Lena Repinc je nasmejana, skoraj 22-letna Bohinjka, ki večino časa posveti biatlonu in športu nasploh. Nikoli se ne naveliča kolesarjenja, poleti najraje uživa ob ali v jezeru, rada bere, še raje kuha. Je študentka Biotehniške fakultete in ob tem pove: "Ko mi treningi in tekme dopuščajo, se pojavim tudi na faksu."
Čeprav je bila kot otrok precej lena in bi raje gledala risanke, je danes vrhunska športnica, ki ne zna biti pri miru. "Včasih se počutim kot robot, ki samo 'laufa' gor in dol, ker imam obveznosti v dnevu izračunane na minuto natančno." A prav ta delovna etika in ljubezen do športa ji omogočata, da usklajuje biatlon, študij in vse preostale izzive.
Klepetali sva o začetkih, vzornikih, smešnih prigodah in njenih velikih sanjah – vključno z olimpijskimi igrami leta 2026, ki si jih že predstavlja kot popoln sončen dan v zasneženem Antholzu.
Se še spomnite trenutka, ko ste prvič prijeli puško ali stopili na smuči? Kako je prišlo do odločitve, da se v polnosti posvetite tej panogi?
Moji prvi spomini na smučkah so, ko me je ati z vrvjo privezal okrog pasu in me vlekel po progi. Takrat so bile še prave zime in smo imeli proge tudi v dolini, tako da sem se morala le sprehoditi čez cesto in sem že bila na smučkah. Take sobote so mi bile vedno všeč. Precej manj pa potem, ko sem bila "prevelika", da bi me ati vlekel z vrvjo in sem morala dejansko sama teči na smučeh. :)
Pozneje sem seveda vzljubila tek na smučeh, ampak je trajalo kar nekaj časa. Streljanje pa mi je bilo všeč že od začetka. V gimnazijskih letih je biatlon postal tako velik del mojega življenja, da si nisem znala predstavljati, kako bi bilo drugače. Tako da je odločitev padla sama od sebe.
Kdo je vaš največji vzornik v biatlonu in zakaj vas navdihuje?
Veliko jih je, vsak zaradi nečesa drugega. Vsekakor je med njimi Johannes Thingnes Boe, najboljši biatlonec vseh časov. Pa Lisa Vittozi, ki je lani po nekaj res težkih sezonah spet blestela in osvojila veliki kristalni globus. In Jakov Fak, ki je med najstarejšimi in še vedno v samem vrhu. Njegova zmaga na Pokljuki je imela ogromen pomen za celoten slovenski biatlon. To je le nekaj biatloncev, ki me navdihujejo. Veliko je tudi takih, ki danes ne tekmujejo več.
Ko ste bili mlajši, ste spremljali Jakova Faka – kako ste ga doživljali takrat in kako je zdaj, ko tekmujete ob njem? Pred kratkim sta skupaj dosegla zelo lepe rezultate.
Res je, letos sva nanizala kar nekaj lepih uvrstitev na tekmi mešanih dvojic. Tekmovati z njim je vedno čast in pa tudi nek pritisk. Že ko sem bila mlajša, sem zelo spoštovala njegove dosežke in njega kot športnika. Še vedno ga, zato me res veseli, da lahko z njim tekmujem, treniram in se od njega tudi marsikaj naučim.
Kako se motivirate na treningih, ko pridejo slabi dnevi?
Slabi dnevi so neizogibni in vem, da bodo prišli, zato se ne obremenjujem preveč. Vem, da bo šlo mimo in bo kmalu bolje.
Slabih dni, iskreno, ni toliko, zato z motivacijo na treningih niti nimam težav. Najtežje jo najdem takrat, ko zunaj lije dež in vem, da me bo cel trening zeblo. Ampak velikokrat tekmujemo v takih razmerah, zato se je treba spoprijeti tudi s tem.
Raje tečete ali streljate?
Tečem.
Kako pomembna vam je podpora družine, trenerjev in prijateljev?
Podpora družine mi ogromno pomeni. Letos so me večkrat prišli pogledat na tekme v tujino in vedno sem bila neizmerno vesela. Težko je, ker jih tako malo vidim. Seveda se vsak dan slišimo in vem, da so vedno tam zame, ne glede na to, kaj potrebujem, vendar je vseeno težko biti toliko časa stran od njih.
