Padel je v ocean: “Ko so me potegnili na krov, sem bil miren, hvaležen in predvsem ponižen”

Lotos Vincenc Šparovec je uspešen igralec, ki ga lahko občudujemo na gledaliških odrih, v TV-serijah, pred kratkim npr. v Primerih inšpektorja Vrenka, svoj glas posoja tudi v oglasih. Kljub temu, da je poklicno nenehno pod drobnogledom gledalcev, je Lotos človek, ki ljubi zasebnost in ne mara plehkosti, tračev ter površinskosti. Ne uporablja družbenih omrežij in zase pravi, da je večni iskalec.

Mnogi se v današnjem svetu počutijo kot tujci. Družbena omrežja bombardirajo z instant odgovori na vse, izumetničen in navzven popoln videz ter kupovanje nepotrebnih materialnih dobrin se kažeta kot ideal. K sreči odrasli temu z močno voljo še lahko rečemo "ne", otroci in mladi pa temu večkrat podležejo. Kako svojemu sinu pomagate pri soočenju s tem?
Niti sekunde v življenju nisem preživel na kateremkoli socialnem omrežju. Nimam potrebe po tem, saj za vso mojo poklicno promocijo poskrbi služba oz. producent. Odraščajočega sina vodim z zgledom. Z izbranko poskušava poskrbeti za kar se da koristni in zabavni skupni prosti čas brez zaslonov.

Živimo na Prulah v Ljubljani in dve uri pohajkovanja po Golovcu je postalo naš dnevni ritual. Veliko časa preživimo na otoku Lošinj, kjer lovimo ribe, pozimi lignje. Ob Krki imamo v lasti košček zemlje, vrt in gozd, kar nam omogoča, da prosti čas preživljamo kar se da aktivno.

Kakšna se vam zdi ponudba gledaliških predstav v resnih in manj resnih gledališčih? Marsikdo si glede obiska premisli, ko vidi, da jih mnogo bazira na goloti, spolnosti, prostaških besedah. Vaš komentar na to?
Gledališče in umetnost jemljem kot duhovno hrano, zame sta pomembna kot hrana in pijača. Izogibam se plehkosti in banalnosti tovrstnih predstav, čeprav razumem željo po preživetju in pozornosti. Če je za to, da dobiš pozornost oz. si šokanten in provokativen, treba delati ekscese, sem z leti očitno postal malce bolj konzervativen.

V umetnosti iščem upanje, ne iščem pa odgovorov v smislu trenda današnjega časa, ko moramo imeti instant odgovor na vsako vprašanje. Umetnost mi vedno znova odpira nova vprašanja, o katerih lahko razmišljam in ki me navdihujejo.

Res pa je, da poleg tega sinhroniziram reklame. Seveda ne gre za vrhunsko umetnost, a to počnem za ljubi kruhek oz. poplačilo kredita.

Ste rezervni častnik, kar se mi zdi zanimivo. Kateri nagibi so vas vodili k temu poslanstvu?
Že leto in pol nisem več oficir oz. častnik Slovenske vojske. Imam se za domoljuba. Svojim vojakom sem vedno razlagal, kakšna je razlika med domoljubjem in nacionalizmom. S tem, ko ima človek v rokah orožje, ni potrebe, da mora biti obenem tudi jezen in postreliti vse, ki mislijo drugače. V domoljubju se nahaja beseda "ljub", ki nakazuje na ljubezen. S svojim moštvom sem rad preživljal čas v gozdu in se zadovoljil z minimalnimi potrebami.

Ko smo imeli na sebi uniforme, naenkrat ni bilo več pomembno, koliko ima kdo na bančnem računu in s kakšnim avtom se je pripeljal. Bili smo enota, ki je zasledovala isti cilj in program. Nisem pa pristaš ali zbiratelj orožja, ki bi hodil streljat na strelišča. V vojski me je vedno gnala pripadnost. Tudi v gledališču je podobno, saj med nami obstaja nekakšen ekipni duh oz. skupna misel.

Pred leti ste pri delu na ladji padli v morje in tam preživeli kar nekaj ur. Kaj se je zgodilo?
Devetega julija 1993 sem bil kot mornar vkrcan na ladjo splošne plovbe z imenom Bočna. Pomorska nesreča se je zgodila na Atlantiku. Ko sem delal na boku, se mi je strgala vrv in padel sem v ocean.

