Igralec Anthony Hopkins deli pomembne življenjske nauke: “Ne obupajte. Samo vztrajajte”

V začetku marca so v Hollywoodu podelili znamenite filmske nagrade oskar. Legenda britanskega filma sir Anthony Hopkins letos sicer ni bil nominiran za vlogo kralja Heroda v Netflixovem filmu Marija, seveda pa si je v svojem življenju že prislužil številne oskarje, vključno s tistim za najboljšo moško vlogo v filmu Oče (2020), ki ga je prejel v starosti 83 let, s čimer je postal najstarejši dobitnik oskarja v zgodovini.

Enako nagrado je prejel leta 1992 za film Ko jagenjčki obmolknejo. Potem sta tu še nominaciji za najboljšega igralca v filmih Ostanki dneva (1994) in Nixon (1996) ter za najboljšega stranskega igralca v filmih Amistad (1996) in Dva papeža (2020).

Toda če bi obstajala nagrada za popravljanje življenjske smeri, ko stvari nevarno drvijo po hribu navzdol, in to s tolikšno mero dobre volje, bi bil sir Anthony letošnji nesporni zmagovalec.

Philip Anthony Hopkins, sin Annie Muriel (rojene Yeates) in Richarda Arthurja Hopkinsa, peka, se je rodil 31. decembra 1937 v kraju Port Talbot v Walesu. Odraščal je brez verske vzgoje, saj sta bila oba starša ateista. Očetove vrednote delavskega razreda so ga ohranjale skromnega in prizemljenega. Ker se je kot otrok poglabljal le v umetnost in glasbo, sta ga starša vpisala v šolo s trdno disciplino. In to se ni obneslo.

Hopkins je leta 2002 v pogovoru za New York Times povedal: "Slabo sem se učil, zaradi česar so se mi posmehovali. Imel sem občutek manjvrednosti. Ko sem odraščal, sem bil trdno prepričan, da sem neumen."

Ta neobičajen in čustveno izjemno inteligenten otrok je pri 16 letih že študiral gledališko igro na Kraljevem konservatoriju za glasbo in dramo v Walesu, po služenju vojaškega roka v britanskem kraljevem topništvu (1958–1960) pa je nadaljeval študij na Kraljevi akademiji dramskih umetnosti (1961–1963).

Velik preboj je doživel, ko ga je sir Lawrence Olivier leta 1965 povabil v Kraljevo narodno gledališče, kjer je igral v predstavah, med katerimi je bil tudi Kralj Lear, njegova najljubša Shakespearova drama. Njegova kariera je zacvetela.

"Vrhunec mojega življenja" je bil morda film Oče, v katerem je igral moškega, ki se bori z Alzheimerjevo boleznijo, pa je sir Anthony povedal ob premieri filma na filmskem festivalu Telluride avgusta 2019.

Ne preseneča, da je po vseh gledaliških in filmskih prigodah njegovo sredstvo za pobeg postal alkohol. To "pač igralci počnemo v gledališču, pijemo", je nekoliko posmehljivo zapisal za britanski časnik The Telegraph. In res je tako!

Vprašajte Johna Barrymora, Mary Astor, Spencerja Tracyja, Jacka Lemmona in Faye Dunaway. Mnogi, ki globoko občutijo krivico in žalitve, posežejo po alkoholu, da bi otopili bolečino, nato pa ugotovijo, da jim življenje počasi uhaja izpod nadzora.

Spencer Tracy, ki je bil po mnenju svojih sodobnikov najboljši igralec vseh časov, svojega alkoholizma ni nikoli povsem obvladal, čeprav se je z njim nenehno spopadal. Siru Anthonyju Hopkinsu pa je uspelo – po Božji milosti.

29. decembra 1975, ko je vozil "pijan do nezavesti", kot je Hopkins konec lanskega leta povedal za britansko mrežo BBC, je zbral pogum in se nemudoma prijavil v program anonimnih alkoholikov (AA). "Bilo je, kot bi me obsedel demon, odvisnost, in nisem mogel nehati," je februarja 2011 povedal v pogovorni oddaji s Piersom Morganom. "In na milijone ljudi je takšnih. Nisem mogel nehati."

Kmalu ga je neka ženska vprašala: "Zakaj preprosto ne zaupate v Boga?"

Hopkinsu se je zdelo to vprašanje povsem razumno. Zaupanje vase in v moč alkohola vsekakor ni bilo uspešno. S tem drobnim vprašanjem se je njegova želja po alkoholu zmanjšala, njegova vera v Boga pa se je iz dneva v dan krepila. Preprosto: nekdanji ateist je nenadoma ugotovil, da ga Bog lahko napolnjuje.

29. decembra 2024, 49 let brez alkohola, se je Hopkins oglasil na družbenem omrežju Facebook in ljudi pozval, naj poiščejo pomoč, če jo potrebujejo.

Pet let prej, po prvem neusmiljenem letu koronaepidemije, je imel podobno sporočilo, obenem pa je ponujal lastne življenjske nauke: "Ne obupajte. Samo vztrajajte. Še naprej se borite. Bodite pogumni in mogočne sile vam bodo priskočile na pomoč. To je v življenju pomagalo meni."

Poleg številnih igralskih dosežkov je sir Anthony Hopkins tudi plodovit skladatelj. Njegov koncert Življenje so sanje, ki ga je nedavno izvedel Kraljevi filharmonični orkester v Rijadu, spominja na pretresljivo simfonijo, ki jo je Lionel Barrymore zložil v čast svojega pokojnega brata Johna: ta je pred 100 leti kot Hamlet blestel na londonskih odrih, vendar se nikoli ni zmogel otresti odvisnosti od alkohola. Vrnil pa se je v Cerkev, kot lahko beremo v knjigi Oaza vere (Oasis of Faith).

To je pričevanje o tem, kako Bog sprejme naše trpljenje in ga uporabi, da nam pomaga ljubiti, kar je Hopkins pronicljivo izrazil v filmu Dežela senc (1993), v katerem je igral C. S. Lewisa. Hopkins zdaj posreduje enak nauk, potem ko je v začetku leta v požarih v Kaliforniji izgubil svoj dom v Malibuju.

V objavi na družbenem omrežju Instagram je pomenljivo zapisal: "Ko si prizadevamo za ozdravljenje po pustošenju teh požarov, je pomembno, da ne pozabimo: edina stvar, ki jo odnesemo s seboj, je ljubezen, ki jo v življenju razdajamo."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.