Tri mesece je molil ob hudo bolni ženi: To, kar je naredil Jezus, je mojstrovina

Pred nekaj leti so Poljakinji Edyti Sitek diagnosticirali kronično limfocitno levkemijo. S tem se je njen križev pot šele začel. Ravno ko je prejela prvo kemoterapijo, se je okužila s covidom. Zaradi krhkega zdravstvenega stanja je naslednjih 40 dni preživela v izolaciji, kot Jezus v puščavi. Že čez nekaj časa se je spet okužila s covidom. Ob pridruženi obojestranski pljučnici so jo namestili na intenzivni oddelek, priključili na medicinski ventilator in jo dali v umetno komo.

Zdravniki so njenemu možu Jaceku povedali, da ima poleg močno povišanih vnetnih parametrov razpokana pljuča in se bori z odpovedjo več organov. Kljub vsemu je Jacek ostal optimističen in tudi v kritičnih trenutkih je verjel, da ima zadnjo besedo Jezus. V molitvi se mu je potrdil odgovor: "Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje, odvezal si mi raševnik in me opasal z veseljem" (Ps 30).

Po treh mesecih se je Edytino zdravje občutno izboljšalo. Vstala je z Jezusom, na nedeljo, si razlaga njen mož, ki je ne glede na kruto resničnost trdno zaupal v Gospodove besede. "Vsakič, ko sem šel na intenzivno nego, sem položil roke nanjo in rekel: 'Gospod Jezus, rekel si, da bomo polagali roke na bolne in bodo ozdraveli. Verjamem tvojim besedam in v tvojem imenu oznanjam ozdravitev njenega telesa. Vsako vnetje in vsaka bolezen bo izginila in Edyta bo ozdravela.' Tako sem vsak dan molil tri mesece, pa se ni zgodilo nič, včasih je bilo bolje, včasih slabše."

Kaj so rekli zdravniki?
Jacek: Da je stanje zelo resno. Saturacija se je zmanjševala, dušila se je. Takrat me je poklicala prijateljica zdravnica, povedal sem ji, kaj se dogaja, da je priklopljena na ventilator, da ji pada saturacija in ima sepso. Dejala je, naj pokličem hčere in naj se gremo skupaj poslovit od Edyte, ker umira. Zdravniki niso več videli možnosti za okrevanje.

Stal sem v sobi ob pisalni mizi in tako močno me je zadelo, da sem padel na kolena in začel kričati: "Bog! Ne jemlji mi je zdaj! Ne še! Kaj naj povem ljudem? Da se je Edyta spreobrnila, ti služila, pela psalme, vsem pripovedovala o Tebi, zdaj je pa umrla?!" In slišal sem, kot bi mi nekdo šepetal na uho: "Psalm 30."

Odprl sem Sveto pismo in prebral naslednje besede: "Povzdigujem te, Gospod, ker si me potegnil iz vodnjaka in nisi pustil, da bi se moji sovražniki veselili nad mano. Gospod, moj Bog, k tebi sem klical na pomoč, in ti si me ozdravil. Gospod, iz podzemlja si potegnil mojo dušo, oživil si me izmed tistih, ki se pogrezajo v jamo. Pojte Gospodu, njegovi zvesti, slavite spomin njegove svetosti!"

Ste verjeli Gospodovi besedi ali diagnozi zdravnikov?
Jacek: Takrat sem bil prepričan, da bo ozdravela, da bo med mojim obiskom sedela na postelji, jedla juho in se pogovarjala s sestrami. Ko sem šel k njej, pa še ni bilo tako, zato sem še naprej molil, jo božal, ji masiral pokrčena stopala in ji rekel: "Boš videla, spet bova šla skupaj na morje."

Toda čas je mineval in nič se ni spremenilo. Hudi duh me je skušal prepričati, da si ne bo opomogla. Nazadnje je pristojni zdravnik prosil za njeno premestitev v drugo bolnišnico, kjer bi ji lahko bolje oskrbeli razpokana pljuča. Toda običajno več ne prevažaš bolnika v umirajočem stanju, ne ukvarjaš se z njim. Po treh dneh so me obvestili, da se je Edyta zbudila. Pomenljivo je, da se je to zgodilo na nedeljo.

Edyta, kakšen je bil čas bolezni?
Edyta: Ob prvi okužbi s covidom so me dali v izolacijo. Okuženih je bilo veliko ljudi, nekateri so si opomogli, drugi so žal umrli. Veliko se je dogajalo. K meni so prihajali le "nezemljani" v skafandrih. Brala sem Božjo besedo in molila, toda v nekem trenutku mi je bilo zelo slabo, imela sem krizo, dušilo me je.

Nato sem prejela sporočilo od znanke iz naše skupnosti, ki se je končalo z besedami: "Sem." To me je tako ganilo, da sem si mislila: "Seveda, Gospod Jezus, Ti si, torej mi je vseeno, kje sem. Ali tukaj ali tam, na drugi strani, dokler si Ti tam."

To moje notranje spoznanje, da lahko umrem, je sovpadalo z menjavo zdravnika. Prišla je nova zdravnica, mi dala plazmo in takoj sem se počutila bolje.

In druga okužba s covidom? Kaj se je dogajalo, preden so vas dali v umetno komo? Česa se spominjate iz tistega obdobja?
Edyta: Okužila sem se med božičnimi prazniki. Rekla sem si: "Nič hudega, gre za neko vrsto viroze, nič takega ne bo." Vendar sem po nekaj dneh pristala v bolnišnici. Opravili so mi CT pljuč in izkazalo se je, da imam obojestransko pljučnico. Spet sem pristala v izolaciji.

Spomnim se le, da so me pokrili z odejo, me priključili na aparate in Gospodu sem rekla: "Sprejmi molitve tistih, ki bodo molili zame, ker sama nimam več moči za molitev." Od tistega trenutka naprej se ne spomnim ničesar več, čeprav sem prej normalno funkcionirala, se pogovarjala z bližnjimi, pisala sporočila.

O čem človek razmišlja, ko se znova zbudi v življenje?
Edyta: Ko sem odprla oči, sem ob svoji postelji zagledala moža. On je bil tisti, ki mi je že prej povedal, kaj se dogaja in kako mi bodo pomagali. Sprejela sem ga kot svoj kažipot. Imela sem neverjeten notranji mir, ki mi ga je v celoti vlil Gospod. Dobro se poznam in vem, da to ni bilo moje. Dobila sem tudi gotovost, da bo vse v redu. Čeprav je bilo to zelo težko obdobje, ker sem se morala znova naučiti stati, hoditi in jesti, sem vedela, da mi bo z Bogom uspelo. Prepričana sem bila o tem.

Kakšno je vaše življenje zdaj?
Edyta: Funkcioniram normalno. Opravili so mi rentgensko slikanje pljuč in spirometrijo in delujejo v redu. Obiskala sem tudi oftalmologa, ki me je pregledal že prej, med boleznijo, ko sem imela večje težave z očesom. Ko me je zagledala, je dejala: "Sem ateistka, a moram priznati, da je to, da ste živi, čudež! In to, da vidite, je drugi čudež!"

Danes hodim, vidim, slišim in pojem, tako kot sem včasih pela psalme. Oba z možem se glasbeno udejstvujeva. Veliko ljudi je molilo za moje ozdravljenje. Svete maše zame so obhajali na različnih koncih Poljske in tudi po svetu. To, kar je naredil Gospod Jezus, je mojstrovina. Popolnoma sem očarana nad njim.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.