Janez Meden je teolog, je poročen in deluje kot pastoralni sodelavec na različnih področjih. S spletnimi programi se je pričel ukvarjati v okviru projekta Luč.si, ki prek spleta ponuja vsebine za katehezo mladih in odraslih. Za Družino je pripravil spletni program Odpuščanje – pot v svobodo.
Spletni program Odpuščanje – pot v svobodo udeležence vodi skozi pet poglavij, ki ponujajo strokovno znanje, obogateno z duhovnim pogledom. Pri pripravi programa sta sodelovala terapevt dr. Tomaž Erzar in duhovnik Jožko Smukavec. Z Janezom Medenom smo se pogovarjali o tem, kako je pripravil prvi spletni program v slovenščini, ki ima cilj, da posamezniku pomaga, da se osvobodi zamer in znova zaživi.
Kako lahko pri sebi prepoznamo, da moramo pri sebi odpustiti neko staro zamero?
To je najtežji del. Menim, da če pogledaš svoje življenje in vidiš zagrenjenost, je to velik in očiten znak. Da se večino časa počutiš kot žrtev, da pogosto razmišljaš o tem, da ti ljudje nekaj hočejo, da imajo nekaj proti tebi ali pa da imaš ti nekaj proti ljudem. Da imaš občutek, da ti svet nekaj dolguje. To so mehanizmi, ki pridejo iz bolečine in so lahko upravičeni, ampak težava je, da zaradi njih postaneš ujetnik samega sebe. Zaradi tega ne moreš živeti mirno in srečno.
Nam lahko zaupate kakšno lastno izkušnjo, ko ste morali odpustiti?
Če ne bi izhajal iz osebne izkušnje, bi težko govoril o odpuščanju. Ko sem pripravljal program o odpuščanju, sem pri sebi zaznal veliko stvari. Ena taka je recimo čas otroštva. Pravijo, da se travma ne postara. Ko se v mislih vrneš v otroštvo h kakšni težki izkušnji, si kar naenkrat star toliko, kot si bil takrat. Takrat pozabiš, da si že odrasel.
Ko sem bil v osnovni šoli, so me sošolci velikokrat zafrkavali in zmerjali. Nisem bil socialno spreten, pa še bolj majhen sem bil. Večino stvari sem pozabil, ampak jih nisem odpustil in ne ozdravil.
Potem pa sem prek meditacije, ki je zdaj tudi vključena v ta program, začel razmišljati o teh stvareh in ugotovil, da me nekatere stvari še vedno precej bolijo. Prek te meditacije in molitve sem jih nekoliko predelal in sedaj drugače gledam na svoje otroštvo in na ljudi, ki so bili vključeni. To je bila ena taka moja izkušnja, iz katere sem črpal za ta program.
K nastajanju programa ste povabili še dva strokovnjaka, terapevta dr. Tomaža Erzarja in duhovnika kapucina br. Jožka Smukavca. Zakaj prav njiju?
Dr. Tomaž Erzar se zelo veliko ukvarja s področjem odpuščanja in sprave in ima ogromno strokovnega znanja in izkušenj, ne samo na področju medosebnih odnosov, ampak tudi v smislu družbenega odpuščanja krivic, ki se zgodijo v neki skupnosti. Kot terapevt in profesor na Teološki fakulteti je ogromno prispeval k programu. Strokovna osnova je v bistvu njegova.
Br. Jožko Smukavec pa je duhovnik, ki zelo globoko in pristno čuti stvari. Ima močno izkušnjo odpuščanja, o kateri sicer ni konkretno spregovoril, se jo pa čuti. Z njim sva v program umestila vsebine o tem, kako Bog pomaga v procesu odpuščanja. Kot duhovnik v zakramentu sprave doživlja pomen odpuščanja. Zdelo se mi je dragoceno, da je v program duhovni vidik dodal nekdo, ki zelo čuteče pove stvari.
Ali je možno odpustiti brez duhovne dimenzije?
Mislim, da je zelo težko odpustiti brez Boga in brez vere. Brez zaupanja, da obstaja nekdo, ki bo stvari spravil v red in da to ni tvoja naloga, se človek ujame v začarani krog zamere in maščevanja, včasih zaradi krivice, ki se ti je zgodila, delaš hudo tudi tistemu, ki ti ni naredil nič slabega.
Obstaja Bog, ki je sposoben iz krivice, ki se je zgodila, iz nečesa, kar je bilo slabo, narediti nekaj dobrega, če pri tem sam sodeluješ. To je težko spustiti iz rok, ampak hkrati je zelo osvobajajoče. Ni treba, da si sodnik in tisti, ki pravico prinaša na svet.
Kaj pa ko je treba odpustiti samemu sebi?
Meni najbolj pomaga stavek: "Bog računa z mojo nepopolnostjo." Verjamem, da Bog v svojem načrtu ni predvidel, da bom jaz kot nepopoln človek stvari naredil popolno, ampak da računa s tem. In če on računa, potem lahko najbrž tudi jaz.
Kako je program sestavljen?
Program izgleda kot spletni tečaj. Večina vsebine je v obliki video posnetkov. Mišljeno je, da proces traja šest tednov. Ko pogledaš video posnetek, si lahko povedano natisneš v pisni obliki ali pa samo pogledaš delovni list, kjer je tudi nekaj vprašanj za razmislek. Rad bi poudaril, da je ta razmislek res pomemben. To ni tak tečaj, kjer bi si pogledal vse videe in si rekel: "Jaz znam odpuščati". Res je pomembno, da razmišljaš o vsebinah.
Pomemben del tega programa so tudi meditacije. Ena je še posebej močna. Je vodena, lahko jo poslušaš (ni videa) in te vodi skozi konkretno situacijo. To mediacijo lahko delaš večkrat. Tudi jaz sem jo. Tako opaziš vedno nove stvari, ki jih predaš v Božje roke. Vmes sta tudi dva vsebinska intervjuja.
Na koncu poskušaš vsebine ugledati v svojem vsakdanjem življenju. Odpuščanje ni nekaj, kar si opravil za nazaj, ampak mora postati tvoj način razmišljanja.
Nekateri ljudje potrebujejo strokovno pomoč. Kaj bi svetovali takim?
Razliko med spletnim programom in terapevtom bi v šali lahko primerjal z razliko med navigacijo in vodnikom. Če je pot predvidljiva, je dovolj, da imaš navigacijo, če pa greš čez res nevaren teren, je dobro, da imaš ob sebi strokovnjaka, ki te vodi.
Spletni program je dobra vstopna točka, da začneš razmišljati, da se mogoče kakšna stvar odpre in pride na dan. Če pa vidiš, da se ujameš v kroge, ti lahko pomaga terapevt. Včasih ne moreš rešiti vsega sam.
Tudi v programu je mogoče zastaviti kakšno vprašanje ali zapisati svoj komentar.
Kakšno preobrazbo, spreobrnjenje želite, da doživijo udeleženci programa Odpuščanje – pot v svobodo?
Da bi bili svobodni. Da bi imeli svoje življenje v svojih rokah, da bi bile njihove odločitve svobodne, ne narejene iz zamere ali bolečine, ampak iz ljubezni do nečesa dobrega, lepega in mirnega.
