Moževo darilo jo je spodbudilo k šivanju, danes s svojimi izdelki razveseljuje druge

Mojca Gabršček Kokošin iz Idrije pri Bači je žena in mama štirih hčera. Z možem sta se kot strastna nogometaša spoznala na nogometnem turnirju pred 25 leti. "Midva nisva šla po vrstnem redu, najprej se nama je rodila hči. Ko sva se nameravala poročiti, je moja mama zbolela za rakom, zato sva poroko za nekaj časa odložila. Čez dve leti nama je uspelo," obuja spomine na skupne začetke. 

Še pred nekaj leti je bila zaposlena pri največji slovenski založbi. Čeprav so se s sodelavci dobro razumeli, je v nekem obdobju začutila, da potrebuje spremembo. Ko je leta 2018 z družino poromala v Medžugorje, je tako na vrhu Križevca prosila Marijo: "Prosim, zrihtaj ti meni eno drugo službo. Če ne gre, mi pa nakloni še enega otroka." Pred vnovičnim materinstvom jo je sicer preveval strah, saj je prej prestala že tri carske reze. A Marija je uslišala drugi del njene prošnje in še isti mesec je zanosila. Devet mesecev pozneje se je rodila najmlajša Klara. 

"Celo leto sem razmišljala, kaj bi počela po izteku porodniškega dopusta. Nazadnje sem dala odpoved v službi. Bilo je zelo težko, ves čas sem se spraševala, ali sem se odločila prav. Ko danes gledam nazaj, vem, da če ne bi dala odpovedi, ne bi imela življenja, kot ga imam danes."

Mojčino nadaljnjo karierno pot je pravzaprav začrtal njen mož. Nekega dne se je domov vrnil s čisto novim šivalnim strojem. "Nikoli nismo govorili o kaki šivariji. Vprašala sem ga, kako to, da je kupil šivalni stroj, pa je dejal, da mu bom tako lahko kdaj popravila kakšne delovne hlače. Jaz, ki še nikoli nisem šivala? Ni šans, sem rekla." Pove pa, da jo je kot deklico večkrat pazila babica, ki je po maminem pripovedovanju veliko šivala. "Očitno imam nekaj po njej ali pa me navdihuje iz nebes."

"Mašina" je nekaj časa stala v kotu, nato je Mojca znanko prosila, naj ji pokaže, kako pravilno napeljati nit. Večkrat ko je poskusila, bolj suverena je postala. "Nato se je zgodila korona in morali smo nositi maske. V bistvu so bile maske tisto 'prvo srečanje' s šivanjem. Še sedaj se spomnim, da sem šivala cele noči in jih naredila kar lepo število. Sem in tja sem dobila tudi kakšno naročilo in videla, da mi gre dobro. Ob neki priložnosti sem prijateljem podarila maske in hecali smo se, da bi lahko odprla svoje šiviljsko podjetje. Mož je predlagal, da bi iz priimka izpeljala ime Kokošiv. Dejansko se je vse uresničilo."

Marca 2022 je uradno začela svojo samostojno pot. Pravi, da je nekaj časa celo razmišljala, da bi se začela profesionalno ukvarjati s peko, ki je poleg dela na vrtu, zeliščarstva in dolgoletnega petja v župnijskem zboru še ena od njenih strasti. A šivanje jo je zasvojilo še bolj. Najprej je začela ustvarjati hlačke za najmlajše.

"Cele noči sem se ukvarjala s tem. Veliko sem šivala in tudi veliko parala," pove v smehu. "Toda nikoli nisem obupala!" Njeni zbirki osnovnih šivalnih strojev sta se postopoma pridružila industrijska šivalna stroja. Danes najraje šiva za otroke, v ponudbi pa ima tudi kar nekaj izdelkov za odrasle. "Vodi me želja po novih artiklih. V izziv mi je, ko mi kakšna stranka naroči izdelek, ki ga še nikoli nisem šivala." Ponosna je, da je lani delila svoje znanje na oratorijski šiviljski delavnici.

Postopoma si je uredila tudi prostor za šivanje, med pogovorom pa nas je pozdravila iz nove delavnice s čudovitim razgledom, ki jo zanjo ureja mož Roman. "Doma imam svojega sv. Jožefa," pohvali svojega življenjskega sopotnika, ki jo vedno podpira in ji pomaga.

