Urška Kuharič je umirjena in prijetna športnica, ki prihaja iz Ormoža. S športnim strelstvom se ukvarja že 16 let, od tega je 11 let članica slovenske reprezentance, zadnjih pet let pa je zaposlena kot vrhunska športnica v športni enoti Slovenske vojske. Po izobrazbi je diplomirana učiteljica razrednega pouka.
Med njene največje dosežke sodijo zlata medalja na svetovnem pokalu, srebrna in bronasta medalja na evropskem prvenstvu ter večkratni državni rekordi. Rada ima dobre knjige, koncerte in naravo.
Kako ste začeli s športnim strelstvom? Kako se spominjate svojega prvega obiska strelišča?
Ko sem ob koncu osnovne šole začutila potrebo, da se začnem ukvarjati z nekim športom, sem se odločila za strelstvo, saj je bilo to v mojem kraju že takrat zelo priljubljena aktivnost, ki jo je obiskovalo kar nekaj mojih vrstnikov. S sošolko, ki je takrat že trenirala strelstvo, sem prvič obiskala strelišče domačega Strelskega društva Kovinar Ormož.
Na prvem treningu sem spoznala trenerja, s katerim še danes sodelujeva. Spomnim se, da sem se ob prvem obisku počutila precej negotovo, v meni je bilo prisotnih tudi nekaj predsodkov o uporabi orožja, saj se z njim pred tem nisem še nikoli srečala. Preden sem prijela puško v roke, sem dobila navodila o varni uporabi orožja in od takrat naprej puška zame predstavlja samo športni rekvizit.
Hitro sem ugotovila, da strelstvo ni tako enostavno, kot sem si predstavljala. Je dosti več kot samo ciljanje v tarče. Je obvladovanje čustev in telesa v stresnih trenutkih. Na treningih mi je bilo všeč druženje z vrstniki, kar me je še posebej pritegnilo, pa sta bili umirjenost in natančnost, ki ju strelstvo zahteva.
Kako ponavadi ljudje sprejmejo dejstvo, da punca obvlada puško?
Zelo dobro. :) Pravzaprav nikoli nisem občutila začudenja ljudi, da sem punca, ki obvlada puško. Tudi domači so me pri tej športni aktivnosti vedno podpirali in spremljali tekmovanja ter rezultate.
Kako vas naziv strelke leta motivira za prihodnje izzive? Ali čutite zdaj še večjo odgovornost ali dodaten zagon pri svojem športnem razvoju?
Naziv mi daje predvsem dodaten zagon. Ob začetku vsake sezone si postavim cilje in načrte, kako jih doseči. Ob delu med sezono ne razmišljam o nagradah, pozornost je usmerjena predvsem na tekmovanja in treninge. Potem še toliko bolj čutiš zadovoljstvo in to, da delaš dobro in uspešno.
Naziv strelke leta sem lani prejela prvič v svoji športni karieri, zato sem na to še posebej ponosna. Nagrada je več kot zaslužena, saj sem s preteklo sezono zelo zadovoljna. Kljub temu, da mi glavnega cilja sezone, udeležbe na olimpijskih igrah v Parizu, ni uspelo doseči, me je ta "neuspeh" dodatno motiviral, da sem še z večjim zagonom začela nov olimpijski cikel in da ta cilj uresničim čez štiri leta.
Več Urškinih fotografij si oglejte tukaj:
Če ne bi postali športna strelka, s čim mislite, da bi se danes ukvarjali?
Bila bi učiteljica razrednega pouka. :) Že od nekdaj mi je všeč delo z otroki, to je nekaj, kar mi je vedno dajalo energijo, zato sem se odločila za študij razrednega pouka.
Letos nadaljujem in zaključujem magistrski študij, ki sem ga ob zaposlitvi v športni enoti takrat prekinila. Za to sem se odločila, ker ne izključujem možnosti pedagoškega poklica v prihodnosti.
Ste si že pred zaposlitvijo v športni enoti Slovenske vojske kdaj želeli postati vojakinja?
Nikoli nisem razmišljala o poklicu vojakinje. Z leti mi je strelstvo zlezlo pod kožo in vedno bolj sem stremela k cilju, da postane ta šport tudi moj poklic. Država slovenskim športnikom pomaga tako, da jih zaposli v Policiji, Slovenski vojski ali Finančni upravi RS.
Za zaposlitev pri omenjenih treh delodajalcih morajo športniki izpolnjevati posebne pogoje, kot je na primer kategorizacija najmanj v mednarodnem razredu na Olimpijskem komiteju Slovenije, uvrščeni morajo biti tudi na prednostno listo za zaposlitev vrhunskih športnikov v javni upravi. Ko sem leta 2020 dobila klic, da imam vse pogoje za zaposlitev kot vrhunska športnica v športni enoti Slovenske vojske, sem to z veseljem sprejela.
