“Rada bi, da bi mladi našli veselje v vinogradu, tako kot sem ga našla sama”

Nina Polanec iz okolice Dupleka je bila pred nekaj meseci okronana za 28. vinsko kraljico Slovenije. 24-letno dekle zase pravi, da je pozitivna oseba, ki skuša iz vsake situacije potegniti najboljše. V njenem življenju se prepleta toliko različnih interesov, da jim marsikdo težko sledi. Je velika ljubiteljica živali, narave, ob tem pa rada raziskuje in spoznava nove stvari.

Trenutno študira menedžment turističnih podjetij. Pred tem je diplomirala s področja organizacije poslovanja v gostinstvu in turizmu, čaka pa jo še zagovor diplome s področja oblikovanja materialov.  

Ob študiju in obveznostih, ki jih je prinesel naziv vinske kraljice, se ljubiteljsko posveča tudi glasbi. Poje v Mladinskem pevskem zboru Sveta Barbara in igra violino pri Folklorni skupini Šmarječani. Nasploh je zelo kreativno naravnana, kar potrjujejo tudi raznovrstni projekti, ki se jih loti, od zasaditve novih rož in zelišč, izdelave tematske dekoracije, ustvarjanja v kuhinji. "V užitek mi je tudi delo v vinogradu, ker se lahko povežem z naravo in sprostim misli," še pove Nina, katere družina obdeluje kar okoli 6000 trt.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame je idealen začetek dneva vstati iz postelje spočita, pripraviti zajtrk, pri katerem se lahko poigravam s kreativnostjo, in ga nato v miru pojesti. Najraje na terasi, če mi le vreme to dopušča. Še lepše je, če ob tem zaslišim petje ptic in se mi ob nogah smuka mačka. To se ponavadi zgodi na kakšno nedeljo, predvsem v toplejših letnih časih. Sicer se ne zgodi tako zelo pogosto, je pa toliko bolj posebno, ko uspe.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
... se počutim bolj samozavestno in se lažje soočim z vsem, kar mi pride naproti. Čisto drugačen občutek je hoditi po opravkih urejena kot pa v trenirki. Seveda ni s trenirko nič narobe, a sama sem precej tradicionalno naravnana in se rada uredim za vsako priložnost, tudi če grem samo po nakupih. Tudi kavbojk ne oblečem ravno pogosto.

Zdi se mi, da s tem ne ustvarjam slike za druge, ampak v prvi vrsti predvsem zase. S tem si pokažem, koliko se imam rada in koliko se cenim. Ko sem urejena, se tudi počutim bolj pripravljeno. Tudi v trenirki me seveda lahko srečate, ampak samo na sprehodu ali doma, v vinogradu.

3. S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Sem dekle, ki se je našlo na podeželju. Preden smo podedovali kmetijo, se nisem toliko zavedala, kaj mi pomeni biti doma v neokrnjenem kotičku narave. Zdaj se z njo čutim zelo povezano. Skušam ceniti in se poistovetiti z vsakim letnim časom, ker verjamem, da nam vsak prinaša nekaj, kar potrebujemo. Pozimi počivamo, da se lahko spomladi znova prebudimo, poleti zacvetimo in v jeseni dozorimo. V vsakem letnem času si vzamem čas za obisk narave. Najraje med seboj povežem aktivnosti v naravi in kuhinji.

Lahko bi rekli, da sem aktivna nabiralka. Zelo rada skozi leto nabiram travniška zelišča, ki jih združim v likerju. Spomladi nabiram smrekove vršičke in iz njih naredim sirup, ki nam pozimi služi kot domače zdravilo za lajšanje kašlja. Poleti med prvimi nabiram bezgove cvetove, jih sušim za čaj in iz njih delam sirup. Rada se odpravim tudi v gozd po kostanj in nabiram gobe, čeprav mi to drugo ne leži najbolje. Sem pa zato toliko bolj vesela, ko najdem kako pravo.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Skušam najti ravnovesje v vsem, kar počnem. Seveda, obveznosti je kar nekaj, a vseeno mi je pomembno, da najdem tudi čas zase. Ob posebej napornem dnevu si vzamem vsaj pet minut premora v miru in tišini, da malo zadiham. Četudi to pomeni samo nabiranje prvih spomladanskih rož ali sprehod po domačem vinogradu.

