Izhajam iz zelo tradicionalne župnije in spomnim se, da smo pri mašah pokleknili po končani molitvi Svet in klečali do vzklika Skrivnost vere! ali do konca evharistične molitve oziroma do očenaša. Potem smo pokleknili še pred obhajilom (po vzklikih Jagnje Božje) in po obhajilu, ko smo se vrnili v klop.
Tako smo se naučili in tako smo potem ravnali. Drža je v meni vzbujala zavest, da se dogaja nekaj velikega.
Danes se v marsikateri župniji sploh ne kleči več. Tudi v naši ne. In zato se v meni, ko pride trenutek, ko sem navajena poklekniti, odvija prava bitka – poklekniti ali ne. Zakaj? Eno je navada, ki me sili h klečanju, a tej se z lahkoto odrečem, ker stati je pa ja bolj udobno kot klečati.
Drugo, zaradi katerega se v meni začne bitka, pa je občutek, da prihaja na oltar nekaj tako velikega – ne, reči moram Nekdo, ki je tako velik, tako veličasten, da se mora pred njim pripogniti vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo (prim. Flp 2,10).
Ta glagol mora pa ni zapoved, ukaz, ampak izraz spontanosti, mora se, ker drugače sploh ne gre.
To je najbolj naraven, samoumeven gib bitja pred njegovim stvarnikom. Pred tistim, ki je Kralj vesoljstva, Bog od Boga, Alfa in Omega, Začetek in Konec.
Je tisti, brez katerega ne bi bili rojeni, ne bi dihali niti sekunde, predvsem pa ne bi bili ljubljeni in ne bi mogli ljubiti.
Ko duhovnik pri maši iztegne roke nad kruhom in vinom ter ju posveti v Kristusovo telo in kri, se odprejo nebesa, prav takrat so z nami v cerkvi trume nebeščanov, angelska vojska, naši predniki, naši ljubljeni, ki so že pri Bogu – na milijone tistih, ki slavimo Boga in ga vsi skupaj gledamo iz obličja v obličje. Tako kot ga bomo gledali v nebesih. Tisti trenutki so nebesa na zemlji!
(In to ne glede na to, kako "dosaden" je duhovnik in kako dolgočasno rutinsko je maša darovana.)
A ni to vredno izraza noro, veličastno, sijajno, nedoumljivo?!
Kako naj torej pred to veličino ne pokleknem do tal in pred tem nebeškim bliščem ne sklonim glave? "Hvala, Oče, da smem biti del tega veličastja! Usmili se me!"
In zakaj vsemu napisanemu navkljub včasih ne pokleknem, če vsi ostali stojijo? Ker me ustavi neko človeško slabotno, primitivno vprašanje: "Kaj bodo pa drugi rekli?!" Mislili bodo namreč, da sem zelo pobožna, čeprav v resnici na veliko grešim. Ali še huje: Poznajo me in vedo, da nisem preveč svetostna, a se pri maši prav to delam!
Joj, kako smo ljudje šibki, ranjeni, prav zares bedni!
Ampak zdaj, ko ste to prebrali, in veste, kaj se v meni dogaja, bom lažje pokleknila. Ker kleče lažje slavim in se zahvaljujem. Ker se mi zdi, da sem v pravi drži – slabotnica pred svojim veličastnim Gospodom, ki me iz te slabotnosti dviguje in osvetljuje s svojim bliščem.
P. S.: Ta video nam lahko približa veličastno dogajanje med sveto mašo:
