“Če ne bi bilo molitve in zaupanja, ne vem, kako bi se vse skupaj končalo”

Leta 1984 so bili trije prijatelji Davorin, Zoran in Milan v Medžugorju in tam so doživeli notranje spreobrnjenje. Spoznali so, da je treba evangelij vzeti zares, premalo ga je samo poznati. Začeli so vsak dan moliti rožni venec. Pridružila se jim je tudi Alenka, in ko sta se z Milanom zaročila, sta molila rožni venec naprej z namenom, da bi Bog blagoslovil njuno zvezo.

Alenka je imela izkušnjo družinske molitve rožnega venca od starih staršev v Prekmurju, Milan manj. V njunem zakonu je ostal stalna, najprej zakonska, nato družinska molitev. V letih, ko sta hrepenela po otrocih, pa jih ni bilo, sta molila rožni venec s prošnjo za otroke.

Alenka je v tistem času zelo trpela zaradi občutka manjvrednosti, ki ga je doživljala, ko so tudi v Cerkvi zelo poveličevali matere z veliko otroki. Prvi otročiček je umrl pred rojstvom, v drugi nosečnosti pa bi sama skoraj umrla zaradi krvavitve ob zunajmaternični nosečnosti. Milan je med operacijo sedel v čakalnici in molil rožni venec. Med molitvijo je v njem zrasla močna gotovost, da bo vse v redu. Po nekaj urah je zdravnik to tudi potrdil.

Po šestih letih čakanja in molitve je prišla tretja nosečnost in takrat so jima zdravniki dejali, da bo otrok vodenoglavec. Tega časa se spominjata kot stalne borbe med vero in nevero. Z zdravniškega vidika je bilo vse problematično in ravno molitev rožnega venca ju je ohranjala v verski kondiciji.

Alenka: "Če ne bi bilo molitve in zaupanja, ki se je krepilo v teh preizkušnjah, ne vem, kako bi se vse skupaj končalo. Porodničar mi je pokazal otroka na ultrazvoku in rekel: 'Takega otroka boste spravili na svet? Poglejte, kakšno glavo ima!' Ko sem v tisti stiski zmolila rožni venec, sta se vame naselila mir in prepričanje, da bo vse v redu. Rodil se je Filip Jakob, krasen zdrav fantič. Po dveh letih je prišel še Martin."

"Tudi zdaj vidim, da po molitvi rožnega venca dobim v srce mir, svežino, kot bi si stuširala dušo. Drug pogled na svet. Kot čisti sad molitve vidim tudi milost, da sem pri vzgoji otrok zmogla premisliti in otrok nisem kaznovala v ihti ali po trenutnem impulzu, ampak se mi je čas nekako 'podaljšal', da sem odreagirala mirneje. Ni tablete na svetu, ki bi lahko dala človeku ta mir."

Milan: "Starejši ko sem, bolj čutim, da me molitev potegne v dogodek, za katerega molim, kot da sem ob pastirjih v Betlehemu, zato mi molitev ni nikoli dolgočasna. Zdaj sem v pokoju in ker živimo na podeželju, je okrog hiše in na zemlji vedno veliko opravkov. Ko delam, za nekaj časa sedem in molim, tako da zdaj zmolim že vse štiri dele rožnega venca skozi ves dan. Pol ure počivam, zmolim rožni venec, nato pa spet delam. Ko grem na delo, se vedno priporočim sv. Jožefu, da bi svoje delo opravil varno in pošteno."

Danes se veselita male vnukinje Mojce, ob kateri ponovno izkušata moč molitve, Mojca namreč ne sliši. Milan: "Skupaj sva prosila za njen sluh, in če Jezus pravi: 'Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo' (Jn 15,7), in jaz to verjamem, ne more biti drugače. Kako se bo zgodilo, kdaj, po naravni ali nadnaravni poti, to je Božja zadeva. Trdno pa verjamem, da se bodo zadeve uredile. Ta gotovost, da se bo dobro končalo, je zagotovo sad zaupne molitve. Četudi morda nikoli ne bo slišala, sem prepričan, da bo z njo vse v redu. Bog dela v kontekstu, ki ga mi ne poznamo, dela pa globlje in širše. V gotovosti molitve smo mirni."

"Všeč mi je, da je v rožnem vencu dodana Marijina prošnja iz Fatime za duše v vicah. Več ko človek moli, bolj čuti, kako pomembna je ta molitev za duše v vicah in za ves svet. Večkrat nama pridejo na misel ljudje, ki so pokojni, in moliva zanje."

"Midva sva se že zgodaj posvetila Mariji po Ludviku Mariji Grignonu, na praznik Brezmadežne leta 1984. Pri pripravi na to posvetitev sva naredila veliko korakov v molitev, ki naju je še bolj približala Mariji. Bolj ko si blizu Mariji, raje in več moliš, z večjim zaupanjem. Ta posvetitev je bila nekaj najlepšega, kar sva v svojem življenju naredila, in iz tega je veliko sadov."

Avtorica prispevka je Doroteja Emeršič. Najprej je bil objavljen v reviji Magnificat, februar 2024.