Sestri dvojčici, ki obožujeta svoji družini: “To je za naju darilo življenja”

Sestri dvojčici, ženi, mami, teti, hčerki – ob tem pa obe veliki umetnici, ki na življenje gledata s sončne plati. To sta mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran in arhitektka, grafična oblikovalka in glasbenica Leticia Yebuah. Njuna dobrovoljnost, lepota, ljubezen do barv in življenja veje iz vseh njunih fotografij.

Ker na materinski dan praznujeta svoj rojstni dan, smo ju ujeli med številnimi obveznostmi in z njima na kratko poklepetali o njunih številnih vlogah.

Kakšne so vajine korenine?
Rodili sva se v Ljubljani, najina mama Vida je Slovenka, oče Robert pa prihaja iz Gane. Obe sva se poročili in si ustvarili družino na Dolenjskem, obe tudi poučujeva na novomeški glasbeni šoli; Irena petje, Leticia pa tolkala.

Med vama se čuti velika medsebojna ljubezen in povezanost. Kakšen je vajin odnos? Ali se je z leti kaj spreminjal?
Irena: Najin odnos bi lahko opisala z dvema besedama: "brezpogojna ljubezen". Mislim, da ju ni potrebno posebej razlagati.

Leticia: Biti sestra dvojčica Ireni je zame res privilegij, ki ga včasih vsi ne razumejo. 😉

Že vse življenje sva veliki zaveznici in seveda prijateljici. Nikoli se nisva kregali in se tudi dandanes ne kregava. Za naju to sploh ni koncept, ki bi ga lahko prakticirali. Zelo redko se morda rahlo razhajava v kakšnem mnenju, a v enem pogovoru so vsa razhajanja usklajena. Medsebojno se spodbujava in podpirava. Nisva samo sestri dvojčici, temveč duši dvojčici.

Obe sta tudi mami. Kaj vama pomeni materinstvo oziroma družina?
Irena: Družina obema pomeni zelo veliko, saj sta nama to vrednoto privzgojila mama in oče. Vedno sem vedela, da bom imela otroke. Ni ga odra, ki bi nadomestil srečo ob rojstvu mojih – zdaj že odraslih – sinov.

Leticia: Res je! Ker je tudi najina mama dvojčica, sva od otroštva navajeni teh povezav. Ko smo se vrnili iz Gane, smo skupaj živeli z mamino sestro pri stari mami. In to tradicijo te povezanosti želiva prenesti na najine otroke.

Ker prav na materinski dan praznujeva rojstni dan, ga vedno praznujeva z družino. Obiščeva tudi najino mamo in najino teto (mamino sestro dvojčico) in obema neseva velik šopek rož.

Kako gledata na svoje nečake, torej Irena na Leticiine otroke in Leticia na Irenine? Je biti teta bolj "kulsko" kot biti mama?
Irena: Seveda je čudovito biti teta in najini nečaki in nečakinje obožujejo svoji teti. A ko se k tebi stisne tvoj otrok, je to prav poseben občutek. Ker sta moja sinova že odrasla, sem hvaležna, ko se k meni stisne Leticijina mlajša hči in mi pove, da me ima rada. Svoji nečakinji res obožujem.

Kako povezane so vajine družine in ali se tudi vajina soproga dobro razumeta?
Leticia: Na srečo se najina moža dobro razumeta, zato se najini družini tudi zelo veliko družita. Vsako leto gremo skupaj na dopust, bili smo tudi večkrat skupaj na jadranju, ki je pregovorno nekakšen preizkus medsebojnih odnosov … In res je – naša druženja so vedno polna smeha, glasbe in dobre hrane.

Najina moža namreč oba izvrstno kuhata. Težko smo eden brez drugega in to je za naju res darilo življenja.

Irena: Tudi v tem pogledu se seveda strinjam s sestro. :) Najini družini sta zelo kompatibilni in zelo radi skupaj smučamo, jadramo, potujemo. Upam, da nam bo uspel projekt, da bi skupaj obiskali ameriške nacionalne parke, ki sva jih pred časom obiskala z možem na najinem poročnem potovanju.