separateurCreated with Sketch.

V pasti alkoholizma: “Ko je bilo najhuje, nisem mogel več ne živeti ne umreti”

g. Aleksander
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Urška Kolenc - objavljeno 22/03/25
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Nekoč je imel težave z alkoholom sam, danes z izkušnjami in spoznanji stoji ob strani drugim

Bilo je pred 20 leti, ko si je Aleksander priznal, da ima težave z alkoholom. "Začele so se težave v službi, doma, v prometu, povsod. Doma sem bil večkrat okregan, policisti so mi odvzeli vozniško dovoljenje, nazadnje sem izgubil še službo in bil v iskanju druge."

Žena mu je večkrat omenila in ga opozarjala, da je njegovo pitje ušlo izpod nadzora in naj nekaj ukrene. "Bile so tudi težave z njenimi starimi starši, nismo se ravno razumeli. Potem pač človek išče potrditev, ki je ne dobi v družini, nekje drugje. Sam sem jo iskal v alkoholu. Nekaj časa je šlo, potem pa je situacija prerasla v odvisnost in brez alkohola nisem več mogel," na kratko opiše, kaj ga je vodilo v alkoholizem.

Ostal sam in brez vsega

Žena je zahtevala ločitev, končal je tako rekoč na cesti, brez vsega. "Ko je bilo najhuje, nisem mogel več ne živeti ne umreti. Bilo je obdobje, ko nisem vedel, kaj bi sam s sabo."

Odločitev za zdravljenje je bila zanj velik korak. V nekem pogovoru mu je znanec povedal za program Vrtnica, ki v okviru Zavoda Karitas Samarijan že 19. leto pomaga osebam, zasvojenim z alkoholom. "Povedal mi je, da je program celosten in traja dlje časa. Nad zdravljenjem na psihiatriji nisem bil najbolj navdušen, od marsikoga sem slišal, da je precej kratek in lahko hitro spet padeš. Ocenil sem, da to zame ne bi bilo dovolj, zato sem se naposled vključil v program Vrtnica."

g. Aleksander

"Najtežje si je bilo priznati, da sem odvisnik in alkoholik"

Začetki v skupnosti niso bili lahki. "Ko sem vstopil v skupnost, si je bilo najtežje priznati, da sem odvisnik in alkoholik. Ko enkrat spoznaš, da si zasvojen in da tega ne zmoreš premagati sam, ti mora vsaj na začetku nekdo stati ob strani, da te malo usmerja in svetuje." Poleg tega je težko delil svoja občutja in skrbi z drugimi.

"Težko mi je bilo govoriti o stvareh, ki so me težile, o vzrokih, zakaj sem začel piti. To je bil velik korak zame. Na začetku sva s terapevtom, ki je zdaj tudi moj sodelavec, presedela tudi po tri ure v pisarni, da sem se odprl in spregovoril o največjih stiskah. Do tega spoznanja sem prišel postopoma. Potem sem se lahko začel osvobajati. Danes mi ni več problem spregovoriti. Priznal sem sam sebi, vem, kdo sem, in ni druge poti."

V procesu zdravljenja pa ni šlo samo navzgor. "Ko človek misli, da se je že vsega naučil, da vse zna in zmore … Po dveh letih mi je še enkrat spodletelo, od takrat pa nikoli več. Sedaj sem ponosen na svojih 10 let abstinence," je iskren Aleksander, ki je nazadnje program v celoti in uspešno zaključil.

Smisel je našel v pomoči drugim

Še več, pred nekaj leti se je v programu Vrtnica tudi zaposlil. "Ko se je program razširil, so me povabili k sodelovanju. Zaposlen sem kot laični delavec in z lastno izkušnjo delim svoje izkušnje in znanje ostalim uporabnikom."

Je zaradi tega lažje navezati stik s posamezniki, ki poiščejo pomoč prek njihovega programa? "Delo z uporabniki je zaradi tega gotovo lažje, ker dobro veš, kako se počutijo v določeni situaciji in ko pride do stiske. Lahko podelim kakšen nasvet na podlagi tega, kar sem sam doživel. In če človek sprejme in se zamisli nad dejanjem, je na dobri poti, da lahko to reši."

Načrti za prihodnost

V procesu zdravljenja je spet vzpostavil stike s sinom in hčerko. "S hčerko je trajalo nekoliko dlje, potrebovala sva kar osem let. Zdaj je stik pristen, je pa v ozadju še vedno čutiti zamujena leta in stvari, ki jih nisem najbolje izpeljal. V najstniških letih je potrebovala očeta, jaz pa ji tega nisem bil zmožen dati." Ponosno pove, da je že dedek.

Iskreno pove, da še vedno kdaj občuti željo po alkoholu. "Kdor pravi nasprotno, laže samemu sebi. Vsi smo krvavi pod kožo. V tistem trenutku se moraš temu zoperstaviti in poiskati boljši nadomestek – nekoga poklicati, se zamotiti z delom, obrniti misli v drugo smer. Osmisliti si moraš življenje brez alkohola."

Za svojo prihodnost si predvsem želi, da bi vztrajal na poti abstinence in ob tem pomagal drugim znotraj programa Vrtnica. "To mi je v veselje, v tem sem se našel. Poleg tega pa želim še naprej ohranjati stike z otrokoma in vnukom." Ob sklepu pogovora se še pošali: "Ko bi prej vedel, da je voda tako dobra, nikoli ne bi pil alkohola."

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.