zanimivo je to, da prostovoljno vstopaš v nekaj, kar se zgodi v krizni situaciji. Včasih so se ljudje zatekali k Bogu v stiski, in ko so se vrnili nazaj v obilje, se ponovno oddaljili od Boga, so videli, da se morajo vrniti v odrekanje.
Kako pa se krščanski post razlikuje od ostalih postov?
V Stari zavezi se post pokaže na več mestih, kot priprava na vstop na nekaj večjega. V Ninivah so se postili, da bi se odkupili, ta post je bil za odpuščanje in kesanje. Pozneje je služil kot priprava na večje stvari: postili so se, preden so šli h kralju. Zato je krščanski post priprava za vstop na srečanje z Gospodom, našim Kraljem. Ključni cilj posta pa je vrnitev k Bogu.
Oglejte si celotno oddajo:
Razlika je tudi v tem, da sebe ne postavljamo v središče, ampak tja postavimo Boga in ga s tem povabimo, da še bolj aktivno zaživi v našem srcu. "Tukaj sem, postim se, ti me napolni." Glavna dobrina tu ni hrana, ampak Bog.
Pri hrani in pijači pa spoznamo, da je preobilje velikokrat ovira na poti k Bogu. A hkrati v postu ugotavljamo, da vse, kar prejmemo, prejmemo od Boga.
Kakšno vlogo ima v postu molitev?
Post lahko daruješ. Molitev je kot vaja darovanja Bogu, da se npr. odpovemo kavici, ker se spomnimo, da je nekdo bolan in želimo zanj moliti ter se postiti. Vse to lahko darujemo Bogu.
Če je molitev kakor kadilo, ki se dviga k Bogu, je post kakor oglje, ki to razžari, da se dvigne k Bogu.
Reflektor? Kaj pa je to?
Kadar ob petkih slišimo zvonjenje, lahko zmolimo in naredimo kak vzklik v spomin in hvaležnost, da je Jezus umrl za nas. Post je lahko zelo narcisoidna stvar, če ne vsebuje molitve. Je kot avtocesta v napačno smer. Pri postu brez molitve obstaja nevarnost, da nas post zapre in oddalji od Boga. In če ni molitve in miloščine, je post le še dieta.
Zakaj ima odpovedovanje smisel?
Z odpovedovanjem malim stvarem treniraš, da se znaš odpovedati tudi kakšni stvari, ki te bolj zasvaja in ti celo škodi. Odpoved čokoladici je poligon, ki te pripravlja na večje bitke. Da se naučimo reči ne. Če človek ne zna reči NE, tudi njegov DA ne pomeni prav veliko.
V katere postne zanke se lahko ujamemo?
Najprej se lahko zatakne pri ponosu. "Jaz bom to pokazal pred drugimi ali sam sebi." Dokazovanju lahko sledi obup: "Nisem zadovoljen, pretežko je." Lahko nas prevzame strah: "Kaj, če nisem dovolj dober, še Bog me ne bo imel rad." Lahko ugotovimo, da se ne splača, da sem že dovolj naredil, pa tu spet srce ni prav usmerjeno. Lahko z egoizmom porušimo ljubezen naše babice, ki nam je skrbno pripravila kosilo, mi pa vzvišeni nočemo jesti. In nenazadnje je nevarnost tudi ta, da po postu zapademo v še večjo odvisnost, v kateri smo bili prej.
Dober postni nasvet?
Vedno se obračaj na Gospoda, potem bo šlo do konca. Skušaj čim globlje vstopiti v skrivnost in razmisliti, kaj ti bo pomagalo v hoji skozi življenje, da boš na dolgi rok še trdnejši v bivanju s Kristusom. Če si enkrat padel, bodi milosten do sebe, seveda pa pazi, da ne boš padel še drugič.
Zagotovo pa je pomembna sprememba na dolgi rok in da imamo življenje v veselju. Cilj našega bivanja je odrešenje, zato se moramo bolj zavedati, da na Zemlji le kampiramo. Kakor sami sebe ne moremo obuditi od mrtvih, tudi s postom sami ne moremo delati kakšnih večjih premikov. Zato naj post ne bo egoističen, temveč v sožitju z Jezusom, ki je post izkusil tudi na svojem umrljivem telesu.
