“Veliko ljudi misli, da smo slepe osebe ‘vesoljci’. To je tabu, ki ga je treba nujno preseči”

Mia Koritnik prihaja iz Zidanega Mosta, živi pa v Ljubljani, kjer na Filozofski fakulteti študira anglistiko in splošno jezikoslovje. Zelo rada bere, najraje fikcijo, čedalje bolj pa jo zanima tudi strokovna literatura, povezana s študijem, zgodovina, filozofija. Rada posluša glasbo, hodi na koncerte, se druži s prijatelji …

Pri štirih letih je praktično čez noč oslepela in njena redna spremljevalka je postala bela palica za slepe in slabovidne osebe. Morda kdo pomisli, da je to zaustavilo in omejilo njeno življenje, a Mia vsak dan znova dokazuje, da temu ni tako in da jo definira še veliko drugega kot samo dejstvo, da ne vidi.

Pri štirih letih si oslepela. Se spomniš kakih drobcev pred tem dogodkom?
Spomnim se stvari, s katerimi so v stiku štiriletni otroci. Spomnim se na primer, kako izgledajo barve, nekaj izsekov iz risanih filmov, slikanic, ki sem jih takrat brala in gledala. Zanimivo je tudi, da mi je od takrat ostala v spominu le dvodimenzionalna predstava o predmetih, ker mi je bil tak svet iz risank in knjig bolj poznan. Spomnim se osnovnih stvari, kot so hiša, avto, sonce … Obrazov pa se ne spomnim, pozabila sem, kako izgledata moja starša in ostali sorodniki.

Vse se je zgodilo zelo hitro. Kaj se je dogajalo tiste dni, ko si ostala brez vida?
Res se je vse odvilo v nekaj dneh. Starša sta mi pripovedovala, da sem najprej začela škiliti, potem pa sem se nekega jutra zbudila in se začela zaletavati v stene in predmete. Oslepela sem zaradi optičnega nevritisa oziroma vnetja obeh vidnih živcev. Dva meseca in pol sem bila v bolnišnici, kjer so naredili vse preiskave, ki so jih takrat lahko, da bi ugotovili, zakaj je prišlo do vnetja, a niso ugotovili ničesar.

Sama se sicer vsega zelo malo spomnim, si pa predstavljam, da je bilo to za moja starša zelo stresno, sploh za mojo mamo, ki je bila takrat noseča z mojim bratom.

Kako sta ti starša kot štiriletni deklici sploh razložila, kaj se ti je zgodilo, in kako sta te in te še vedno podpirata?
Tega sta se lotila na zelo praktičen način. Spomnim se, da sem v bolnišnici dobila slikanico, ki je imela tudi gumbe, ki so oddajali zvoke. S to slikanico sta mi pokazala, da čeprav ne morem več brati knjig in videti igrač, še ne pomeni, da se ne morem igrati in zabavati.

Odkar pomnim, me nista nikoli pomilovala in dajala vtisa, da ne bo nič iz mene, kot to počnejo nekateri starši, ki otroka pretirano ščitijo. Vedno sta mi govorila, da lahko delam vse stvari, samo na drugačen način kot ostali otroci. In to je najmočnejše sporočilo, ki ga lahko daš otroku, ker mu daš vedeti, da zaradi neke ovire ni nič manj vreden ali sposoben.

Moja starša sta zelo zaslužna za moj uspeh, ker sta mi vlivala samozavest in mi omogočila vse, kar sem si želela poskusiti. Skupaj smo šli smučat, naučila sta me rolati, veliko sem plavala … Pokazala sta mi, da je dejansko vse mogoče, kar mi je pozneje zelo pomagalo.

Dejstvo je namreč, da ti starši lahko to neprenehoma govorijo, toda na koncu moraš sam sebe sprejeti in to je največji izziv. In prav njun pristop mi je zelo pomagal, da sem začela sprejemati samo sebe. Še vedno se učim, saj je to dolgotrajen proces, a moram reči, da mi gre kar dobro.

So bili trenutki, ko je bilo še posebej težko? Kako si se na primer s slepoto soočala kot najstnica?  
Proti koncu osnovne šole sem imela težko obdobje, ker sem bila nekako izključena iz razreda. Na žalost še vedno živimo v družbi, kjer so "drugačni" ljudje izobčeni in izključeni. Takrat sem morala sama priti do spoznanja, da se ne smem obremenjevati s tem, kaj si drugi ljudje mislijo o meni.

Komaj sem čakala, da grem na gimnazijo in zamenjam okolje. Vpisala sem se na Gimnazijo Celje – Center, kjer so bili vrstniki že toliko bolj zreli in tudi profesorji so bili krasni, tako da sem se počutila veliko bolj sprejeto.

