So umetni nohti in podaljšane trepalnice res merilo za urejenost?

Pred časom sem na profilu znane slovenske vplivnice zasledila zanimivo debato. Objavila je fotografijo svoje roke, ki so jo krasili lepi, naravni, ovalni nohti, nalakirani z naravnim svetlim odtenkom laka. Zapisala je, da se je po dolgih letih umetelnih nohtov, ki so ji jih urejali v salonu in so bili pogosto zelo dolgi ter okrašeni z različnimi barvami, kristalčki in podobno (za kar se uporablja izraz "nail art"), naveličala tega in da bo poslej sama urejala svoje nohte, ki bodo zato krajši, enobarvni in bolj naravnega videza.

Presenetili so me številni negativni odzivi na njen zapis. Številne sledilke so ji izrazile svoje nestrinjanje s tem, da bi bili njeni naravni nohti lepi (res so bili estetski, da ne bo pomote) in ji celo očitale neurejenost. Češ, da je to, ali si ženska nohte ureja v salonu – metode imajo različna imena, od "gelish" do "shellac" in številna druga – merilo za to, ali je sploh urejena ali ne. Če so torej moji nohti urejeni v salonu, dolgi, kričečih barv in polepljeni s kristalčki, sem urejena, sicer ne.

Zadnja leta smo priče porastu različnih popravkov, ki si jih ženske redno omislijo za "olepševanje". Mednje sodijo poleg nohtov, narejenih v salonu, denimo še umetne trepalnice (lahko v obliki salonskih podaljškov ali preprosto kot set umetnic trepalnic, nalepljenih na veko) in lasni podaljški.

Številne ženske pa se podvržejo tudi konkretnim popravkom estetske kirurgije, kot so uporaba polnil, povečevanje ustnic in tako dalje, trend pa žal postaja že kar norma med zelo zelo mladimi ženskami, ki so še dekleta.

Vse skupaj vodi v videz, ki je precej očitno nenaraven, kar je zame osebno že samo zaradi tega skregano s temeljno postavko, da je naravna lepota nekaj lepega in da ne potrebujemo umetnih podaljškov ali česarkoli za to, da bi bile lepe. V nekaterih narodih in okoljih je tak nenaraven videz, za katerega se že od daleč vidi, da je precej drag, celo statusni simbol.

Tovrstni lepotni standardi so zelo agresivni, saj zahtevajo redno "vzdrževanje", ki nikakor ni poceni in ga je z leti potrebno vedno več (vsaj tako se ženske pustijo prepričati). Nenazadnje pa je posledica vseh teh estetskih popravkov, naj gre za vsakodnevne, kot so umetni nohti, ali popravke estetske kirurgije, ta, da so si na koncu vse ženske neverjetno podobne.

Obstaja več teorij o tem, kdaj in kako se je vse skupaj začelo, a zagotovo imajo predstavnice ene najslavnejših družin Kardashian, precej "zaslug" za to. Mlade ženske si za lepotni standard postavijo videz, ki je njim podoben: enak lok obrvi, enak nos, enako ličenje in senčenje obraza, enaka oblika (povečanih) ustnic, enako črne, dolge, goste in nenaravne trepalnice in tako dalje. Na koncu so videti, kot bi bile klonirane, tako so si podobne.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da sem sama seveda velika zagovornica urejenosti, vendar odločno zavračam postavko, da je merilo za urejenost to, da smo si – če poenostavim – vse enake in vse umetne. Osebno mi je najlepši dokaz ženske lepote ravno drugačnost, pa naj bo to kakšna nenavadna poteza obraza, zanimiva naravna barva las, nežen videz svetlolask ali eksotičen videz temnolask.

Rdečelaske me spominjajo na slike renesančnih mojstrov. Bistvo je prav v raznolikosti. Zame to, da ženska nima košate črne "metle" nad očmi, ne pomeni, da ni lepa! Pogosto je ravno nasprotno, še sploh če se denimo to sploh ne bi skladalo z njeno naravno barvo las in njenim barvnim tipom.

Skratka – urejenost da, vsekakor. Skrb zase, ženstvenost tudi. A če kakšni dami ne ustreza, da bi vsak teden sedela v salonu na tretmaju in si nohte doma raje ureja sama, naravno in praktično, ni s tem popolnoma nič narobe. Lepota in dober slog sta mnogo več kot le umetne trepalnice in nenaravno polne ustnice, saj se ju ne da kupiti in sta zelo individualni, unikatni lastnosti vsake ženske.