Mož, oče in kmet: “Včasih je zdrava kmečka pamet tista, ki prinese najboljše rešitve”

Tokratni gost v podkastu Mladost na kmetiji je Gregor Mlakar, predan kmetovalec, oče in navdušen gorski tekač. Na domačiji, ki nosi bogato zgodovino, skupaj s svojo družino ohranja tradicijo kmetovanja ter skrbi za avtohtono pasmo cikastega goveda.

Kmetijo je prevzel po svojem pokojnem dedku in si želi, da bi jo še naprej vodil z enako strastjo in ljubeznijo, kot jo je on. Ali bosta šla po njegovih stopinjah tudi sinova Izak in Erik, bo prepustil njuni odločitvi.

Kmetija Svatnšk se nahaja v kamniški občini, na nadmorski višini 730 metrov, tik ob vznožju Kamniško-Savinjskih Alp. "Smo zadnja kmetija v kamniški občini, potem so samo še hribi," pripoveduje. Na kmetiji redijo cikasto govedo, jezersko-solčavske ovce in 20 let staro kobilo. Ob tem jim pri paši pomaga njihov zvesti kuža, pasme border collie.

Zgodovina kmetije sega več kot 300 let nazaj, saj se po starih zemljevidih domačija pojavlja že okoli leta 1700. "Načeloma je bilo vedno enako – živinoreja in gozdarstvo," pravi Gregor, ki nadaljuje dolgoletno družinsko tradicijo.

Prisluhnite podkastu Mladost na kmetiji:

Ime kmetije Svatnšk ima več možnih izvorov. "Ena razlaga pravi, da je nekoč v bližini deloval rudnik zlata, kar bi lahko vplivalo na preimenovanje iz Zlatna v Slatna in pozneje v Svatnšk. Druga možnost pa je, da ime izhaja iz naravnega izvira kisle vode na bližnjem travniku, kar bi lahko povezovali z besedo slatina. Čeprav natančen izvor imena ni popolnoma jasen, sta ti dve razlagi najbolj verjetni."

Gregor je kmetijo prevzel pri 34 letih, po smrti starega očeta, s katerim je že prej tesno sodeloval. Čeprav bi lahko prevzem opravil prej in s tem izkoristil več ugodnosti, poudarja, da današnji mladi prevzemniki nosijo velik pritisk. "Birokracije je preveč ... Kljub temu, da sem šolan, včasih ne zmorem tega."

Ob tem dodaja, da se mu ne zdi pravično, da tisti, ki predpisujejo pravila, nimajo podobnih odgovornosti. "Po domače povedano, tisti, ki nam to predpisujejo, lahko brez posledic odstopijo, mi pa za vse odgovarjamo."

Sam postopek prevzema je potekal po oporoki starega očeta. Gregor je nato leta 2023 vložil vlogo na razpis za mladega prevzemnika. Kljub temu, da je bil razpis odprt le tri tedne in se je prekrival s poletnimi dopusti, mu je uspelo pravočasno urediti vse potrebno, saj so bile parcele že predhodno prepisane nanj.

Kako je Gregor odgovoril na 5 hitrih vprašanj:

"Zdajšnji časi so res zelo negotovi. Sploh ne veš, ali se splača vlagati v investicije, še posebej v hribovitih predelih, kjer ne moremo konkurirati kmetom na ravnini, kaj šele evropskim kmetom." Kljub temu verjame, da bi se morali slovenski kmetje bolj povezati in sodelovati.

Cikasto govedo je bilo nekoč tik pred izumrtjem, saj so v 70. letih spodbujali druge, bolj produktivne pasme. Na kmetiji Mlakar so ga ohranili, ker je najbolje prilagojeno tamkajšnjim razmeram. "Zaslužna sta predvsem stari oče in njegov brat," pravi Gregor, ki priznava, da je bilo zaradi pomanjkanja plemenskih bikov pogosto težko.

Leta 2001 je bilo v Sloveniji manj kot 200 krav te pasme, danes pa jih je že več kot 5.000, razširjenih od Sečovelj do Hodoša in od avstrijske meje do Bele krajine. V Bohinju, kjer je bila ta pasma prvotno doma, pa se njihovo število zmanjšuje. 

Gregor je cikastemu govedu posvetil tudi svoj magisterij. Vas zanima, do kakšnih ugotovitev je prišel? Prisluhnite podkastu.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.

Gregor priznava, da sta ga za kmetijstvo navdušila tako oče kot dedek. "Profesorica na biotehniški mi je enkrat rekla: 'To imaš v sebi, s tem se rodiš.' Z dedkom sta imela dober odnos, čeprav sta se kdaj sporekla glede novosti: "On je vedno rekel – tako smo delali včasih, jaz pa sem vztrajal pri svojih idejah."

Kljub temu ga je imel za vzornika in želi nadaljevati njegovo delo. Ali bosta po njegovih stopinjah stopila tudi sinova Izak in Erik, bo prepustil njuni odločitvi: "Ne bom ju silil, če pa bosta imela željo, jima bo veliko lažje, kot je bilo meni."

"Na kmetiji ima družina posebno vlogo, saj brez nje ne bi šlo. Sam ne moreš nič narediti. Družina ti daje cilj, da veš, za koga delaš." Z leti se njegov pogled na življenje spreminja, a upanje ostaja.

Tudi svoj zakon zelo spoštuje. "Treba je poslušati, zaupati in se kdaj tudi skregati – včasih je bolje povedati na glas, kot pa stvari skrivati."

"570 let se krave že pasejo na planini." Gregor še danes ohranja to tradicijo, ki pa na žalost postaja vse manj pogosta.

"Zdaj praktično peš ženemo samo še tri ali štiri kmetije, vsi ostali živino pripeljejo na planino. Pot je kar dolga in naporna." Gregorjeva stara starša sta skupaj pasla govedo več kot 14 let. Babica bi rada še vedno pasla, vendar ji zdravje to zdaj več ne dopušča.

"Je pa na žalost vsako leto manj pastirjev. Delovne sile na kmetijah je vedno manj. Včasih so bile družine bistveno večje." Če bo sam kdaj postal pastir, pa razkrije v podkastu.

Poleg tega, da je kmet, je tudi navdušen gorski tekač. Za ta šport se je začel zanimati že pri 11 letih. "Navdušila sta me zakonca Dušan in Mira Papež, ki sta ustanovila klub," pove Gregor. Skozi leta je pretekel celo Evropo, spoznal mnoge prijatelje in bil celo reprezentant.

Kljub temu, da danes ni več tako aktiven, si prizadeva, da bi se vrnil na stezo: "Trudim se, da bi se vrnil nazaj, ker čutim, da potrebujem malo odklopa." Med njegovimi najlepšimi spomini ostaja domača tekma na Grintovec.

Gregor je s svojim navdušenjem za kmetovanje in rejo cikastega goveda prepričal tudi prijatelje tekače. Med njimi je tudi eden najboljših slovenski tekačev s kmetije Kosovel, kjer njegove krave pasejo s pogledom na Tržaški zaliv. "To je raj za krave, ker so lahko stalno zunaj," pripoveduje.

"Spodbujam jih, naj se odločijo za kmetovanje, če jih to res veseli. Ob tem pa bi želel, da bi odločevalci prisluhnili tako mladim kot starejšim kmetom ter šli v korak z nami. Včasih je namreč zdrava kmečka pamet tista, ki prinese najboljše rešitve. Želim si, da bi kmet lahko na svoji zemlji povedal, kaj si želi, in bil slišan."