“Nisem tipična mama, čeprav imam pet otrok”

Zakonca Bec sta Aleteii odprla vrata svojega doma pred skoraj šestimi leti, o družini, vrednotah in praznovanju sta spregovorila v posebnem velikonočnem intervjuju. Tokrat se Marjeta predstavlja v rubriki Ženska ženski. Je ljubiteljica petja in preživljanja časa v naravi, z možem pa si rada skupaj ogledata kak film, še posebej, če je posnet po resničnih dogodkih. "V filmih, pa tudi sicer v življenju rada opazujem odnose med ljudmi. Z njimi imam največ opravka v svoji družini, ob možu in petih otrocih, pa tudi v službi, kjer zadnjih pet let živim svoje poslanstvo pri gradnji odnosov, za katere je vredno živeti," pravi.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Vstajanje brez budilke, počasna kava z možem in poslušanje dnevne Božje besede ter premišljevanja v aplikaciji Hallow. Ob zakurjenem kaminu in brez motilcev. Tak dan se v resnici redko zgodi. Če želiva namreč spiti kavo in se posvetiti Božji besedi, je potrebno vstati z budilko, saj naju sicer prej ali slej zmoti kdo od otrok. Sama nisem jutranji tip človeka in dokler ne spijem kave, nisem sposobna komunikacije. Rada imam umirjena jutra in počasno vstopanje v nov dan.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Kadar se uredim, se bolje počutim. Nisem sicer tipična ženska, kar se uporabe ličil tiče, ker jih ne uporabljam veliko. Spomnim se, kako sem pred leti za nek dogodek v službi doma vzela maskaro in si namazala trepalnice. V službi so me potem pekle oči in ko sem sodelavkam povedala, da je maskara verjetno še od poroke, so se kar držale za glavo. 😊 Se mi pa tej anekdoti navkljub vseeno dobro zdi, kadar se naličim in sem ob pogledu v ogledalo zadovoljna s svojim izgledom. Malo nečimrnosti pa vseeno ne škodi, a ne?

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Jaz bi predvsem rekla, da je od vseh mojih vlog v življenju najtežja. Nisem tipična mama, čeprav imam pet otrok. Ob materinskem dnevu se mi ob poslušanju deklamacij o mamah vedno utrne kakšna solza. Predvsem zato, ker se (ob zame nerealnem slikanju idealnih podob mame) v polnosti zavem, kako nepopolna mama sem in koliko napak sem in bom še naredila.

Sem pa neskončno hvaležna Bogu, da mi je dano imeti otroke. Otroci potegnejo iz mene najboljše, kar premorem, hkrati pa me neizprosno soočajo z mojimi pomanjkljivostmi. Pomanjkanjem potrpežljivosti, na primer.

4. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Trudiva se za redne (mesečne) zmenke. Zjutraj skupaj moliva. Skrbiva, da ne mine dan brez objema in poljuba, čeprav je včasih zgolj rutinski. Rada sva skupaj in že od vsega začetka sva, čeprav sva imela otroke hitro drugega za drugim, skrbela za najin posvečen čas.

Najin dober odnos je namreč daleč najboljša garancija za zdrav razvoj otrok. Kar vidijo otroci pri nama, bodo nesli naprej v življenje. Mama in oče, ki se imata rada, sta najbolj varno okolje za otroke. Z negovanjem odnosa zdaj, ko smo še vsi skupaj, pa skrbiva tudi za to, da se ob soočenju s praznim gnezdom ne bova spraševala, kaj naj počneva drug z drugim.

5. S kakšnimi izzivi se soočajo zakonci, ki jih srečujete v okviru gibanja Družina in življenje?
Izzivi so pri vseh zakoncih podobni, ne glede na to, ali so to zakonci v naših zakonskih skupinah ali ne. Ljudje hrepenimo po lepih odnosih, toda mnogi zakonci ali pari nimajo pravih vzorcev in orodij, kako do tega priti. Ko nastopijo težave, tudi čisto prehitro obupajo.

V Družini in Življenju zakoncem pomagamo graditi odnose na različne načine: s seminarji, zakonskimi skupinami, oddajami in članki, kjer se dotikamo komunikacije in reševanja sporov, starševstva, odnosa do denarja, spolnosti, preizkušenj v zakonu, medgeneracijskih odnosov in izzivov zakoncev v zrelih letih.

