Odraščal je brez očeta, pri starševstvu pa še danes upošteva dragocen stričev nasvet

Pred nekaj leti smo ga na ekranih lahko videvali kot resnega voditelja informativne oddaje, danes nas zalaga s koristnimi nasveti in sproščujočimi pogovori z zanimivimi ljudmi v jutranji oddaji na Planet TV. Vstaja s petelini, vrata televizije se zanj odprejo že ob 5.20, kljub temu pa mu ostaja ogromno energije za družino, za katero z veseljem in predano poskrbi – Igor Krmelj.

Služba, družina, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Če ima človek v življenju jasno postavljen cilj in prioritete, s tem nima težav. Popoldnevi so rezervirani za družino. Znotraj tega najdem tudi čas zase, ki je nujen zaradi divjega tempa, v katerem sem. Če človek pristane v novinarskem poslu, je zaposlen 24 ur na dan. Sliši se nenavadno, a tako je. Vsako jutro vstanem ob 4.45, tako da sem ob 5.20 v službi. Najprej se pripravim za naslednji dan, pregledam razpored oddaje in gostov, se pripravim na oddajanje v živo, nato pa sledita kava in zajtrk.

Kako razvajate svojo drago?
S tem, da je ne priklepam nase. V zvezi je zelo pomembno, da sta dva sposobna sobivati, ne da bi si eden drugega lastila. Glede na to, da je Ana vse dneve v službi (dela v gospodarstvu), sam prevzamem njena domača opravila. Je to razvajanje ali ne? Kakor za koga. 

Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Prvi zmenek se je zgodil pred 18 leti v nekem lokalu v Ljubljani. Sicer sva se z Ano poznala že prej, a ta dan uradno štejeva kot prvi zmenek.

Drug za drugega si dostikrat vzameva čas in odideva na sprehod po okoliških gozdovih in hribčkih. Otroka sta že velika in se dostikrat upreta skupnim sprehodom. Večinoma vztrajava, da gresta zraven, saj je gibanje potrebno. Zgodi pa se tudi, da na koncu sama odideva od hiše in takrat nama je še posebej lepo. 

"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
Pred prihodom prvorojenca si nisem znal predstavljati, kakšen oče bom. Ko ga vidim odraščati, sem zelo ponosen, v kaj je odrasel. Imam tudi mlajšo hčerko na pragu adolescence in seveda sem ponosen tudi nanjo. 

Sam sem odraščal brez očeta, zato me je bilo strah, ali bom znal biti oče. Stric me je pomiril z nasvetom: "Delaj to, kar ti narekuje srce, in tako boš najboljši." Stričev nasvet vedno upoštevam in na to sem najbolj ponosen.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Tega, da moški ne znamo delati dveh stvari hkrati. To je le prikladen izgovor, ko se nam česa ne da ali bi radi kaj preložili. Zakaj storiti danes, če lahko preložiš na jutri? (smeh) Moški radi uporabimo stavek: ne morem, sem moški. A verjemite, da se da. To mi kar gre. 

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Do sedaj je bilo to vrtnarjenje, po novem pa sem se lotil plezanja. Plezal sem že pred dvajsetimi leti. Hčerina odločitev za plezanje naju je z drago prisilila, da sva šla zraven, z namenom poskrbeti za varnost hčere v stenah oz. skalah. 

Starši rastemo, ko sledimo otrokom. Ni lepšega, ko se oče ali mama zanima za interese svojih otrok in jih pri tem spodbuja. Spodbuja jih tako, da je korak pred njimi, se o zadevi pozanima ter jih tako lažje usmeri. Seveda morajo otroci tudi skozi trpljenje. A ne vidim razloga, zakaj jih ne bi obvaroval nekih nepomembnih stvari. 

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Moja prometna nesreča, ki sem jo doživel leta 2008. Pred tem smo na avtomobilu namestili le dve novi sprednji gumi, zadnji dve sta bili stari. Ko sem se zapeljal po mokri cesti, mi je odneslo zadnji del vozila in odvalil sem se 15 metrov po hribu navzdol. To je bil trenutek, ko sem mislil, da bom umrl, v glavi se mi je zavrtel cel film.

A imel sem srečo. Meni ni bilo nič, avto pa je bil "totalka". To je bila prelomnica mojega obnašanja na cesti. Od takrat sem na cesti precej bolj previden, predvsem pa redno menjavam vse štiri gume na vozilu. 