Najraje imam začetek pomladi, ko se na trtah pojavijo prvi poganjki. Res lepo je biti priča ponovnemu rojstvu narave. Kadar le uspem, pa se lotim česa, kar me res veseli. Četudi to pomeni, da se na neko četrtkovo popoldne lotim izdelave makronov.

5. Kdo vas je navdušil za vinogradništvo, katero opravilo v domačem vinogradu vam je najljubše?
Za vinogradništvo sta me navdušila oče in žal že pokojni dedek. Verjamem, da bi bil letos name in na moje novo poslanstvo zelo ponosen, če bi še bil med nami. Kmetijo smo podedovali od njegove sestre, ker z možem nista imela nobenega naslednika. Moj oče je bil njun krščenec in je bil pripravljen poprijeti za delo, čeprav ni nikdar prej delal v vinogradu, razen pomagal pri trgatvi. Pred tem smo obdelovali samo vrt in nekaj sadnega drevja za lastne potrebe, zaradi česar nisem bila vajena pravega podeželskega življenja.

Ampak ko sem gledala, kako se oče in dedek skupaj potrpežljivo trudita in učita obdelovati vinograde, sem tudi sama začutila povezanost s trto. Prišlo je postopoma, sprva sem pomagala z naporom, ni mi bilo jasno, zakaj moram jaz zdaj to početi, kot pač razmišljamo v najstniških letih. Nato pa sem z leti pričela ugotavljati, da me delo v vinogradu v bistvu sprošča. Še zdaj imam najraje od vseh opravil zelena dela, ker sem v njih že tako vpeljana, da mi zraven ni treba kaj veliko razmišljati in mi je to delo v užitek.

6. Kako boste v tem obdobju oplemenitili naziv vinske kraljice, za kaj si boste prizadevali?
Želim si ozaveščati ljudi, da je vinarstvo v Sloveniji tradicija, ki jo je vredno ohranjati. Rada bi, da bi mladi našli veselje v vinogradu, tako kot sem ga našla sama. Nikoli ni prepozno za učenje, to sta mi dokazala tako oče kot dedek, zato polagam mladim na srce, naj ne izsekavajo vinogradov. Tudi če niso pripravljeni na to, da bi jih obdelovali sami, verjamem, da lahko v okolici najdejo vinogradnike, ki bi še kako radi vzeli vinograd v najem.

Kaj nam bodo naši sončni griči, če na njem ne bo trte? Vinogradi so del naše kulturne krajine. Ne zanemarjajmo jih, ker predstavljajo našo identiteto. Rada bi tudi, da se vinarji pričnejo med seboj povezovati. Želela bi si manj tekmovalnosti in več sodelovanja. Slovenija ima odlična vina, ki pa lahko postanejo še boljša, če pričnemo med seboj sodelovati in si pomagati. Vsak ima neko znanje, ki drugemu morda malo manjka. Zakaj bi ga ohranjali samo zase? Kaj nam pa bo koristilo, ko nas več ne bo? Če imamo nekaj posebnega, delimo to s kolegi vinogradniki. V nasprotnem primeru bo umrlo skupaj z nami. Povezujmo se, širimo svojo ponudbo kot skupnost, ne kot posameznik. To je tisto, kar privablja ljudi, da obiščejo vinske destinacije. Dobra vina različnih vinarjev in ne dobra vina pri posamezniku. Samo tako lahko slovenskemu vinu dvignemo ugled in ga postavimo v svetovni vrh.

