4 priljubljene postne pobožnosti

Mnogi katoličani v postnem času zelo radi premišljujejo o Jezusovem križanju. Križev pot je odličen primer priljubljene postne pobožnosti, ki se skoraj povsem osredinja na Jezusovo trpljenje in smrt.

Poleg križevega pota se katoličani v postnem času načrtneje osredinjajo tudi na trenutke Jezusovega križanja.

Ena od najpreprostejših oblik te pobožnosti je strmenje v razpelo in premišljevanje o velikem trpljenju, ki ga je Jezus prestal za vse človeštvo.

Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje opisuje to vrsto pobožnosti: "Ko premišljujejo o križanem Zveličarju, lažje razumejo pomen neizmernega in krivičnega trpljenja, ki ga je Jezus, sveti in nedolžni, pretrpel za odrešenje človeka, ter hkrati doumevajo vrednost njegove solidarnostne ljubezni in učinkovitost njegove odrešenjske žrtve."

Skozi stoletja so razvili različne pobožnosti do križanega Zveličarja, Direktorij pa navaja štiri najbolj priljubljene.

V Direktoriju najdemo opis, da je predmet posebnih pobožnosti tudi "'Glejte, človek!' (Ecce homo!), zasramovani Kristus s 'trnjevo krono in škrlatnim plaščem' (Jn 19,5), ki ga Pilat pripelje pred množico."

Dober primer te pobožnosti predstavlja istoimenska slika sv. "br. Alberta" Chmielowskega. Ta prikazuje "pohabljenega človeka, ki namesto kraljevega žezla drži trst, s trnjevo krono, ki mu prebada sence. Njegove oči so priprte zaradi neznosnih bolečin in trpljenja."

Gre za podobo čiste ponižnosti, saj se Jezusu posmehujejo kot "kralju", medtem ko iz njegovih ran kaplja kri.

Zanimivo je, da številni vzhodni katoličani isto Jezusovo podobo častijo v velikem tednu, vendar se ikona imenuje "ženin Jezus". Jezusovo trpljenje naj bi spominjalo na njegovo veliko ljubezen do človeštva in na to, kako to trpljenje utira pot za poročno slavje Jagnjeta.

Druga pobožnost, ki jo navaja Direktorij, so "svete Gospodove rane, zlasti prebodena stran in iz nje tekoča kri (prim. Jn 19,34)".

Pobožnost do Kristusovih ran se je razvila v 12. in 13. stoletju, ko so kristjani začeli znova odkrivati Sveto deželo in so želeli premišljevati o Jezusovem trpljenju. Sv. Bernard iz Clairvauxa je v eni od svojih pridig izpostavil Kristusove rane in ta je postala osrednje besedilo pri tej pobožnosti.

Kristusove rane so bile pozneje omejene na "pet svetih ran", ki vključujejo rane na Jezusovi desni in levi roki, desni in levi nogi ter na njegovi strani. Teh so se spominjali pri bogoslužju med velikonočno vigilijo, ko je duhovnik v počastitev petih ran v velikonočno svečo položil pet zrn kadila.

Prav ta pobožnost, v povezavi s prvo, je papežu Frančišku ena najljubših. Nekoč je pojasnil:

Tretja pobožnost, ki jo najdemo v Direktoriju, so "mučilna orodja, sramotilni steber, svete stopnice, trnjeva krona, žeblji, sulica za prebadanje".

Ta pobožnost je posebej priljubljena v Rimu, kjer hranijo več teh orodij, ki naj bi jih v Sveti deželi našla sv. Helena.

Ta pobožnost se osredinja na tiste dejavnike, ki so Jezusu povzročili hude bolečine, prestane za celotno človeštvo. Predstavljajo torej orodja Jezusove ljubezni do vseh nas.

Zadnja pobožnost, ki jo navaja Direktorij, je sveti prt oziroma povoji (tenčica). To običajno pomeni Torinski prt, tkanino, v katero je vtisnjena podoba človeka, ki je prestal hudo mučenje.

Čeprav mnogi razpravljajo o pristnosti Torinskega prta, še vedno drži, da je bil Jezus zavit v velik kos tkanine in da je bil na tej tkanini verjetno odtis njegovega telesa, prekritega s krvjo.

Direktorij katoličane opozarja, da "je zaradi nevarnosti pretiranega drobljenja v premišljevanju skrivnosti križa potrebno poudariti celostno upoštevanje Kristusovega trpljenja v duhu svetopisemskega in patrističnega izročila".

Jezus je gotovo zelo trpel, toda dobra novica je, da je vstal od mrtvih, s čimer je napovedal, kaj se bo zgodilo vsem nam ob koncu časov.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.