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj. 
Najbolj nam manjkajo vrednote, kot sta sočutje in empatija. Upal sem, da nas bo korona bolj zbližala, a se je to zgodilo le za leto ali dve, potem pa smo se še bolj oddaljili med seboj. Zdi se mi, da nam manjka sočutja in empatije ter da živimo drug mimo drugega. Gotovo nam manjka druženj v živo. To so nadomestila socialna omrežja. Redko se zgodi, da gremo s kom na kavo kar tako. Ko koga pokličemo, ta najprej pomisli, da kaj potrebujemo.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite? 
V gozdu, kjer sem sam s seboj. Draga razume, da potrebujem čas zase. V gozdu mi je všeč tišina, tam se rad sprehajam, opazujem, vedno zagledam kaj novega, in to me najbolj napolni. 

Novinarski poklic je v osnovi zelo pomemben, kot novinar si lahko posredovalec marsikatere pozitivne ideje. Kaj vam je v novinarskem poklicu najpomembnejše? Kje se znotraj tega najbolj čutite izpolnjenega?
Če sam sebi dovoliš, se lahko iz tega marsikaj naučiš, ne glede na področje, ki ga pokrivaš. Bodisi vi pri Aleteii, kjer imate res lepo poslanstvo, saj naokrog širite ideje ljudi, bodisi pri oddaji, kjer ustvarjam sam in prek nje pomagam ljudem, širim obzorja, dajem nasvete.

Seveda so pomembni tudi novinarji v dnevnoinformativnem uredništvu, saj poročajo o stvareh, ki se zgodijo, odkrivajo nove zgodbe, opozarjajo. Novinar lahko raste v vsaki redakciji oz. zgodbi, ki jo pokriva. Lahko se ogromno nauči in je hkrati blizu informacijam, kar je gotovo prednost. 

Me pa vseeno zanima, ali opažate kakšno spremembo v počutju, glede na to, da ste bili včasih voditelj informativne oddaje, nenehno v stiku z negativnimi novicami, zdaj pa ste voditelj jutranje oddaje, iz katere sevata vedrina in optimizem. 
Gotovo te slabe novice deformirajo, če jih ne znaš predelati. Jaz novicam nisem pustil, da bi mi ostale v glavi, ampak so šle skozi oči in ušesa noter, skozi usta pa ven. Z avtom imam dvajset minut do doma, kar je bilo ravno prav, da sem si očistil  glavo in v miru prišel domov. 

Že sami formi oddaj sta različni. V informativni oddaji sem moral biti smrtno resen, le ob redki dobri novici sem se lahko malce nasmehnil. Že ob prihodu v službo sem poslušal o tem, da bomo delali to in ono zgodbo, v kateri je kdo umrl ali se je zgodila nesreča. Ves dan sem bil bombardiran z negativnimi novicami, zaradi česar nisem mogel biti dobre volje. 

Zdaj je drugače, ni lepšega kot sproščen, nasmejan in zadovoljen stopiti v nov dan. Takšno občutje se vleče do večera. 

Otrokom sugerirate o tem, koliko in kaj naj spremljajo po medijih? 
Gotovo je treba paziti na to, je pa to včasih težko, saj je starejši sin Ažbe zelo zvedav in ga zanima vse, kar se dogaja. Večinoma mu pustimo gledati vse, ob kočljivih situacijah pa se pogovorimo in naredimo refleksijo vsebine, kjer ima vsak pravico povedati svoje mnenje. Skupaj ugotovimo, kaj je bilo pri stvari dobro in slabo oz. kaj bi bilo lahko drugače. Desetletne Alje pa te stvari ne zanimajo. Če je vsebina ne pritegne na prvi pogled, je ne bo niti gledala.  

Vas je kakšen gost v studiu še posebej navdihnil in vam dal misliti?
S sovoditeljico Suzano sva si dejala, da bi morala imeti pri roki zvezek, v katerega bi si zapisovala modrosti, ki jih izrečejo najini gostje. Vsak izmed njih pusti v meni delček sebe in me spodbudi k nadaljnjemu razmisleku. 

Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Dokončati okolico hiše in starejšega sina pospremiti v srednjo šolo, mlajšo hčer pa skozi došolanje osnovne šole in naprej. Želel bi si pripeljati otroka do tega, da bosta v življenju srečna in jima pomagati na vse mogoče načine.  

Stopili smo v postni čas. Vam ta  kaj pomeni? So padle kakšne postne odločitve? 
Post mi pomeni vse več. Za 40 dni se bomo odpovedali alkoholu in tega se bomo držali. Skupaj z otrokoma smo se odločili, da bomo pojedli manj sladkarij. Otroka bi jih sicer pojedla v neomejenih količinah.