Lou se veseli krsta: “Nisem imel očeta, sedaj imam Njega”

Lou, 57-letnik iz francoskega mesta Vendee ob Atlantskem oceanu, pravi, da je imel "izbiro med dvema cestama, potjo svetlobe in potjo teme". Odločil se je za svetlobo – življenje z Bogom.

Odkrito pove, da je zaradi svoje preteklosti precej ranjen človek. Trenutno se v škofiji Luçon pripravlja, da bo na veliko noč prejel zakrament svetega krsta. "Zdaj lahko rečem, da sem pomirjen sam s seboj, s svojim telesom in umom. Enostavno se dobro počutim," pove. Še pred nekaj leti ni bilo tako.

Preden začne pripovedovati o svojem življenju, izpostavi: "V svojem spominu imam desetletno vrzel. Bil sem posiljen, zažgan, pretepen. Za svoj priimek sem izvedel pri 11 letih. Pri 25 sem se naučil brati in pisati." Ob deljenju svoje zgodbe ga še danes prevevajo dvomi in bolečina, hkrati pa kaže svojo notranjo moč.

V francosko obmorsko mesto Les Sables-d'Olonne se je priselil pred 24 leti. Več kot trideset let je bil vpet v nočno življenje, opravljal je različna dela na področju varovanja in gostinstva. Sledilo je obdobje, ko je spoznaval budizem, ne da bi se v njem zares našel.

Po spletu naključij je spoznal nekdanjega versajskega škofa, monsinjorja Jean-Charlesa Thomasa (umrl leta 2023, op. a.). V lokal, kjer je Lou občasno delal, je škof prihajal na jutranjo kavo. "Bilo je leta 2004 ali 2005, pripovedoval sem mu o svojem življenju, on pa mi je pripovedoval o Kristusu. Podaril mi je moje prvo Sveto pismo." Redno sta začela razpravljati o tem, kaj je Lou prebral v Svetem pismu, o tem, kaj se ga je najbolj dotaknilo in nad čim je bil zgrožen.

Minilo je nekaj časa, ne da bi Lou naredil kakšen korak na področju vere. Po nesreči z motorjem in "večmetrskim padcem", pri čemer je ostal nepoškodovan, je bilo njegovo srce spet bolj goreče. "Nenavadno, a v tistem trenutku [nesreče, op. prev.] sem začutil dve roki, ki sta me položili na tla," nekoliko zadržano ubesedi svoje doživljanje. Tako je dogodek opisal tudi v bolnišnici, kamor so ga takoj po nesreči prepeljali na pregled in opazovanje. Kmalu po nesreči se je preselil v Vendée in s seboj vzel tudi Sveto pismo, ki ga je občasno prebiral.

V novem kraju je v naslednji letih spoznal vse več vernikov, ki so dejavno vključeni v župnijo. Odkril je knjige patra Guya Gilberta, "duhovnika razbojnikov", ki so ga očarale in mu dale nov pogled na Cerkev in raznolikost verujočih. Tudi na "obrobnike, kot sem jaz," se nasmehne. Pred dvema letoma se je odločil za prejem zakramenta svetega krsta, s čimer je dolgo okleval.  

Sledilo je obdobje, ko je Lou resno razmišljal o spremembi spola. "Počutil sem se kot ženska, ujet v moško telo." Ko je pisal škofu, da bi bil rad kljub temu krščen, mu je škof François Jacolin odgovoril, naj raje najprej dobro spozna samega sebe, preden se odloči za nadaljnje korake. Zavrnitev, ki je ni pričakoval in ga je presenetila.

Obenem je "priprava" na spremembo spola slabo vplivala na njegovo zdravstveno stanje, predvsem na jetra. "Endokrinolog mi je napovedal, da mi bo ostalo približno šest mesecev življenja, če bom vztrajal pri tej odločitvi," razlaga.

Med romanjem v Lurd s škofijo ga je škof Jacolin vprašal: "Kaj boste storili?" Lou mu je odgovoril: "Hočem živeti." Škof ga je nadalje vprašal, kaj to pomeni v luči njegove odločitve. "Mislim, da so bili prvi znaki odpovedi jeter sporočilo, da odločitev za spremembo spola ni pot zame. Čutil sem, da me Bog vabi, naj ostanem v svojem telesu in živim." Po romanju je poklical endokrinologa in dokončno ustavil postopek. "Ničesar ne obžalujem. Izbiral sem med dvema cestama, cesto svetlobe in cesto teme. Izbral sem cesto svetlobe."

Čez nekaj tednov ga bo med velikonočno vigilijo krstil škof Jacolin. Krst zanj pomeni "biti še bližje Bogu," pravi. "Pravim si, da me bo končno spoznal kot svojega sina. Nisem imel očeta in ko sem bil mlajši, sem imel veliko nasilnih očimov. Nisem imel očeta, sedaj ga imam. Ko govorim z Bogom, govorim z njim kot z očetom, ki ga nikoli nisem imel."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.