Mama petih otrok in njena izkušnja možganske kapi. “Čutila sem, da sem v Božjih rokah”

"Nisem bila pogumna. Preprosto nisem imela izbire," na vprašanje, kako je prestala preizkušnjo, odgovori Caroline, žena in mama petih otrok. Leta 2017 jo je zadela možganska kap. Njena najmlajša hči je imela takrat pet mesecev. Sledili so meseci rehabilitacije, da se je znova naučila hoditi in govoriti.

Danes je psihologinja pri francoskem združenju, ki nudi paliativno oskrbo na domu. Za Aleteio je spregovorila o svoji boleči izkušnji in o tem, kako v nobenem trenutku ni dvomila v Božjo navzočnost.

13. oktobra 2017 je Caroline, ne da bi vedela, utrpela tranzitorno ishemično atako (TIA) oz. prehodni ishemični napad. Ko sta z možem Brunom obiskala prijatelje, se je slišala reči in nato ponoviti: "Ali bosta podrla to stopnišče?" Takrat je pomislila, da je zagotovo utrujena.

Teden dni pozneje, potem ko je preživela večer pri prijateljici, je okoli ene ali druge ure zjutraj začutila "nekaj v glavi". Okoli pol šestih zjutraj se je znova zbudila in se počutila "ujeto v telesu". Ni mogla niti govoriti niti se premakniti. Z mislijo na svojo petmesečno hčerko je iskala način, kako bi zbudila moža, ki je spal ob njej. Z zadnjimi atomi moči se je prevalila na rob postelje in pustila, da je njeno telo omahnilo na tla. Hrup je zbudil njenega moža Bruna, ki je poklical reševalce.

Njeno stanje so opredelili kot možgansko kap in jo odpeljali v bolnišnico. "Zavedala sem se vsega, a nisem mogla govoriti in se premikati, bila sem ujeta v svojem telesu, mislila sem, da bom umrla," se čustveno spominja Caroline.

V bolnišnici so ji opravili trombolizo in trombektomijo, s katerima so raztopili krvni strdek. Po približno desetih dneh na oddelku za žilno kirurgijo so jo premestili v drugo bolnišnico. Njena rehabilitacija je trajala pet mesecev.

"Spraševala sem se, kaj počnem tam, hkrati pa mi je tisto obdobje koristilo. Danes sem živa po zaslugi negovalcev, ki sem jih tam spoznala," priznava. Vsako izboljšanje je slavila kot velik dosežek. Njeno telo, ki je bilo ob prihodu popolnoma ohromljeno, se je počasi prebujalo in postopoma se je lahko spet premikala.

Kljub težki situaciji, v kateri se je znašla, nikoli ni čutila jeze ali zamere. Ni se spraševala, zakaj je preizkušnja doletela prav njo. Vsak dan posebej se je trudila doseči svoj cilj: biti s svojo družino. Predvsem ji je bila najtežja ločitev od najmlajše hčere, hkrati pa ji je bila misel nanjo velika motivacija za naprej. "Od trenutka, ko sem spoznala, da se moram boriti, da bom lahko spet skrbela za svojega otroka, sem čutila, da sem v Božjih rokah," pripoveduje.

Nekaj mesecev po Carolinini vrnitvi domov sta se zakonca odločila za enoletno družinsko potovanje okoli sveta. "To je ustrezalo Brunovi spremembi službe in to potovanje sem si želela izvesti že od poroke naprej, kar pa se ni nikoli zgodilo, ker so bile vedno pomembnejše druge stvari, otroci, selitve ... Želja, da bi potovali kot družina in okrepili medsebojne vezi, se je spet okrepila." Njihovo družinsko pustolovščino je sicer nekoliko okrnila pandemija covida.

Sedem let pozneje Caroline še vedno čuti posledice možganske kapi. Desna roka in noga sta paralizirani. Rahlo šepa in se hitro utrudi, kar pa je ne ovira pri razdajanju za družino in druge.

Z možem sta bila tri leta voditelja skavtske skupine v Yvelinesu. "Všeč nam je bilo!" se Caroline spominja trenutkov, preživetih v družbi mladih, ter njihovega napredka na področju odgovornosti.

Zadnje leto in pol kot psihologinja stoji ob strani umirajočim. "Spet sem se naučila voziti, kolesariti, spet slikam, nudim psihološko podporo svojim pacientom ..." pripoveduje Caroline, globoko hvaležna vsem, ki so jo spremljali na njeni poti. Z veseljem nudi podporo tistim, ki jo potrebujejo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.