Od duhovnih vaj je postal “nekoliko odvisen – bolje to kot nikotin ali alkohol”

Veliko prostora bi porabili z naštevanjem, kaj vse je bil Matic Vidic nekoč. Zato se raje osredotočimo na danes. Mož Petre, oče Izaka, ki je bil dolgo pričakovan in izmoljen, stalni diakon in logoterapevt. Med drugim po novem tudi avtor knjige. "Matic ni svetnik. Ne še. Ima svoje muhe," je pred kratkim napol v šali, delno zares o njem dejal prijatelj in odlično povzel njegovo prizemljenost in obenem usmerjenost k presežnemu. Nekaj o obojem je razkril tudi v rubriki Moške skrivnosti.

Služba, žena, sin, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Čas zame je vsak dan od 5.00 d0 6.00. To je prva ura, ki je samo zame in za Gospoda. Najprej molitev brevirja, potem slaba urica teka ali hoje ter molitev rožnega venca. Ko to naredim, sem praktično vse potrebe že opravil. Sem zagovornik vstajanja ob petih zjutraj, saj če zmorem to, kljub temu, da je zunaj mraz in poleg teme še močan dež, sem sposoben čisto vsega. Čez dan me tako ne more pokoriti nobena nevšečnost, saj sem največjo že premagal. In to je vstajanje iz udobja tople postelje. :)

Vsak dan peljem Izaka v vrtec in ga hodim tudi iskat. Ta privilegij imamo redki starši, za kar sem neizmerno hvaležen. Popoldanski čas je namenjen družini, zato opravljam terapije popoldne le izjemoma. Zdaj, ko predstavljam knjigo in veliko predavam, je nekoliko moteče, ker se vse odvija v večernih urah.

Kako razvajate svojo ženo?
Najbolj tako, da jo poslušam. Pa tudi s tem, da ko me nekaj vpraša, ne odgovorim zgolj "nič posebnega", ampak se trudim čim bolj doživeto razložiti, kaj sem doživel. Je skromna, zato je to že kar hudo razvajanje. Šopka se razveseli tedensko in na oddih se odpravimo praviloma vsak drugi mesec. Včasih jo celo razveselim, ko brez vnaprejšnje promocije posesam in pobrišem tla.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Vedno se rad spominjam prigod iz vojaških vrst, kjer so šibka, drobna dekleta zdržala naporno usposabljanje, številni mišičasti fantje pa so ga predčasno končali. To me večkrat vodi do večjega spoštovanja žensk. In ta izkušnja me opozarja, da možje nismo vedno močnejši in vzdržljivejši od žensk. Ženske so nosilke življenja in tudi nosilke družine. Žena skrbi, da se imamo vsi v družini lepo. To je njeno delo in ravno zaradi te zahtevne naloge si mislim, da potrebujejo veliko moči.  

Pravite, da je res dober terapevt tisti, ki je bil tudi sam ranjen. Vam ran v preteklosti ni manjkalo. Mamin samomor, očetove težave z alkoholom, problemi z Romi … Iz lastnih napak svetujete drugim?
Zagovarjam avtentičnost. Eno je govoriti na pamet iz učbenikov ali praks drugih, drugo je vse to doživeti, predelati in razumeti. Nasprotniki moje trditve večkrat zagovarjajo tezo, da kirurgu, ki operira koleno, ni treba operirati svojega, da je lahko dober. Mislim, da ko gre za duhovno v človeku, vsak argument pade. Tukaj sem brezkompromisen.

Ravno tako bo duhovnik vedno le napol razumel dinamiko med ženo in možem, kljub temu da sedi v spovednici in posluša izpovedi, ki so zelo čutne, ter sodeluje v zakonskih skupinah, saj eno je biti poleg, drugo pa biti v. Večkrat se pošalim, da duhovnik težko razume, kako je, ko pride mož domov in je žena tečna, otrok pa z vročino. Ni prijetno, verjemite.  

Ko sem bil nekje deležen blage kritike, kako sem lahko kot kristjan sodeloval pri umetni oploditvi, z velikim veseljem razlagam, da je bil to milosten trenutek, ko sem odkrival čudovito prijaznost in požrtvovalnost strokovnega osebja, ki pomaga, in na drugi strani trpečih in upanja polnih potencialnih staršev, ki smo se srečevali v čakalnici. Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči, za naju, za njo, čeprav je na koncu do želenega pripeljal zakrament bolniškega maziljenja.

Je vaša knjiga Smernik za smisel, ki je izšla pred kratkim, bolj terapevtska, nasvetna ali bolj izpovedna?

