Zakonca, ki si rada delita oder: “To je res čas za naju. Neprecenljivo”

Ko beseda nanese na glasbo, Valentini in Luku Černetu zažarijo oči. Dolgo sta bila predana člana slovite zasedbe Perpetuum Jazzile, pozneje tudi Vokalnega banda Kreativo, zdaj pa svojo energijo in znanje razdajata najrazličnejšim zasedbam v svoji okolici. Pod vodstvom enega ali drugega od njiju delujejo mešani pevski zbor Župnije Šentjur, Mešani pevski zbor Jakob, Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev Šentjur, Vokalna skupina Jakobčani, Mešani pevski zbor Vinea iz Kozjega in Kvintet Vintgar.

Poročena sta že več kot 10 let in imata tri otroke, živijo v okolici Šentjurja pri Celju. Luka je po izobrazbi inženir lesarstva, Valentina pa glasbenica, vendar on dela na področju komerciale, ona pa se je izobrazila tudi za pedagoginjo montessori, saj je pravi "magnet" za otroke. Kljub veliki ljubezni do otrok jima je bilo pri prvem kar težko, pravita, in sta kar nekaj časa potrebovala, da sta se odločila za drugega. Nato je šlo lažje. :)

Nikoli pa nista imela nekih določenih načrtov in pogojevala rojstev otrok z materialnimi zmožnostmi, z zgrajeno hišo ali drugimi okoliščinami. "Vedno sva rekla, bova že nekako. Finance naju niso obremenjevale. Če te to bremeni, potem nikoli ni pravi čas za otroke." Poudarjata, da rada preživljajo čas skupaj: "Želiva si zares biti z otroki, to nama je bistveno."

Ne moremo mimo Perpetuuma Jazzile, saj sta se tam spoznala, kajne?
Luka: "Davnega" leta 2009 smo imeli pri Perpetuum Jazzile razpisano avdicijo, jaz pa sem bil v komisiji. Valentina se je prijavila in mi je bila že takrat kot pevka zelo všeč, a takrat tega ne smeš pokazati, ampak se moraš delati, da si strog. :)

Iskali smo pevke za pomemben koncert v Angliji in sem se zavzel tudi za Valentino, da je šla z nami. Po letu, letu in pol sva se pa zbližala.

Valentina: Takrat smo bili veliko skupaj. Veliko je vaj, koncertov, snemanj, turnej. Tako lahko res spoznaš vse ljudi. Bila sem v drugem letniku študija, Perpetuum Jazzile me je čisto posrkal – mentalno, fizično, res veliko smo se družili.

Luka: Šalili smo se, da smo neke vrste socialna ustanova. Tja si se prišel malo sfiltrirat, "spucat", sprostit. Fajn je bilo, na odru si užival, družba te je držala pokonci, če si kdaj potreboval podporo.

Kaj vama je sodelovanje pri takem sestavu dalo za poznejše življenje?
Valentina: Ogromno odrskih izkušenj. Ne vem, kje bi jih lahko dobila toliko. Organizacijskih izkušenj – vse je teklo. To ni šlo samo od sebe, znotraj zbora je bilo veliko delovnih skupin. Naučiš se delovati skupaj – zasnovati, postaviti, izvesti. Če si samo na fakulteti, ne dobiš te izkušnje.

Luka: Ogromno ljudi spoznaš. Šel sem skozi več faz, ki jih je ta zasedba imela. Bil sem v ekipi, ki je društvo vodila. Bil sem v organizaciji slovenske turneje – bilo 14 koncertov. Zelo velik izziv je bil koncert v Stožicah leta 2013, takrat sem bil zadolžen za medije. To je bil tak stres! Hkrati se pa ogromno naučiš.

Ko smo zaključili sodelovanje s Tomažem Kozlevčarjem, je Šved Peder Karlsson prinesel svež veter v Slovenijo – odprt, demokratičen, nov način poučevanja nas, ki smo bili navajeni, da je spredaj neka trda roka, ki vse določi, kako mora biti, in vsi kimamo. On nas je pa posedel in nas najprej vprašal, v čem je kdo dober. Iz vsakogar je hotel nekaj potegniti, razdelil je funkcije. Ko je vzpostavil sistem, je šel. Na začetku smo se skoraj potolkli med sabo, češ: kaj boš ti, ki si prej sedel poleg mene, zdaj meni dirigiral, govoril?

To je bila super izkušnja. Vse je vzpostavljeno, zbor lahko funkcionira sam.

Valentina: Zaposlili smo tudi solopevko, da nas je učila, saj smo videli, da brez tehnike ne bo šlo. Perpetuum Jazzile je veliko investiral v znanje.

Pojeta ali vodita zelo različne zasedbe – od klasičnih cerkvenih zborov do inovativnih vokalnih skupin, ki preizkušajo pevske meje. V vsem tem uživata?
Luka: Že v Perpetuumu Jazzile smo iskali širino. Tehnika petja je bila v začetku zelo klasična, potem so pa načrtno hoteli drugačen slog, zvok.

Valentina: Tudi pri repertoarju smo izbirali to, kar so ljudje radi poslušali. Tako sva tudi midva to prenesla. Nikoli nisva rekla vnaprej: "Ne, tega pa ne bova."

