Aljaž Bratina prihaja iz Vipavske doline, natančneje iz vasi Budanje. Zaposlen je v Želimljem kot vzgojitelj v dijaškem domu (Dom Janeza Boska), sicer pa zaključuje študij biokemije.
Je dolgoletni animator, od leta 2016 tudi oratorijski voditelj, sicer pa je aktiven tudi pri organizaciji oratorija na nacionalni ravni, dve leti je bil predsednik Združenja animatorjev oratorija, sedaj pa je v skupini pri Oratoriju Slovenija, ki pripravlja oratorijski priročnik, in je oratorijski trener.
Si vzgojitelj v dijaškem domu. Kaj te pri tvojem delu najbolj veseli in navdihuje?
Najbolj me veseli, navdihuje, vedno znova spravlja v dobro voljo in mi daje motivacijo za ta poklic stalno srečevanje z mladimi. To, da sem del njihovega vsakdana in sem oseba, na katero se lahko zanesejo in jim želi dobro – kot nek dobrohotni starejši brat, ki spremlja njihovo rast.
Veseli me, ko lahko spremljam in opazim njihove spremembe čez neko daljše obdobje. To da nek zagon in potrditev, da skupaj dobro delamo. Lepo mi je tudi, da jih lahko spremljam v njihovih težavah, jih lahko spodbujam in sem jim v oporo. To mi je bilo zmeraj v veselje.
Dnevna srečevanja z množico večinoma nasmejanih mladih ljudi, ki izražajo voljo do življenja, so zelo izpopolnjujoča. Tudi jaz kot vzgojitelj spoznavam stvari o sebi in svetu, mladi mi postavljajo ogledalo, da lahko vidim, v čem sem dober, na katerih področjih se moram izboljšati, saj znajo biti zelo neposredni in iskreni.
Mladi se danes soočajo s številnimi izzivi (hitrim tempom življenja, pritiskom družbenih omrežij, iskanjem lastne identitete …). Kaj sam najbolj opažaš, da mlade trenutno najbolj bremeni?
Poleg malo manjših in bolj rešljivih vsakodnevnih problemov, kot so ocene, odnosi med njimi, prve ljubezni, bi rekel, da imajo velik manko na področju smisla oziroma jih bremeni pomanjkanje smisla. Zakaj sem tukaj? Zakaj živim? Zakaj se učim? Manjka jim trdnih temeljev in jasnosti vrednot, kar izvira iz družin. Veliko družin navzven izgleda v redu, navznoter pa se velikokrat pojavlja pomanjkanje ljubezni.
Če uporabim svetopisemsko prispodobo, lahko rečem, da je v današnjem času veliko družin zgrajenih na pesku, namesto na skali. Pri mladih se hitro vidi, če v družini niso dobili pozornosti in trdnih temeljev ter občutka, da so vredni spoštovanja in dragoceni. In potem iščejo druge destruktivne načine, da bi zapolnili to vrzel. Ranjeni so predvsem na področju identitete in spolnosti. Po drugi strani imajo težave tudi s koncentracijo in fokusom. Odraščajo z digitalnimi orodji in telefoni, ker so manko socialnega življenja nadomestili s tem, to pa jim znižuje fokus, koncentracijo, zmožnost reševanja problemov in občutek skupnosti.
Kako jim lahko pri tem stojimo ob strani? Kaj je največ, kar lahko naredimo zanje ob teh stiskah?
Predvsem tako, da z njimi preživljamo čas. Torej, da jih ne pustimo samih. Preživljanje časa z njimi pa ne pomeni samo to, da smo fizično ob njih. Zanje je pomembno, da jim damo vedeti, da smo si pripravljeni vzeti del svojega časa, da bi bili z njimi in jim namenili svojo pozornost. Tako se bodo počutili vredne in pomembne ter posledično tudi ljubljene. Če si za mladega vzameš čas, je to zanj velik znak ljubezni. Kot je povedal že don Bosko: "Ni dovolj, da imamo mlade radi, to morajo tudi vedeti!"
Čisto konkretno to pomeni, da si z njimi tam, kjer so in kjer se dobro počutijo, da greš z njimi na nogomet, odbojko, na sprehod, teč, na fitnes, se pogovarjat na klopco ali molit v kapelo. Tako kot je počel don Bosko, ki je bil res car. Je pa težko preseči ta zid, ki ga je mlad človek postavil pred svetom, če je samotar, osamljen in veliko časa preživlja na telefonu. Nikakor ne pravim, da mi uspe pri vsakem dijaku, se pa trudim.