Po vsaki tekmi jih pokličem. Ko mi gre dobro, se skupaj veselimo, po slabih tekmah pa točno vedo, kaj reči, da se bom bolje počutila.
Oglejte si še več fotografij Lene v tekmovalnem elementu:
Je lepše tekmovati v tujini ali na domačih progah?
Proge na Pokljuki so moje najljubše. Res mi je všeč relief. In tudi sama pokrajina je čudovita, sploh kadar je prava zima. Poseben čar pa dajo še domači navijači. Ampak vseeno raje tekmujem v tujini, ker je manj stresno. Doma si ustvarim prevelika pričakovanja.
Katera je najbolj nenavadna ali smešna prigoda, ki se vam je zgodila na treningu ali tekmi?
Vedno, ko me kdo vpraša po tem, imam prazno glavo. :) Mogoče to, da se mi je že zgodilo, da sem šla na štart brez puške. Nisem edina, se dogaja pogosteje, kot bi si mislili …
Kako usklajujete študij, treninge in prosti čas? Vam kdaj zmanjka časa zase?
Je kar naporno. Vsekakor najprej režem prosti čas, nikakor ne treningov. Pri usklajevanju je zelo pomembno, da si oblikuješ dober plan. Sama si vse obveznosti prilagodim okrog treningov, če se le da. Na faks, iskreno, ne hodim prav veliko, ampak vseeno opravim vse obveznosti.
Zaenkrat še ni bilo potrebe po tem, da bi kakšen letnik delala dve leti. Pred sezono, torej oktobra in začetek novembra, poskušam narediti nekaj stvari vnaprej, med sezono odpišem samo kakšen izpit ali dva, vse ostalo pa naredim potem v aprilu, maju in juniju.
Med sezono je faks na "pavzi", da se res lahko posvetim tekmam in pravilni regeneraciji. Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem profesorjem in asistentom na Biotehniški fakulteti, ki mi to omogočajo. Brez njih zagotovo ne bi bilo mogoče. Kar pa se tiče prostega časa ... Včasih se počutim kot robot, ki samo laufa gor in dol, ker imam obveznosti v dnevu izračunane na minuto natančno.
Za to sem kriva sama, ker si kdaj zadam preveč, ampak taka pač sem. Seveda niso vsi dnevi enaki. Pride tudi dan, ko nimam kaj početi. Taki so mi najhujši, tako da sem res vesela, da jih je zelo malo. Sem tip človeka, ki ne zna biti pri miru. Tako da mi usklajevanje športa in študija kar ustreza.
Na kaj pomislite, ko vam nekdo omeni olimpijske igre leta 2026?
Ko mi nekdo omeni olimpijske igre, takoj pomislim na lep sončen dan v zasneženem Antholzu. To je eno lepših prizorišč z neverjetnim vzdušjem in ogromnim številom gledalcev. Vedno mi je v veselje tekmovati tam, zato se olimpijskih iger še toliko bolj veselim. O samih rezultatih še ne razmišljam preveč.
Vsekakor se hočem to sezono optimalno pripraviti, da bom tam nastopala kar se le da dobro. Nočem pa si zadati nekih točnih rezultatskih ciljev, ker vem, da bo potem šlo vse narobe zaradi prevelikega stresa. Kot vedno bom fokusirano trenirala in stremela k temu, da v naslednji sezoni naredim še en korak naprej. Upam, da čim večji.
Kakšen zgled želite biti mlajšim generacijam in kaj bi jim svetovali?
Želim si, da bi navdihnila čim več mladih, da bi začeli trenirati biatlon in pri tem tudi vztrajali. Šport je po mojem mnenju ena najboljših služb in ti res lahko ogromno ponudi.
S tem, ko redno študiram, si želim tudi pokazati, da ni treba izbrati med športom in študijem. To sta združljivi obveznosti, če se le znaš prav organizirati. Res mi je škoda, ko vidim toliko mladih perspektivnih športnikov opustiti šport, ker se jim zdi usklajevanje obojega prevelik zalogaj.
