“Bog, če obstajaš, reši mojega sina.” Očetovo pričevanje o spreobrnjenju

Poljak Michał Lisiecki je 37-letni mož in oče štirih otrok. Kot mladenič se je navdušil nad metal in grunge subkulturama in tako obupal nad Bogom in Cerkvijo. Po rojstvu prvega sina, ki je bil 23. dan hospitaliziran zaradi resne odpovedi dihanja, se je začelo njegovo spreobrnjenje.

Po urah tišine, prelitih solzah in vdajanju brezupu ob bolniški postelji svojega sinka  je z vso iskrenostjo padel na kolena in Boga rotil: "Bog, če obstajaš, reši mojega sina." Bil je uslišan. Prvi vidni čudež je bil krst otroka. Po tej veliki preizkušnji se je začel vračati v Cerkev.

Michał je sicer odraščal v katoliški družini, toda v cerkev so zahajali le občasno. Manjkalo je žive vere in odnosa z Bogom. Spominja se, da je kot otrok pri sveti maši nestrpno čakal do petja vzklika Jagnje božje, saj je to zanj naznanjalo skorajšnji konec maše in odhod domov.

"V mladosti sem se po navdušenju nad metal in grunge subkulturama, po napol prebranem Svetem pismu brez kakršnegakoli razumevanja, številnih pogovorih o eksistencialnih in psevdoteoloških temah z različnimi ljudmi začel razglašati za ateista," pripoveduje Michał.

Potem je spoznal svojo bodočo ženo Małgosio. Odločila sta se, da se poročita in ustvarita družino.

Leta 2011 se jima je rodil prvi sin. Michał je bil takrat star 23 let in ni mogel skrivati ponosa in sreče ob novi vlogi. Toda malčka so že 23. dan življenja sprejeli v bolnišnico s hudo respiratorno odpovedjo.

"Urgenca, polna zdravnikov, najrazličnejše opreme, respirator, ki je mojemu sinu pomagal dihati. Prišlo je do odpovedi ledvic, kar je povzročilo kopičenje vode v telesu in otekanje celega telesa ter spremembe v možganih. Dvakrat so ga oživljali, bil je v kritičnem stanju. Drama, ki si jo je težko zamisliti in težko preživeti," se spominja.

Zdravniki so opravili številne preiskave, toda nobena od njih ni dala odgovora za novorojenčkovo kritično zdravstveno znanje. Michał in njegova žena sta ob sinovi posteljici presedela številne ure. Jokala sta in čutila silno nemoč. Svetovali so jima, naj krstita otroka in se pripravita na najhujše, ker se lahko zgodi vsak trenutek.

"Po urah v tišini in številnih solzah obupa, prelitih nad sinovo bolniško posteljo, je prišlo do prvega iskrenega padca na kolena in rotenja: 'Bog, če obstajaš, reši mojega sina,'" pripoveduje Michał.

Dan pozneje je duhovnik iz bližnje župnije krstil dečka. Že naslednji dan je prišlo do občutnega izboljšanja. Otrokove ledvice so začele spet delovati, končno je lahko sam zadihal in tudi spremembe na možganih niso več vplivale na njegovo stanje. "Prvi otipljiv čudež," je pomislil Michał.

Po dodatnem tednu na pediatričnem oddelku se je deček lahko vrnil domov. Celotno zdravljenje ni pustilo posledic, ki bi lahko vplivale na malčkovo prihodnost.

"Od tistega dne naprej sem se zavedal, da Bog obstaja in posluša naše molitve. Spoznal sem, da so zakramenti pomembni."

Po tej močni izkušnji se je z majhnimi koraki spreminjal njegov odnos do vere, ki pa še vedno ni bil povsem trden. "Nekajkrat sva šla v cerkev, čez pol leta sva se še cerkveno poročila in to je bilo v tistem obdobju vse."

"Po nekaj letih zakonskega življenja, ko smo z družino občasno hodili v cerkev in sva z ženo gradila duhovnost po svoji meri, ne da bi se pretirano poglabljala prav v katoliško vero, ko sva že imela tri otroke, sva si z ločitvijo ustvarila pekel na zemlji. Prepiri, žalitve, izdaje, alkohol, cigarete, droge, vse najslabše stvari, ki si jih lahko predstavljate, so naju pripeljale do dna človekovega obstoja, do dna duševne in fizične vzdržljivosti," težko obdobje orisuje Michał.

