Če je Aurélie na kaj močno navezana, je to njena neodvisnost. In njena svoboda. Pri 21 letih se je odločila, da bo vozila tovornjak s hladilnikom v francoski regiji Aude in vsak dan potovala iz Castelnaudaryja v Toulouse. Za volanom svojega vozila je sama. No, zdaj ne povsem, saj je z njo Bog. Medtem ko se pripravlja na krst med velikonočno vigilijo, nam v vsej skromnosti in preprostosti zaupa o Jezusu, ki ga je spoznala prek Christopha in Catherine, katoliškega kmečkega para, pri katerem je bila na delovni praksi.
Delovna praksa je bila ključna
Hodila je na kmetijsko šolo in se ji 100-odstotno posvetila. Ko je opravljala delovno prakso, je hitro pridobila zaupanje Christopha in Catherine in z leti opazila drobne podrobnosti, ki so pritegnile njeno pozornost, na primer molitev za mizo.
"Sploh nisem vedela, da še danes obstajajo ljudje, ki redno hodijo k maši," pravi. Predvsem pa ta dom izžareva prijaznost in toplino, s katerima se še nikoli prej ni srečala. "Izgubila sem očeta, ki je bil alkoholik, zato je bilo na družinski ravni nekoliko zapleteno," je pojasnila. Z mamo, ki z vero noče imeti opravka, ima napet odnos, s sestrama pa se ne pogovarja več.
Našla je novi dom
Zato je v Christophu in Catherine ter njuni družini našla nadomestek doma. "Bila sem malo v zadregi, ker nisem bila vajena toliko prijaznosti," pripoveduje. "Toda bila sem tudi presenečena, želela sem si to: prijaznost in ne nasilje."
"Ko sem se znašla v težavah, me nikoli niso okrcali ali mi dali občutka, da sem slaba, ker sem naredila nekaj narobe," nam zagotovi. "Vedno so mi razložili, kaj je bilo narobe, da se to ne bi več ponovilo in da bi naslednjič to lahko dobro opravila," se spominja.
"Čutila sem, da lahko s tem, ko se naslonim na Jezusa, v zameno spremenim stvari v svojem življenju, da bom srečnejša, predvsem pa bom to veselje delila s svojimi bližnjimi."
Klic k sveti maši
Prva praksa je vodila k drugi, ko se je odločila, da bo Christopha neposredno vprašala o veri, ki tako močno sije v njunem domu. "Vprašala sem ga, kaj je vera, zakaj je vernik in kaj je maša," iskreno pove Aurélie. "In potem sem iz radovednosti prosila, da bi šla k maši, da bi sama izkusila."
Po nekaj nedeljah je začutila potrebo, da gre "za klicem". Bolj kot zdaj odkriva Boga, ki ljubi in odpušča, več časa kot preživi s Christophom in Catherine, bolj se Aurélie zaveda, kaj lahko spremeni v svojem življenju. "Čutila sem, da lahko s tem, ko se naslonim na Jezusa, spremenim stvari v svojem življenju, da bom srečnejša, predvsem pa bom to veselje delila s svojimi bližnjimi."
Od sebe k bližnjim
Ob tem se je odločila, da bo naredila korak k svoji družini. "Počakala sem na rojstni dan ene od svojih sester, da sem znova vzpostavila stik," se spominja. "Bili sva sosedi, a nisva govorili, zato sem ji tistega dne pripravila darilo in ji ga šla izročit. Med nama je 13 let razlike in imava zelo različna značaja, a gesta se je je dotaknila in od takrat sva pravi sestri."
Potem je bila na vrsti njena mama. "Vedno sem šla takoj k svoji mami," z veseljem prizna. "Toda vedno sem ji očitala vse krivice, zdaj pa sem spoznala, da tudi jaz nisem imela lahkega značaja. Odločila sem se, da se bom potrudila, da bom preprosto bolj pozorna."
Odločitev za krst
Naredila je korak dlje: "Nisem mogla samo sprejemati, ampak sem čutila, da moram tudi dajati." Po letu ali dveh je spoznala, da "ta način bivanja, mišljenja in življenja ni tako slab", zato je začela katehumenat in si za svojega krstnega botra izbrala Christopha.
Zdaj, ko se bliža dan njenega krsta, je Aurélie očitno ganjena. "Všeč mi je, kar sem postala, odkar imam v svojem življenju Jezusa," prizna. "Naučila sem se reči 'hvala' za to, kar imam, za to, kar sem postala, in odločena sem, da bom nadaljevala."
Njeno pričevanje pa je že obrodilo sadove: Njena mama, ki je včasih vero zavračala, je privolila, da jo bo kdaj spremljala k maši. "Zdi se, da je znova odkrila čut za duhovno!"