Skozi te teme pa zakonce vztrajno vabimo, naj gradijo odnos z Bogom in se zanašajo nanj. Naj ne skušajo reševati vsega sami in zgolj s svojo močjo, znanjem in pametjo. V zakonu in družini se namreč dnevno soočamo s situacijami, ki nas presegajo.

Hkrati pišete in pričujete tudi o nesoglasjih in nepopolnostih v družinskem vsakdanu. Zakaj je pomembno izpostaviti tudi ta vidik?
Družbeni mediji so polni idealnih podob parov in družin. Meni to ni blizu, zato skušam biti čim bolj realna in pristna. Saj tudi jaz ne zapišem vseh podrobnosti, ker ne želim razkrivati preveč osebnih stvari, sploh če se tičejo moža in otrok. Čeprav se trudim pisati iskreno in ne preveč popolno, se zavedam, da vsak bralec zapisano doživi nas svoj način. In za koga so lahko moji zapisi tudi idealistični.

Težko je pisati o svojih nepopolnostih in padcih, saj s tem razkriješ svojo ranljivost. A prav ranljivost je tista, v kateri se ljudje najlažje prepoznajo. Na seminarjih velikokrat dobimo odziv: "Kar oddahnila sva si, ko sva slišala, da imate tudi vi težave."

6. Kaj vam pomeni postni čas in kako konkretno ga osmišljate? Ste si zadali kakšne posebne sklepe?
Letos po več letih nisem šla v Fiat, tako da je moj seznam ciljev in odpovedi bistveno krajši kot pretekla leta. Imam nekaj odpovedi s "klasičnega seznama" (odpovedi pri hrani, manj ekranov), še bolj kot to pa mi je v zadnjih tednih spregovorila Božja beseda, in sicer vrstica iz Psalma 141: "Postavi, Gospod, stražo k mojim ustom, čuvaj vrata mojih ustnic!"

Tako je v letošnjem postu postala moja tiha želja ta, da bi se znala večkrat ustaviti, se postaviti v držo poslušalca in ne deliti nasvetov ljudem, ki me zanje niso prosili (v prvi vrsti so to moj mož in moji otroci).

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ko pogledam svoje življenje, se mi zdi, da me je Bog precej "šparal" s preizkušnjami. Nobene res usodne še ni bilo, bile pa so takšne in drugačne stiske, ki so se mi v danem trenutku zdele velike.

Ena večjih preizkušenj je bila moževa služba, ki ga je trgala od družine in se na koncu končala z mobingom, pa je vseeno potreboval precej časa, da jo je zapustil. Naučila sem se, da v zakonu nekaterih stvari enostavno ne moreš izsiliti. Za odločitev, ki je bila meni kristalno jasna, je on potreboval veliko več časa. Takrat je on molil, da bi se stvari v službi rešile, jaz pa, da bi dal odpoved.

Rešila pa naju je molitev prijateljev – najine zakonske skupine, ki je za nas delala devetdnevnico. Čeprav je potem trajalo še nekaj mesecev do končne odločitve, sem bila po tisti molitvi v srcu mirna in sem zaupala, da bo Bog poskrbel.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Mojo slabo voljo res učinkovito prežene predvsem gibanje. Ko hodim, se misli razjasnijo in moja glava, polna skrbi, se malo izprazni. Sicer je pa v trenutkih, ko je vsega preveč, moj vzdih tale: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil."

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Branje svetega pisma, molitev, slavilna glasba, maša in zakramenti. Bog mi je dal tudi službo, kjer je "duhovno polnjenje" del "službenih obveznosti". To, da skupaj s sodelavci moliš in bereš Sveto pismo, je velik privilegij in zanj sem hvaležna.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
A povem po resnici? Kak dan bi bila raje moški. Da bi me namesto čustev vodil razum. Da ne bi imela kar naprej polne glave skrbi. Da bi lahko počela samo eno stvar naenkrat in bi v miru popila kavo, tudi če me takrat nekdo "nujno" potrebuje. Ampak samo kak dan. Večino dni pa sem hvaležna, da sem ženska. Da opazim tisto, kar ni vidno na prvo žogo. Da znam kdaj brati med vrsticami. Da se lahko zjokam, kadar je vsega preveč. Da sem lahko ustvarjalna in da mi šopek rož na mizi polepša dan.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.