Nives Felić je mladinska delavka in koordinatorica projektov v Mladinskem centru Vič, kjer jih vsak teden v popoldanskem času obišče približno 150 mladih različnih starosti. Na njihove potrebe skušajo odgovoriti z organizacijo najrazličnejših dogodkov, predvsem pa si želijo, da bi mladi imeli prostor za druženje in razvijanje svojih talentov.
Po selitvi v Ljubljano se je Nives vključila v župnijo Rakovnik, kjer trenutno sodeluje pri organizaciji srečanj Alfa in večerov za ženske. V drugem delu pogovora je spregovorila tudi o izzivu samskosti, s katero se sooča veliko mladih, in dogodku, ki ga v mladinskem centru organizirajo posebej zanje.
S katerimi izzivi se danes srečujejo mladi, kako pristopate do njih?
Pri srednješolcih in osnovnošolcih opažamo, da jih veliko bolj kot nekoč bremenijo šolske obveznosti. Veliko se obremenjujejo s samopodobo in pričakovanji, kaj bi morali doseči pri določeni starosti. To je v veliki meri povezano z mnenjem okolice, mednje sodijo družina in prijatelji.
Potem so tu še posamezniki, ki jih mladi osebno ne poznajo, pa vseeno vplivajo na njihovo življenje s trendi in smernicami prek socialnih omrežij. Posledično si ustvarijo pričakovanja, na kakšen način bi radi živeli in kaj želijo doseči, na primer dobro plačano službo, se poročiti in si ustvariti družino.
Manj je t. i. preživetvenih izzivov, v smislu da se zaposlijo, bolj jim je pomembno, kako čim bolj lagodno živeti. Pri svojem delu opažam, da veliko hitreje menjajo službo, če jim ni všeč, kar je bilo nekoč nepredstavljivo. Če ne gre po začrtani časovnici, so zelo obremenjeni, kar pa je povezano tudi z njihovo prihodnostjo. Starejše mlade zelo bremeni tudi stanovanjska problematika, ki posledično vpliva na ustvarjanje družine.
Kako vam uspe vzpostaviti varen prostor, da si upajo spregovoriti o svojih stiskah in se odpreti v svoji ranljivosti?
V mladinskem centru imamo prostor, kamor lahko pridejo otroci in mladi v prostem času. Odprti smo vsak popoldan. Otroci večkrat v pogovoru čisto spontano delijo osebne stvari. Z najstniki največkrat vzpostavimo oseben odnos pri individualnem kariernem svetovanju, ki se zelo povezuje z njihovim osebnim življenjem. Ob tem ustvarjamo varen prostor, kjer pridejo na plano tudi bolj osebne stvari.
S starejšimi srednješolci in študenti se povežemo tudi prek aktivnosti, ki jih pripravimo z njimi in zanje. Podobno je z mladimi zaposlenimi. Dostikrat se pridejo družit, ko te večkrat srečajo in bolje spoznajo, ko vidijo, da si zaupanja vreden, pa ti že zaupajo kakšno stvar, ki jih bremeni.
Odprti smo za vse mlade in k nam pride tudi kdo, ki zaradi različnih okoliščin nima veliko prijateljev. Dostikrat damo takšnim mladim priložnost za prostovoljstvo, da naredijo kaj dobrega in pridobijo na samozavesti, kar se dostikrat izkaže za zelo pozitivno. Ali pa pridejo mladi, ki imajo idejo in ne vedo, kako bi jo uresničili, potrebujejo samo nekoga, da jih usmerja. Če jim daš priložnost in jim je na voljo tudi nekaj financ za uresničitev projekta, je lahko to za mladega človeka velika odskočna deska za naprej.
Eden od večjih izzivov pri mladih odraslih je gotovo samskost. V družbi velikokrat slišimo, da so mladi po 30. letu sami krivi, da so samski, pa da so preveč izbirčni, da se bojijo vezati … Kje možne vzroke vidite vi?