Luka: Leta 2013 smo ustanovili vokalno skupino Kreativo, v kateri smo veliko znanja črpali iz Perpetuuma Jazzile, a smo šli bolj v džez in hodili tudi na džezovska tekmovanja.

Valentina: Ko sva se preselila v Šentjur, sva se pa začela malo razdajati. Iskala sva, kje bi lahko ustvarjala. Večinoma delava s starejšimi, mlade, ki bi bili pripravljeni ustvarjati, pa težko najdeš.

Luka: Zelo si želiva, da bi svojo energijo in znanje lahko delila. Sicer oba uživava v družbi starejših, rada delava s starejšimi, po drugi strani pa bi rad rastel s svojo starostno skupino.

Gotovo je čudovit občutek, ko sta kot zakonca skupaj na odru – v zboru, še bolj kot solista. Kako to doživljata?
Valentina: So plusi in minusi. Plus je v tem, da drug drugega tako dobro poznava (barvno, glasovno), da veva, kako drug drugega podpreti, se prilagoditi in zapeti, čeprav morda nisva imela dovolj časa za vaje. Je pa res, da se na slab dan skregaš, potem moraš pa na oder. Na odru pa ne moreš biti čustveno nepovezan.

Luka: Decembra sva na primer sodelovala v Zimski pravljici s Sašem Avsenikom. Bile so štiri vaje – med tednom, v Begunjah. Za naju velik logistični izziv. Trije koncerti. Toda na odru sva se imela super. Nič ti ni treba organizirati – oddelaš svoje in greš. :)

Valentina: To naju zelo povezuje. To je res čas za naju. Neprecenljivo.

Luka: Če ne bi bila glasbenica, bi me težko razumela, če bi kar šel in se imel fajn. Tudi če se kje zavleče, veš, da greva pač vedno zadnja od tam.

Valentina: Ko prideš sredi noči domov, si utrujen, a imaš lep spomin, nahraniš se. Rada sva med ljudmi, se pogovarjava.

Luka: Druga plat takih dogodkov pa je, da sva bila neznansko utrujena. Usklajevati je treba varstvo. Ko prideš domov, te nihče ne vpraša, ali si utrujen. Vse teče naprej. Potem se pa pozna utrujenost tudi na odnosih.

Zakaj vaju vzgojna metoda montessori tako navdušuje?
Valentina: Predvsem zaradi spoštovanja do otroka. To mi je osnova, da otroka slišiš, ga vidiš, mu daš možnost razvoja. Otrok je enakovreden član družine. V družini imamo pravila, ki veljajo za vse, tudi za naju z možem.

Pa vodilo: otrok zmore. Pusti mu, daj mu čas, on zmore. Montessori lepo vključuje tudi krščansko vero. Naravno vključuje vrednote, pesmice, molitev. Tako privzgoji vero kot del življenja in da je življenje po veri nekaj lepega.

Luka: Petje ali molitev pred jedjo ali po njej je zadnje čase pri nas velikokrat na pobudo najmlajših dveh.

Rada bi izkoristila možnost, da se razvijajo v tistem, kar jih zanima. Ne pa le tistega, kar je v učnem načrtu. V kalupu osnovne šole se z marsičem ne strinjava.

Valentina: V šoli je pomembna le ocena, o odnosih pa se ne pogovarjajo.

Luka: To je odraz družbe.

Kaj želita predati svojim otrokom?
Valentina: Predvsem jim želim, da najdejo strast, ki jih žene naprej, tisto, kar jih veseli. Skušava jim omogočiti različne stvari, da vidijo, kaj vse obstaja, da ni samo šola. Ocene so eno, bolj pa mi je pomembno, da jih stvari zanimajo.

Luka: Družba se precej oddaljuje od tega, kako pomembno je vlagati v skupnost. Predvsem pa poudarjati odgovornosti, dolžnosti, ne le pravic. Podpiram idejo, da spodbujamo tisto, v čemer otrok uživa – da to doseže in razvija, a hkrati da se zaveda, da je nekaj treba vložiti v to, da bo skupnost povezana med sabo. Če rabiš oporo, jo v neki družbi zagotovo najdeš, a v to družbo je treba tudi nekaj vložiti. Če si doma zaprt, boš težje prebrodil težavo, kot pa če si v neki skupnosti in hkrati čutiš odgovornost do nje.

Naprave zelo odmikajo od tega bistva, od druženja, socialnega okolja, povezanosti. Mi tudi zato nimamo televizorja – raje se šalimo, skrivamo, igramo.

Valentina: Če smo brez televizorja, nič ne zamudijo. Mi je bolj pomembno, da zunaj pade s kolesom. Doživi vsaj neko izkušnjo. Boljše je, če greš ven v svet.

Sta otroke kaj "okužila" z glasbo?
Luka: Najstarejši igra kitaro, zelo ga je prevzela, nadarjen je. Tudi najmlajši zelo srka.

Valentina: Namensko jih nisva uvajala. Ko pa midva vadiva, so neprestano zraven, srkajo, na vsakem kolenu mi sedi eden, da komaj še lahko pojem. Igrajo se, da imajo vaje. Zadnjič je najmlajši za mizo dirigiral in vse prevrgel, tako da imamo zdaj pravilo, da se za mizo ne dirigira. :)