Hkrati pa jim lahko pomagamo tudi tako, da jim dajemo jasne odgovore na njihova vprašanja. Današnji mladi so zelo alergični na hinavščino, nejasnost in neiskrenost. In morda se sliši hecno, ampak so zelo hvaležni, če jim jasno pokažeš, kakšna so pravila in meje, ter jasno izraziš svoj pogled in z njimi debatiraš o pomembnih temah. Tako bodo tudi sami lažje izoblikovali svoje mnenje in svoj svetovni nazor.
Dobro je tudi, da jih spodbujamo, da razmišljajo o tem, kako bodo sami vzgajali svoje otroke, če jih bodo imeli, kako bodo ravnali z njimi, kako bodo z njimi preživljali kakovosten čas, da ta cikel ne bo šel naprej.
Kakšno popotnico želiš predati mladim, za katere si odgovoren, ko bodo zapustili gimnazijo?
Rad bi jim sporočil: "Ti si okej in si dober človek." Po kakem neuspehu mladim malo za šalo, vendar hkrati precej zares rad rečem: "Važno, da si dober človek." Marsikateri mlad človek tega ne verjame o sebi in tega ne zna videti. Če boš odšel v svet s tako pozitivno življenjsko pozicijo, ti bo v življenju bistveno bolje. S svojim delovanjem in odnosom do njih želim resnično pokazati da so okej in da bo vse v redu. Nočem, da mladi mislijo, da morajo svojo vrednost dokazovati z nekimi zunanjimi uspehi, ampak da so že sami po sebi dragoceni, čudoviti in ljubljeni. To je tudi prva poanta katoliške vere, ki uči, da smo ustvarjeni po Božji podobi.
Od kod tvoje navdušenje nad don Boskom? Zakaj te je njegova karizma tako prevzela?
To, da sem se odločil postati oratorijski animator v svoji župniji, je bil prvi korak k vsemu temu, kar zdaj doživljam. Ko sem se z leti vključil še v nacionalno Združenje animatorjev oratorija, sem začel don Boska še bolje spoznavati in se navduševati nad njim.
Bil je zelo praktičen in v praksi je videl, kje tiči težava in kako jo nagovarjati, in to dejansko tudi naredil. Bil je zelo inteligenten, a ni preveč filozofiral, raje je šel med mlade in med njimi reševal njihove konkretne težave, ki so jih imeli v tistem času v Torinu. To me pri njem navdihuje in navdušuje. Zelo dobro je znal držati razmerje med empatijo in hkrati veliko avtoriteto. To se mi zdi ideal vzgojitelja, ki mora hkrati imeti kontrolo nad dogajanjem in tistimi, za katere je odgovoren, imeti pa mora tudi ogromno mero empatije, da mu mladi zaupajo.
Kaj te vedno znova pripelje nazaj k oratoriju in tako navdušuje?
Oratorij je lep projekt, ki me je spodbudil, da sem postal aktiven v Cerkvi. Zdi se mi, da je velikokrat zelo podcenjen s strani Cerkve, toda zavedati se moramo, da je to projekt za mlade v slovenski Cerkvi z največjim dosegom.
Pri Oratoriju Slovenija se zavedamo, da na lokalnih oratorijih ni vse idealno in da ne moremo vsega nadzirati, kljub temu pa je vsem oratorijem skupno, da je to teden, poln zelo lepih trenutkov. Je projekt, ki otrokom pokaže, kako lahko je v resnici živeti krščansko vero in da se jo da zelo lepo preplesti z običajnim življenjem, ter da vera ni nek bav bav. Srečevanje otrok in animatorjev, učenje drug od drugega, tudi teme, o katerih se pogovarjamo … Vse to otrokom in mladim res veliko da za življenje in to je čudovito.
Zadnja leta veliko delam z animatorji in vidim, kako dragocen je oratorij, ker je ogromno mladim katoličanom odskočna deska ali pa vstopna točka, da so začeli raziskovati svojo duhovnost in jo poglobili.
Se ti zdi, da mladi danes iščejo Boga na drugačen način kot prejšnje generacije?
Gotovo iščejo Boga na bistveno globlji način, kot so ga pred desetletji. Mladi niso zadovoljni s tem, da je dovolj, da si katoličan iz navade, kot je to značilno za povprečno slovensko družino. Hočejo jasne odgovore znotraj Cerkve in vere, zanimajo jih resna vprašanja, ne zanima jih več samo kaj, ampak predvsem zakaj. Siti so natolcevanja in pravil, ki jih nihče ne zna obrazložiti.