Eno je, da se je družba v zadnjih 10 letih precej spremenila, kar se tiče življenjskega ritma in družbenih vrednot. Prvi izziv je že, kje sploh koga spoznati. Dandanes je vedno manj priložnosti, da bi koga spoznali v živo. Morda se gibljemo v istem krogu, med prijatelji, ki so že vsi poročeni.
Zadnje leto sem prek dogodkov, ki smo jih organizirali, spoznala veliko mladih, ki so res zelo v redu in simpatični. Za nikogar ne morem reči, da je samski, ker ima nek primanjkljaj. So pa predvsem fantje precej nespretni pri tem, kako pristopiti do dekleta, ki mu je všeč.
Lani smo šli s širšo družbo na Uskovnico in ker smo bili vsi samski, smo razmišljali, ali lahko glede tega naredimo kakšno spremembo. Po pogovorih smo dobili idejo za druženje ob hitrih zmenkih, ki bi jih lahko organizirali v našem mladinskem centru, kjer imamo prostor in vse pogoje, da organiziramo takšen dogodek in damo mladim priložnost, da lahko koga na novo spoznajo.
Je za samske v Cerkvi dobro poskrbljeno?
Če pogledamo dogajanje v Cerkvi, se dostikrat zgodi, da za samske ni neke skupine, dogodka, kamor bi lahko šli. Nikamor ne pašejo. Veliko več je poudarka na dogodkih bodisi za študente bodisi za zakonce in družine. Ni prav, da se samske izolira, ampak jih je treba dejavno vključevati v župnijsko življenje in jim tam dati prostor
Marsikdaj in marsikje je še prisotno prepričanje, da imamo samski veliko časa in se lahko najbolj razdajamo za druge. Toda tudi mi imamo svoje hobije, prijatelje, primarno družino, službo …
Ko kakšnemu duhovniku v pogovoru omeniš, da si samski, dostikrat kar malo zamrznejo, ne vejo, kako bi odreagirali, ne da bi ti podali neko diagnozo, zakaj je tako.
Samskim ste posvetili srečanje, katerega jedro so hitri zmenki. Lahko malce orišete potek srečanja? Kakšni so odzivi, so že vidni prvi sadovi?
Prvo srečanje smo pripravili lani na gregorjevo. Razvilo se je iz potrebe samskih med 20. in 40. letom starosti. Ko vstopaš na neko tako ranljivo področje, pravzaprav ne veš, kakšen bo odziv. Prvič smo odprli 30 mest za dekleta in 30 za fante, prav vsa so bila zapolnjena. Prijavilo se je celo več fantov, vendar zaradi principa hitrih zmenkov nismo mogli sprejeti vseh.
Večer vedno začnemo z neko aktivnostjo, da prebijemo led. Prvič je bil z nami Rok Škrlep, drugič smo igrali družabne igre, dvakrat smo začeli s kratkim plesnim tečajem. Sledijo kratki triminutni klepeti (hitri zmenki) z osebami nasprotnega spola in na koncu je še čas za druženje. Na koncu udeleženci označijo, kdo jim je bil všeč, in če sta si bila oba všeč, obema pošljemo kontakt. Vse je potem na njiju, ali bosta naprej gradila odnos.
Število udeležencev je sedaj manjše, 20 mest je namenjenih dekletom in 20 fantov. Zanimivo je, da se fantje prijavijo na dogodek takoj, medtem ko dekleta čakajo do zadnjega trenutka. Pri drugih aktivnostih je ponavadi obratno in so fantje v manjšini.
Cilj dogodka ni samo, da nekoga spoznamo. Sama vidim, kako so nekateri udeleženci napredovali in izboljšali svojo samozavest. Marsikateremu fantu ni več problem pristopiti do punce, jo povabiti na pijačo. Poleg tega udeleženci širijo krog poznanstev. Srečala sem tudi že nekaj parov, ki so se spoznali prav na našem dogodku.
Kako se zmenkov lotevamo katoličani, opažate kakšne razlike? Navsezadnje je danes ponudbe, tudi kar se tiče spletnega spoznavanja, veliko več.