7. Z vinogradništvom je povezan pereč problem, alkoholizem. Kako sami gledate na današnjo kulturo pitja?
V primerjavi s kulturo pitja vina pred desetimi ali morda petnajstimi leti sem mnenja, da se je stanje precej popravilo, čeprav imamo še vedno prostor za izboljšave. To gre tudi na račun stalnega ozaveščanja, da je treba imeti pri pitju zdravo mero. Zmerno uživanje vina blagodejno vpliva na naše počutje in sprošča hormone sreče v telesu. Najbolje deluje v kombinaciji s kulinariko, kar rada prakticiram tudi sama. Redkokdaj spijem le kozarec vina, vedno ga spajam s hrano, ki jo v tistem trenutku uživam.

Kultura pitja se dviguje z znanjem. Da vemo, razumemo in tudi spoštujemo, kaj se skriva znotraj enega kozarca. Ne gre samo za arome, barve, bistrost, zrelost ali svežino. Da lahko uživamo v tistem kozarcu, je vinogradnik celo leto trdo delal. Velikokrat kljuboval silam narave, ki v zadnjih letih niso zanemarljive. V vinski kleti pa se pravo delo šele začne. Toliko pazljivosti in natančnosti je potrebne, da nas pripelje do končnega rezultata. Vsak, ki to razume, zna ceniti tisto vino, ki potrebuje malo več truda, da pride do steklenice in nazadnje tudi kozarca. Tisto, ki nas pozitivno preseneti in ostane v našem spominu. Ključ je v znanju in vesela sem, da ga imam možnost širiti tudi sama.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Preizkušnja, za katero sem najbolj hvaležna, je leto, ki sem ga preživela v službi, v kateri se nisem našla. Bila je moja prva prava služba in na začetku sem bila neskončno vesela, da sem jo dobila. Časi so namreč taki, da prve službe ni prav enostavno dobiti. Vsi pričakujejo človeka z izkušnjami, a teh ne moreš imeti, če šele vstopaš na trg dela. Trudila sem se po svojih najboljših močeh, pridobila sem znanje, a pravih rezultatov ni bilo.

Ko sem spoznala, da me to delo ne veseli, sem morala sprejeti pomembno odločitev. Ostati zaposlena na delovnem mestu, ki me ne veseli, ali tvegati in poiskati več sreče drugje. To me je naučilo, da se je včasih potrebno ločiti od nečesa, kar te ne izpolnjuje, saj te lahko že za naslednjim ovinkom čakajo tvoje sanje. Tako je bilo tudi v mojem primeru. Ko sem se odločila, da pustim službo, sem se vrnila k študiju. Čez en mesec sem bila izbrana za naslednjo vinsko kraljico Slovenije.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Kadar stvari ne gredo tako, kot bi si želela, mi pomaga, da si rečem: čez pet let se tega sploh ne boš spominjala. In velikokrat je res tako. Ubadamo se s stvarmi, ki sploh niso pomembne ali pa gre za take malenkosti, ki nimajo vpliva na to, kakšno bo naše življenje v prihodnosti. V takih trenutkih se tudi vprašam, ali je moja reakcija upravičena in ali je sploh potrebno, da reagiram. Velikokrat je odgovor ne, kar mi pomaga, da obrnem svojo miselnost in se spravim v boljšo voljo.

10. Biti ženska je lepo, ker …
... imam moč, čeprav se je včasih sploh ne zavedam. Moja moč se skriva v mojem pogledu na svet, v mojih čustvih, mojem razmišljanju, celo v moji ranljivosti. Ker biti ranljiva ne pomeni, da sem šibka. Pomeni samo to, da se ne bojim pokazati svojih občutkov in da stojim za njimi, ne glede na situacijo. Še več, strah v sebi skušam premagati, namesto da ga zavijam v celofan. To, drage ženske, je moč. Nikoli se je ne bojte pokazati.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.