V tej duhovni temi in praznini je molil zdravamarije, hkrati pa z Bogom ni imel nobenega osebnega odnosa. "Morda sem včasih pod vplivom alkohola kaj zakričal, recimo 'zakaj, zakaj?'. Popolnoma sem nehal hoditi v cerkev, saj me je bilo pred duhovnikom in drugimi zelo sram, da nisva mogla zgraditi trajnega zakona in sva se razšla."

Nekega dne ga je družinski prijatelj prosil za fotografijo njega in žene, ki jo je želel s prošnjo, da bi jima uspelo popraviti zakon, ponesti k Mariji v Medžugorje.

"Izbral sem najbolj smešno fotografijo, ker sem na neki način izražal posmeh in prezir, saj sploh nisem želel obnoviti odnosa z ženo. V meni so bila negativna čustva in zamera."

Małgosia in Michał sta že živela ločeno. "Včasih so se nekje v ozadju mojih misli pojavile misli o zakonski zaobljubi, predvsem besede 'Dokler naju smrt ne loči'." Priznava, da je v tistem trenutku zaradi vseh spominov čutil še večji gnus in sovraštvo do sebe, svoje žene in celotne situacije.

Bližal se je dan formalne ločitve, ki je bil nekoč tudi dan njune civilne poroke. Vendar se je par še pred tem odločil, da poskusi rešiti zakon.

"14. decembra sva bila spet skupaj in poskušala znova. Uvedla sva nekaj sprememb, toda prepiri so se še vedno pojavljali. Najprej so se vrteli okrog tega, zakaj sva se razšla, nato pa o tem, kaj sva počela po tem, ko sva se razšla. S človeškega vidika je bila ta situacija praktično nepopravljiva in že po nekaj mesecih sva bila oba jezna sama nase, ker sva se odločila za vnovičen poskus."

"Jezus, v najinem zakonu sva poskusila vse in preprosto ne deluje," se je Michał oprijel še zadnje bilke rešitve.

Prijatelj duhovnik ju je povabil na nekajdnevni odmik za zakonce. "Kar se je dogajalo v teh treh dneh odmika, je neopisljivo. Pridobila sva neverjetno znanje o odnosih in grajenju odnosa. Sveti Duh nama je pokazal področja, na katerih sva se morala oba izboljšati," pojasnjuje.

Zadnji dan odmika sta oba pristopila k zakramentu spovedi. "Drug drugemu sva odpustila bolečine in rane. To je bilo očiščenje srca, solze so mi tekle po licih." Ta korak je bil odločilen za njun prihodnji odnos. Njune izrečene besede so bile spet napolnjene z iskrenostjo in ljubeznijo.

Potem sta zakonca odšla do kapele, kjer je bilo izpostavljeno Najsvetejše. Zbrani so bili povabljeni, da pred Jezusa položijo svoje stiske in namene. Dodal je, da vera lahko ozdravi. Michał je pokleknil pred Najsvetejšim in dejal: "Jezus, v najinem zakonu sva poskusila že vse, a preprosto ne gre, povrhu vsega pa se začneva prepirati, ko pijem alkohol. Če hočeš, naredi nekaj glede tega." Michael se je nežno dotaknil štole, ki je bila položena na monštranco.

"V tistem trenutku sem planil v jok, moje srce je gorelo, čutil sem se napolnjenega z nepredstavljivo izkušnjo ljubezni. Ko se je žena po spovedi vrnila k meni, sem še vedno jokal, nisem se mogel spraviti k sebi." Tiho ji je zašepetal, da "je tu pravi Jezus in je živ".

Po odmiku se je življenje družine Lisiecki začelo opazno spreminjati na bolje. Zakonca sta vse pogosteje posegala po branju Svetega pisma.

"Preoblikoval naju je sam Mojster, Jezus Kristus. On nas je vodil skozi svoje življenje, smrt in vstajenje. Dal nam je milost vere. Od njega se še vedno učimo ljubezni," je hvaležen 37-letnik.

Odkar ima živ odnos z Jezusom, je bil ozdravljen svoje odvisnosti od alkohola in drugih substanc. Pravi, da od takrat doživlja "razburljivo pustolovščino življenja z Bogom". "Njegova ljubezen je neskončna in njegova Beseda je večno živa," poudarja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.