V tretjem letniku sem imela spet večjo krizo. Veliko sem se primerjala z drugimi in razmišljala, česa v življenju ne bom mogla početi. V tistem času so vsi moji vrstniki začeli opravljati vozniški izpit, jaz pa sem vedela, da ga nikoli ne bom mogla opraviti. Začela sem razmišljati, kako drugačno bi lahko bilo moje življenje, kaj vse bi bilo boljše, če ne bi bila slepa.

V tem obdobju sem ugotovila, da sem sama najbolj odgovorna za to, ali se sprejmem ali ne. Svoj hendikep sem morala sprejeti kot del sebe in kot nekaj, zaradi česar je lahko moje življenje boljše, ne slabše.

V četrtem letniku sva začela s slepim prijateljem hoditi po razredih in razlagala dijakom o življenju s slepoto. Veliko smo se pogovarjali, postavljali so nama najrazličnejša vprašanja in to mi je zelo pomagalo pri sprejemanju same sebe in moje situacije. Enkrat so me vprašali, ali bi se odločila za možnost vida, če bi jo dobila. To vprašanje mi je v tistem obdobju zelo koristilo, saj sem prav v tistem trenutku ugotovila, da te možnosti ne bi izbrala.

Zaradi slepote dojemam svet na skoraj povsem abstrakten način in se ne obremenjujem s tem, kako stvari izgledajo. Seveda sem kot dekle tudi jaz rada lepo urejena, nisem pa obsedena s svojim videzom in s tem, kako izgledajo ljudje okrog mene. Mislim, da se da tako veliko lažje fokusirati na druge, bolj pomembne stvari, kot so odnosi, prijateljstvo … Dojela sem, da je slepota na nek način darilo, ki pomaga predreti iz površinskega dojemanja sveta na nekaj globljega.

Torej, če te zdaj malo provokativno vprašam, ali bi zamenjala svojo slepoto s tem, da bi lahko videla, bi odgovorila, da ne?
Če se že igrava tako igrico, bi odgovorila takole. Morda bi vzela to možnost za kak dan ali dva. Vesela bi bila, da bi videla svojega brata, rada bi spet videla starše in ljudi, ki jih imam rada. Morda bi šla na kak sprehod, pogledala lep razgled, morje, sončni zahod, potem pa bi se zahvalila za to možnost in jo "vrnila". Toliko lepih stvari sem doživela, ker sem oslepela. Moje življenje bi bilo povsem drugačno, verjetno se ne bi družila in spoznala vseh teh ljudi, ki jih imam tako zelo rada. Če ne bi bila slepa, verjetno tudi midve ne bi imeli tega intervjuja.

Ne vem, kakšna bi bila moja osebnost, morda ne bi bila tako vztrajna, bolj bi se obremenjevala, kaj si ljudje mislijo o meni … Ko začnem primerjati pluse in minuse svoje slepote in dosedanjega življenja, je plusov mnogo več in vsega tega ne bi zamenjala. To seveda ne pomeni, da nimam slabih dni in da ne pridejo trenutki, ko pomislim, kako lažje bi bilo, če bi lahko videla. Ampak taki trenutki minejo, ko pokličem kakega prijatelja, ki me opomni, koliko lepega smo skupaj doživeli.

Nam lahko čisto konkretno predstaviš, kako živiš kot slepa študentka? Kako ti uspe predelati vso snov?
Nekoliko drugače je izgledala že moja odločitev za študij, saj sem se morala že v tretjem letniku odločiti, kaj želim študirati, in stopiti v kontakt s fakulteto. Srečala sem se z vodjama oddelkov in povedala, da sem slepa in da sem zainteresirana za študij. Tako so imeli profesorji dovolj časa, da so se lahko ustrezno pripravili na moj prihod, saj so morali prilagoditi gradiva. Imeli so tudi izobraževanja, tako da niso bili "vrženi v vodo".

V četrtem letniku sem nekajkrat obiskala fakulteto in imela orientacijo po stavbi, potem pa tudi tukaj v študentskem domu, kjer prebivam. Večkrat sem prehodila tudi pot od fakultete do študentskega doma in nazaj, da sem res usvojila to pot. Ob začetku študija sem pridobila status študentke s posebnimi potrebami, zato imam zdaj na primer podaljšan čas pri pisanju izpitov, individualne izpitne roke, dovoljenje, da lahko uporabljam računalnik in posebno opremo pri predavanjih in izpitih …

Predvsem pa je veliko sprotne komunikacije s profesorji. Kar se tiče gradiva, so se profesorji lepo prilagodili, sicer pa že od osnovne šole veliko sodelujem s Knjižnico slepih in slabovidnih Slovenije. Prijazni ljudje, ki so tam zaposleni, prilagajajo knjige in drugo gradivo v obliko, ki jo lahko uporabljam.