S tem sem dobila neko socialno varnosti, ki jo zagotavlja mesečna plača, med drugim pa tudi obveznosti, kot so sodelovanje na promocijskih in drugih prireditvah ter udeležbo na predpisanih vojaških usposabljanjih. Največja prednost te zaposlitve pa je seveda to, da lahko nemoteno treniram in tekmujem ter s tem sledim svojim ciljem.
Do različnega strelnega orožja imamo sicer precej odklonilen odnos. Kako bi komentirali to svoje udejstvovanje?
Res je, ljudje orožje prevečkrat povezujejo z nasiljem in negotovostjo v svetu. Zato se mi zdi, da je ozaveščanje o strelskem športu izjemno pomembno. Strelstvo je predvsem šport, ki tekmovalcem omogoča, da se naučijo varnega in odgovornega rokovanja z orožjem. Orožje v našem okolju postane zgolj športni rekvizit, orodje za dosego cilja. Enako kot teniški lopar pri tenisu ali nogometna žoga pri nogometu.
Športno strelstvo nima nobene povezave z nasiljem. Je izjemno zahteven in naporen šport, fizično in psihično. Strelci na 10 metrov s puško ciljamo v tarčo, kjer je center velik 0,5 milimetra, kar pomeni, da na tekmovanju z natančnostjo zadenemo majhno piko, ki je v velikosti pike v časopisnem članku ali pa konice kemičnega svinčnika. Vse to na razdalji 10 metrov in med povišanim srčnim utripom zaradi tekmovalnega adrenalina.
Večkrat ko ti na tekmovanju uspe zadeti popoln in natančen strel v sredino tarče, boljši rezultat imaš. Najboljšim strelcem to uspe vsak tekmovalni strel, to je kar 60-krat! Lahko si samo predstavljate, kako veliko mero zbranosti in nadzora svojih misli, telesa in emocij je treba obvladati.
Športniki morate biti dobro disciplinirani, osredotočeni in vztrajni, da dosegate vrhunske rezultate. Katere vrednote ste skozi leta treniranja in tekmovanj pridobili?
Skozi leta treniranja in tekmovanja sem se naučila marsikaj. Med drugim tudi to, kako biti potrpežljiva in vztrajna. Če v nekaj vložiš delo in trud, se bo prej ali slej to tudi pokazalo. Hitro mi je postalo jasno, da je za uspeh nujno zapustiti cono udobja. Soočenje s strahom in neznanimi situacijami postane ključno, dokler ne postanejo del tvoje poti ...
Strelstvo me je naučilo tudi, kako biti človek. Več ko sem hodila po tekmovanjih, bolj sem opažala, kakšen športni duh premoremo strelci in kako povezani smo med sabo. Lepo je videti, kako si konkurenca pomaga med sabo v primeru okvare orožja ali pri kakšnih drugih komplikacijah na tekmovanjih in si deli izkušnje in znanja.
Kaj še radi počnete, ko nimate puške v roki?
Umirjenost, ki je potrebna na strelskem mestu, se zelo odraža tudi v mojem osebnem življenju. Prosti čas najraje preživim z družino in z ljudmi, ki mi napolnijo baterije.
Rada imam naravo, največkrat jo občudujem na sprehodih s svojim psom. Všeč mi je, ko si vzamem čas za kakšno dobro knjigo in koncerte.
Kateri trenutek v vaši karieri do zdaj vam bo ostal v najlepšem spominu?
Med najlepše trenutke v karieri zagotovo spadajo največji uspehi. Eden izmed teh je zlata kolajna, ki smo jo s člansko ekipo osvojile na tekmi svetovnega pokala v Egiptu. Ko na najvišji stopnički poslušaš, kako zaradi tebe igra slovenska himna, je to nekaj, kar ti ostane v lepem spominu.
V vseh letih se je nabralo ogromno lepih trenutkov, težko je omeniti samo enega. Med drugim sem spadajo tudi vsa poznanstva in prijateljstva, ki so se nabrala v teh letih. Strelstvo je globalen šport, kar pomeni tudi veliko potovanj na mednarodna tekmovanja. V desetih letih sem obiskala številne države in kontinente, kot so Indija, Kitajska, Južna Koreja, Brazilija, Peru, Egipt, Rusija, Azerbajdžan, Norveška, Danska …
Če bi vaša puška lahko pripovedovala zgodbe, kaj mislite, da bi bilo njeno najbolj napeto poglavje?
Med napeta poglavja bi najbrž spadali predvsem neuspehi. Dobre zgodbe ni brez napetih poglavij. Dobre športne kariere ni brez neuspehov ... Iz njih se da veliko naučiti in so velika motivacija za dosego ciljev.
