Kadar naredimo napako, se mnogi med nami zelo hitro razjezimo sami nase. V sebi vidimo vzrok za vse težave na svetu in zaradi svoje neumnosti ali neprevidnosti smo nekomu drugemu povzročili bolečino.
Ta samoprezir radi opravičujemo, toda Bog nas ne vidi v takšni luči in bi dosti raje videl, da svojo energijo porabimo za ljubezen do Njega kot za sovraštvo do sebe.
Nežnost do samih sebe
Sv. Frančišek Saleški nas v svojem delu Uvod v bogoljubno življenje poziva, naj bomo sami do sebe prizanesljivi in naj ne dovolimo, da bi nas jeza povsem zagrenila:
Ena od pomembnih smernic, kako udejanjati nežnost, je v odnosu do samih sebe: nikoli ne smemo dopustiti, da bi se jezili sami nase ali na svoje pomanjkljivosti; čeprav je razumljivo, da smo nezadovoljni in razočarani zaradi lastnih napak, se moramo v tem pogledu obvarovati grenkih, jeznih ali škodoželjnih občutkov.
Povsem naravno je, da se svojih napak ne veselimo, in na neki način je to celo koristno, saj nas lahko spodbudi, da bomo naslednjič ravnali bolje.
Stvari pa se poslabšajo, kadar obtožujemo sami sebe in se začnemo obsojati, ob tem pa se preveč osredinjamo nase in premalo na Boga:
Poleg tega vsa ta jeza in razočaranje nad seboj spodbujata prevzetnost in v celoti izvirata iz samoljubja, ki ga moti in vznemirja lastna nepopolnost. V resnici pa potrebujemo mirno, stanovitno in odločno nezadovoljstvo z lastnimi napakami.
Sodnik učinkoviteje izreče sodbo, če govori premišljeno in mirno, kot če je nagel in strasten (saj v slednjem primeru ne kaznuje toliko dejanskih napak, ampak tisto, kar se mu zdi, da so); tako se lahko veliko bolje kaznujemo z mirnim neomajnim kesanjem kakor z nestrpnimi in hitrimi načini pokore, ki dejansko niso sorazmerni s težo naših napak, temveč so posledica naših čustev in nagnjenj.
Obrniti se moramo k Božjemu usmiljenju, ne pa prevzeti vloge krivičnega sodnika:
Prosite za Božje usmiljenje, upajte vanj, prosite ga, naj vas varuje pred vnovičnim padcem, in znova začnite stopati po poti ponižnosti. Odslej moramo biti bolj pozorni. Takšno ravnanje bo najzanesljivejša pot do trdne vsebinske odločitve proti tej posebni napaki.
Bog ljubi vsakega izmed nas in želi, da bi bili z njim združeni v nebesih. Varovati se moramo in se ne jeziti nase do te mere, da bi nas lastna jeza povsem zagrenila.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