Mislim, da ni bistvene razlike. Veliko katoličanov išče svojega življenjskega sopotnika tudi na različnih portalih. So aktivni in hodijo na zmenke, morda pa pri katoličanih res traja malo dlje, da se zaneti kaka iskrica, ki sčasoma pripelje do nekega trdnega odnosa. Zagotovo so pri verujočih nekatere vrednote bolj iskane.
Bi pa morali veliko več delati na neki odprtosti. Na misel mi prihaja prijateljica, ki ji je neki fant zelo simpatičen in se med njima nekaj plete, ampak ker je potetoviran, jo je že zdaj strah, kako bi bilo, če bi ga pripeljala domov. Daj, odpri srce tudi za to, kar je drugačno od tvojih kriterijev. Odnos gradiš celo življenje in na več področjih. In ne se obremenjevati, kaj bodo rekli drugi, saj si ne bodo oni ustvarili življenja z njim oz. njo.
Kako čim bolj polno živeti samsko obdobje? Kako svojo samskost osmišljate vi?
Dajte drugim priložnost. Tudi če so vsi okoli vas že poročeni in imajo družine, ne zanemarjajte druženja z njimi. Včasih je težko, se pa ob drugih naučiš marsičesa za svojo prihodnost. Sem botra štirim otrokom in zelo rada grem k njim na obisk, ker se ob njih veliko naučim. Gotovo mi bo koristilo, ko bom imela svojo družino.
Svojo družbo vprašajte, ali poznajo koga, ki bi bil primeren partner za vas. Če greš na zmenek in spoznaš, da to ni bilo to, kar iščeš, bo pa morda oseba primerna za koga od prijateljev. Ne ustvarjajmo si mnenja o nekom samo na podlagi zunanjega videza ali tega, kako nam prek spletnih platform odgovarja na sporočila. Tudi če ne obvlada postavljanja vejic, je morda oseba, ki jo je vredno spoznati.
Zdi se mi, da zelo bogato živim svojo samskost. Precej so mi pomembni prijatelji in dejavnosti, kamor se lahko vključim. Veliko prostega časa preživim v hribih, kamor spremljam osebe z različnimi oblikami invalidnosti. Nočem se zapirati v sobo s svojim "problemom", ker to niti ni problem, ampak še zmeraj obdobje pričakovanja. Verjamem, da bom nekoga spoznala, se z njim poročila in ustvarila družino. Toda zakaj bi pustila, da ta čas teče mimo mene? To je podobno, kot da bi imela polje in bi čakala še na traktor, da lahko nekaj posadim in bo zraslo. Že res, da gre počasi, če zemljo obdeluješ z motiko, ampak vseeno nekaj zraste. Pomembno je, da tudi v obdobju samskosti cvetiš, spoznavaš svoje talente in se ne zapiraš pred drugimi.
Dejavno ste vključeni v župnijo, vključujete se v organizacijo tečaja Alfa in večerov za ženske. Kaj vam dajejo ta srečanja?
V skupini za žene mi je dragoceno slišati razmišljanja že poročenih žensk o zakonu in materinstvu, saj tako dobim tudi drugačno perspektivo. V času misijona me je skupina deklet povabila še k organizaciji dogodka Edinstvena, večera za ženske vseh starosti in stanov. Ker smo tako različne, ga resnično lahko organiziramo z mislijo na vse ženske.
K Alfi so me povabili v organizacijsko ekipo, da bi skrbela za obveščanje in promocijo. Na vsako srečanje pride okoli 40 mladih med 18. in 35. letom. Namenjena so krepitvi vere, da greš tudi izven neke otroške kateheze in začneš razmišljati o svojem odnosu z Bogom bolj poglobljeno. Delimo si izkušnje, kako prepoznavamo Boga v vsakdanjem življenju in živimo svojo vero. Sploh dragoceno se mi zdi, ko o kakšni stiski spregovorijo moški, ki jih je na zadnjih srečanjih vedno več.