Res bi rada pohvalila fakulteto in vse profesorje, ki so bili do zdaj zelo razumevajoči in prilagodljivi, tako da na fakulteti res uživam, saj sem si lahko izbrala študij, ki me iskreno zanima in veseli. Ko sem videla, da so bili profesorji pripravljeni priti naproti, sem dobila še več veselja in motivacije za študij.

Zelo rada imaš tudi glasbo. Pred intervjujem sem zasledila tvojo ganljivo interpretacijo pesmi Shallow. Kaj ti pomeni glasba?
V nastopanje in oder sem se zaljubila že v vrtcu, ko smo z vzgojiteljico pripravili nek nastop. Dobila sem nalogo, da igram na violino, ki se jo je slišalo v ozadju na posnetku. Spomnim se, kako zelo ponosna sem bila, ko so mi na koncu vsi ploskali in sem pomislila, da želim to še početi.

V osnovni šoli sem pela v pevskem zboru in tudi v cerkvenem pevskem zboru ter sodelovala v vseh možnih predstavah. Postala sem članica skupine, ki je delovala v okviru gledališča slepih in slabovidnih, ki se imenuje Nasmeh. Imeli smo turnejo po Sloveniji in igrali tudi na festivalu v Zagrebu in res sem se našla in začutila ljubezen do odra.

Z glasbo se sicer ukvarjam povsem ljubiteljsko. Omenjeno pesem sem posnela skupaj s Filipom. To je fant, ki je na vozičku, je avtističen in tudi slep, glasba pa je njegovo življenje. Povabil me je, da bi z njim v studiu posnela dve pesmi. Zaljubila sem se v ta studio in tam potem tudi sama posnela kar nekaj pesmi, za katere pa še zbiram pogum, da bi jih predstavila svetu. 😊

Kaj te kot osebo s slepoto moti v naši družbi?
Čuti se, da je nekaterim ljudem ob slepih osebah neprijetno. Mislim, da bi morali imeti vsi ljudje, ki imajo stik z ljudmi, neko osnovno znanje o tem, kako pomagati invalidnim osebam ali pa na primer slepim. Na primer, če v restavraciji ponudim denar v napačno smer, ker narobe presodim, kje stoji natakar, ni treba, da mu je zato neprijetno. Vse se da rešiti s čisto navadno komunikacijo, brez sramu. Ljudje pa so velikokrat kar v krču, ko zagledajo belo palico, in razmišljajo, kaj naj rečejo, če sploh kaj. Ni treba, da je stik z mano neprijetna situacija.

Res pa je, da nekateri ne vedo, kakšen je najbolj ustrezen način pomoči. Morda to, da stojim sredi ulice, ne pomeni, da sem izgubljena, ampak morda samo koga čakam, zato ni prav, če me človek kar prime in začne voditi.

Tudi tu je na mestu osnovna komunikacija: pozdraviš, vprašaš, če kaj potrebujem in kako mi lahko pomagaš. In če potrebujem pomoč, počakaj, da jaz primem tebe in ne obratno, potem pa hodi pred menoj in me usmerjaj. Tako bo za oba situacija povsem prijetna.

Zdi se mi tudi, da imamo v Sloveniji še vedno nek splošni občutek, da smo invalidne osebe "vesoljci". Veliko ljudi otrpne in si misli: "Joj, kaj pa naj mu sploh rečem? Naj sploh pristopim do nje ali njega?" To je tabu, ki ga moramo nujno preseči. Ko greš po ulici, ti ni treba videti, da čutiš poglede.

In gotovo je bolje, če te direktno vprašam, kar me zanima, kot pa da čutiš, da mi je neprijetno ob tebi?
Točno to. Vsi mislijo: "Joj, če bom pa to vprašal, bo pa jezna ali užaljena." Moja reakcija bo povsem nasprotna temu. Tako zelo sem srečna, ko si nekdo upa nekaj vprašati. Všeč mi je tudi, če ljudje ob meni dejansko pozabijo, da sem slepa, saj to pomeni, da to ni prva in edina stvar, na katero pomislijo, ko pomislijo name, saj me definira še veliko drugih stvari.

In še nekaj: slepi se iz sebe zelo radi ponorčujemo. Ne moreš celo življenje objokovati svoje situacije. Veliko bolje je, če se smejiš na svoj račun, saj tako lažje preživiš.