Tega ni nihče opazil in ladja je odplula naprej. Po slabi uri so ugotovili, da me ni več na palubi. Po eni uri so obrnili ladjo, a možnost, da bi našli človeka v Atlantskem oceanu, je kot najti iglo v senu.

Kaj se je v tistih trenutkih porajalo v vas? So na plano privreli kakšni spomini, čustva, misli?
Ko sem ostal sam med valovi, so šli skozme podobni občutki kot takrat, ko se človek zave, da je konec. Na začetku so bili to obup, jeza, samopomilovanje, občutek krivde, vprašanja o tem, kaj sem naredil narobe, pa tudi iskanje Boga. Začutil sem, da je med valovi sredi ničesar nad mano Nekdo, ki me vidi in mi hoče nekaj povedati.

V prvi fazi sem se odločil, da bom preživel oz. plaval, v drugi pa sem sprevidel, da so vsa pričakovanja o rešitvi brezpredmetna. Po čustvenem vrtiljaku sem prišel do občutja miru. Ne vem, kako dolgo je trajalo, a v tistem se je na obzorju pojavila moja matična ladja, ki me je prišla iskat. Začel sem divje vrteti majico in tolči – posadka me je zagledala od daleč. Rešili so me in moja rešitev je bila ovrednotena kot čudež.

Član posadke, ki je bil upravnik stroja, je bil zelo veren. Ko so me potegnili iz morja, je prek radiotelegrafista (GPS-a ni bilo) naročil zvonove v Šibeniku, tako da so takrat zvonili zvonovi v čast človeku, ki so ga rešili iz Atlantika, ladji ter posadki. Tudi če z Bogom nisva bila ne vem kakšna prijatelja, sva tedaj gotovo pozdravila drug drugega.

Ko so me potegnili na krov, sem bil miren, hvaležen in predvsem ponižen. Takrat sem se zavedel svoje majhnosti v vesolju in sem bil malce bolj spoštljiv do trenutka, v katerem sem in na katerega imam vpliv.

Mediji nam vsakodnevno servirajo novice o korupcijah, vojnah, nesrečah. Kako si razlagate dejstvo, da si ljudje želijo spremljati serije o tovrstnih vsebinah – kriminalu ipd.? Sklepam iz priljubljene serije o inšpektorju Vrenku, v kateri igrate.
Človek je po naravi opazovalec in je vedno rad opazoval, kaj počnejo drugi – seveda z neke varne razdalje v naslonjaču, s čipsom in pivom v roki. Tudi sam nisem izjema.

Sem ljubitelj Agathe Christie in inšpektorja Poirota. S svojo lucidnostjo me sili k razmišljanju, kdo je zlobnež. Po drugi strani pa je sama zgodovina človeštva zgodovina vojn, kriminala in nasilja. Nasilje je strašljivo in očitno tudi privlačno hkrati.

Pri gradnji miru je pomemben prav vsak izmed nas. Kako vi osebno gradite mir tam, kjer ste?
Moji trije zakoni, ki se jih skušam držati, so: 1. rešuj težavo, ko se pojavi, 2. s stvarmi, na katere nimaš vpliva, se čim manj ukvarjaj in 3. če ne veš, kaj bi naredil, ne naredi ničesar.

Teh načel sem se naučil v pomorstvu in vojski. Vsi zunanji vplivi, od novic naprej, silijo človeka v občutek tesnobe oz. panike in verjamem, da se izredne razmere umetno ustvarjajo. Te se prenašajo na posameznika in večina izgorelosti je po mojem mnenju povezana ravno s tem. Zato je moj cilj ohranjanje "približnega" notranjega miru.

Gotovo pa je čisto nekaj drugega, če imamo pri spoprijemanju z življenjem in njegovimi preizkušnjami nekaj trdnega, na kar se lahko naslonimo. Kako je pri vas?
Sem iskalec in ne morem reči, da se česa oklepam. Prepuščam se trenutku. Včasih je za ljudi ob meni to morda travmatično. Imam se za vernega človeka. Čutim, da obstaja nekaj, kar nas sili, da obstajamo, živimo in da v tem življenju nenehno zapolnjujemo neko praznino. Ta praznina je upanje, ki govori, da obstaja nekaj onkraj tega vsakdana.

Dve stvari, ki se ju oprijemam, sta torej upanje in iskanje. Sem večni iskalec, a nikakor ne turist, temveč potnik. Predvsem pa ne želim drugim početi to, česar ne želim, da drugi počnejo meni. Poleg tega pa ljudi ne prepričujem v nekaj, v kar sam ne verjamem.