Kako jim lahko Cerkev tu pride naproti?
Cerkev naj mladim nudi jasne odgovore in naj bo pripravljena odgovarjati na resna in težka vprašanja. Brez moraliziranja, nabijanja "slabe vesti" in z veliko iskrenosti. Problem Cerkve je tudi, da se ne zaveda razlik med vsebino in metodami. To sta dve popolnoma različni stvari. Vsebina oziroma katoliški nauk je vedno isti, je pravilen in resničen, ker izvira od Boga ter se ne sme prilagajati kapricam sodobnega časa.
Drugo pa so metode, ki se morajo prilagajati času. Tu Cerkev velikokrat dela napako, ker ne dosega sodobnih metod za oznanjevanje vsebine. Včasih ljudje niso znali brati ali niso imeli na voljo knjig, potem so dobili knjige, danes pa smo temu dodali še družbena omrežja. In prav nič ni narobe oziroma je super, če Cerkev to izkoristi in se pojavlja tudi tam in v medijih.
Zdi se mi tudi, da bi Cerkev lahko stopila naproti mladim tudi na način, da bi več sredstev vlagala v konkretne programe, projekte, dogodke in dejavnosti zanje. Če sem lahko malo provokativen, bi se mi zdelo bolje, da bi malo manj sredstev namenila obnavljanju starih cerkva in fizičnih stavb in več sredstev za skupnosti, kjer so mladi, morda bi lahko zaposlila več ljudi, ki bi se bili pripravljeni ukvarjati z mladimi. Predlagam, da bi bil kak evro več namenjen za pastoralo, saj nam nič ne pomaga, če imamo obnovljene cerkve, ki bodo potem nekako samevale, ker v njih ne bo mladih.
Velikokrat slišimo in doživimo, da mladi odhajajo iz Cerkve. Zakaj je po tvojem tako in kako jih lahko Cerkev nagovori, naj se vrnejo oziroma ostanejo?
Mislim, da odhajajo, ker Cerkev po birmi velikokrat ne zna narediti nekega mostu med podajanjem nauka na otroški način in odraslo ravnjo. Mladi tako velikokrat začutijo, da jim Cerkev nima česa dati in da ne odgovarja na njihova vprašanja.
Hkrati mora Cerkev pokazati, da je prisotna in aktualna na vseh področjih družbenega življenja. Stalno govorimo o tem, da živimo v obdobju propadanja vrednot. Toda ni dovolj, da samo govorimo o tem in se pritožujemo in delamo užaljene. Aktivno moramo pristopiti k temu problemu in ga spremeniti.
Cerkev mora še bolj aktivno vstopati v javni prostor s svojimi mnenji in dogodki. Ustvarjati mora svojo umetnost, svoje produkte, svoje dogodke, podpirati katoliške mlade podjetnike itd. Idealno bi bilo tudi, le bi naredili še kakšno katoliško osnovno ali poklicno šolo, pri čemer se zavedam, da je to v trenutnih razmerah izredno težko.
Ljudje smo bitja skupnosti in zdi se, da je za mladega človeka še toliko bolj pomembno, da čuti pripadnost. Kaj bi svetoval mladim odraslim, ki želijo biti aktivni v Cerkvi, a ne vedo, kako najti svoje mesto, saj ne sodijo več v mladinske skupine in tudi ne (še) na primer v zakonske skupine?
To je zelo dobro, a tudi težko vprašanje. Svetoval bi, naj mladi, ki so v takem obdobju, najprej poskrbijo za svojo osebno vero, naj gredo na kake duhovne vaje, kaj dobrega preberejo. Že to jim bo dalo nekaj samozavesti na tem področju, manj se bodo počutili izgubljene.
Svetoval bi, naj se opogumijo in se poskušajo vključiti v kako skupno za mlade odrasle, ki jo ponuja Cerkev. Ni jih veliko, vendar se da vseeno kaj najti. Lahko se priključijo tudi bolj splošnim skupinam, na primer svetopisemski skupini. In nič takega ni, če ugotovijo, da neka stvar ni zanje, naj gredo poskusit drugam.
Pogledajo naj sami vase in pomislijo, katere talente imajo, nato pa naj poskušajo prek teh svojih talentov vstopati v katoliško skupnost, na primer pevski zbor. Če začutijo, da so pripravljeni tudi sami kaj narediti, spodbujam, da se opogumijo in ustanovijo kako čisto novo skupino in povabijo še druge mlade odrasle. Na začetku bodo morda samo trije, ampak nič za to.