Želel sem, da bi imeli močno knjigo. Knjigo, ki zadene in prepriča. Ki očara in pusti človeka odprtih ust. Želel sem knjigo, ki jo lahko podariš vsakemu za rojstni dan. Mlademu, staremu, ženski, moškemu, vernemu, nevernemu. Po pripovedi prvih bralcev vseh naštetih dimenzij je uspelo. Poglavja vodijo od lahkotne vsakdanje zgodbe do tiste močne, ko obstaneš. Naprej knjiga razloži zgodbo skozi prizmo logoterapije in nadaljuje na duhovni ravni, kjer je človek vedno povabljen v odnos z Njim, ki ga presega.

S knjigo sem želel predvsem marsikomu prihraniti terapevta ali vsaj zmanjšati število ur, preživetih na udobni zofi pri terapevtu. Nič kaj podjetniško, vendar toliko bolj človeško. Knjiga se je uvrstila v zbirko Smisel, kar si štejem v posebno čast, saj so tam poleg Viktorja Frankla, Lucasove le še Slovenca Ramovš in Kristovič. Upam, da bo prodrla tudi na tuje trge.

S Pavletom Ravnohribom sta se – zanimivo in inovativno – lotila projekta Talk show Moja vera. Polnita dvorane širom Slovenije. Kakšne odzive dobivata? Kateri se vam zdijo najbolj dragoceni?
Želela sva privabiti mlade, da jih opogumiva k izražanju vere, ki je danes vse prevečkrat odeta v sram, vendar nisva bila najbolj uspešna. Namesto nekaj mladih nagovarjava množice mladih po srcu. To je sicer lepo, vendar ni pa ravno to, kar je bil cilj projekta, zato si bova vzela do jeseni nekaj premora in razmislila, kako nagovoriti tiste, ki so na robu, tiste ki ne vstopijo, tiste ki ne zaupajo. Sedaj "rešujeva" že "rešene". Predvsem pa mora projekt Talk Show Moja vera nagovoriti tiste, ki iščejo, pa ne najdejo.

Kako naj pristopimo k ljudem, ki imajo do vere odklonilen, zaničevalen odnos? Ki imajo z njo ali Cerkvijo slabe izkušnje?
Najprej moram biti jaz kot oznanjevalec urejen. Urejen ne samo na zunaj, ampak urejen po srcu in duši. Prek mojih misli, besed in dejanj se mora prepoznati Kristus. In to je vse. Pri tem pa (oznanjati, op. a.) brez ihte, brez taktike, brez strahu ter z ogromno vere.

Zadnje čase, ko se veliko pogovarjam s tistimi, ki nimajo najlepšega mnenja o Cerkvi, opažam, da ne gre toliko za očitke o pedofiliji, finančnih mahinacijah, hinavščini in politikanstvu. Večkrat gre za razočaranje nad molitvijo, ki je bila preslišana. In tukaj moramo še veliko narediti, da učimo vero, ki dopušča Božji načrt, ne moj osebni, saj sam zase ne vem, kaj je najbolje.  

"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …"
... me uči ponižnosti. Spoznavam, kako sem nepopoln, neroden in nespreten. Spoznavam, kako zelo malo je v mojih rokah in kako zelo veliko je v Njegovih. Učim se prepuščanja in spuščanja.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Odnosov. Ne najdemo več drug drugega. Sam človek je najprej ranljiv in tudi osamljen. To je lastnost duhovne gobavosti, kjer gnijem, a ničesar ne čutim. Postajam kot gobavec, ki nima odnosa ne z Bogom, ne z drugimi, ne sam s sabo.

Evangeljskega veselja. Najbolj me boli, ko vidim ljudi iz cerkve odhajati žalostne in potrte.

Ljubezni. Ponavadi smo sposobni ljubiti tiste, ki ljubijo nas. Bolj bi se morali potruditi ljubiti tudi tiste, ki nam niso všeč ali nam gredo na živce.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Največ sta mi dala oče in mami. Dala sta mi življenje in dala sta mi vero. Njuno trpljenje in posledica prezgodnje smrti (samomor in ciroza jeter) sta mi odstrla pogled v globine. Začel sem dojemati, da ni tragičnih junakov. So le tisti, ki se darujejo, da lahko spoznam več, da spoznam ljubezen, zaupam, da nisem žrtev, ampak heroj, ki je povabljen, da osmisli tudi svoje trpljenje.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Najbolj se duhovno napolnim, ko me življenje zabije ob tla. Takrat se samo smejim svojima prevzetnosti in majhnosti. Takrat mi srce in telo napolni vera in ljubezen Očeta, ki objeme sina, ko se je vrnil. Nujno pa imam priklop na dozo duhovnega na duhovnih vajah v Hiši kruha pri s. Marini Štremfelj. Od te nujne letne polnitve sem postal nekoliko odvisen. Bolje to kot nikotin ali alkohol.