"Pogosto pravim, da pravzaprav ne delam, ampak sem ves čas na dopustu," Mojca ne skriva navdušenja nad šivanjem in delom, ki si ga je ustvarila po svoji meri. Največjo prednost, da je sama svoj šef, vidi v tem, da je več s svojo družino, vsak dan lahko v miru skuha kosilo, delo za stranke pa družinskemu življenju prilagaja skozi ves dan. Največkrat šiva dopoldne, ko so ostali družinski člani zdoma, in zvečer, ko najmlajša hči zaspi. "Nedelje pa so rezervirane za Gospoda. Takrat ne delam za dobiček. Se pa zgodi, da sešijem kakšen izdelek za darilo." V največje zadovoljstvo ji je, ko stranke z navdušenjem pohvalijo njeno delo in ji pošljejo kakšno fotografijo njenih izdelkov na "konkretnih modelih".

V delavnici se ji največkrat pridruži njena najmlajša, skoraj šestletna hči, ki kaže največ zanimanja za šivanje. Sicer pa ji na pomoč priskočijo tudi preostali družinski člani. "Ko dobim kakšne večje naročilo trakov ali kap, mi mož izreže blago, jaz šivam, ena od hčera pa izdelke zapakira. Vsak prispeva nekaj."

Mojčine štiri hčerke so stare od šest do 23 let. "Zelo dobro se razumejo med seboj. Včasih je morda izziv, ker bi se najmlajša še igrala, starejše pa imajo že druga zanimanja. Toda zelo lepo poskrbijo zanjo."

Nekoč si ni predstavljala, da bo mama več otrokom. "Vedno sem imela v glavi, da bova imela dva otroka. Po rojstvu Nike sem imela zelo slabo izkušnjo, zaradi zapletov bi lahko obe umrli. Porod je bil zelo dolg in težek, reševali so s carskim rezom. Tako se je pred 23 leti na veliko noč zgodilo vstajenje prvega otroka. Po tej izkušnji sem si rekla, da ne bom imela več otrok. Ko je strah izzvenel, sva se kar nekaj časa trudila za drugega otroka, Nejo. Po njenem rojstvu smo enega otroka izgubili, nato sta prišli še Neža in Klara. Od drugega otroka naprej je bilo vse izmoljeno."

Po rojstvu druge hčere je doživela hudo poporodno depresijo. "Okrog mene je bila tema. Nisem si upala biti sama, ves čas sem nekoga potrebovala. Tri tedne nisem nič spala. Svojo hudo stisko sem delila na zakonski skupini. Tisti dan smo se prijeli za roke in molili, župnik je molil posebej zame. Kakšno uro sem samo jokala. Zvečer sem se ulegla v posteljo in neki glasi mi je dejal: zaspi, vse bo okej. Še danes slišim te besede. Takrat se je začela moja vera, ni bila več samo zaradi tradicije. Na koncu tunela sem videla lučko, to je bil Jezus."

Na vero se je oprla tudi po rojstvu Neže, ki se je prvo leto zbujala tudi po dvajsetkrat na noč. "Bila sem popolnoma neprespana in izčrpana. Edino z vero je šlo. Zelo hvaležna sem, da sem v življenju spoznala Jezusa, da sem prišla do žive vere, ki premaga prav vse. Prav tako sem hvaležna za prijatelje, občestvo in za ljudi, ki mi jih Bog pošilja na pot ob pravem času in s pravim namenom."

Živa vera je glavna popotnica, ki jo želita z možem predati svojim hčeram. "Z vero bodo zmogle vse. Ob tem pa pride zraven še zaupanje, poštenost, delavnost … Če je vera na prvem mestu, je vse na pravem mestu." Sama se duhovno napolnita z branjem Svetega pisma, rednim obiskom svete maše in v zakonski skupini. Enkrat mesečno poslušata kateheze za starše, ki jih pripravlja domači župnik Tomaž Kete, drug drugemu pa največkrat prisluhneta med skupnim sprehodom.

Kot družina so aktivno vključeni v župnijsko dogajanje. Vsako leto poromajo na festival mladih v Medžugorje, kamor jih vodi njihov drugi domači župnik Niko Rupnik, ne manjkajo pa niti na skupnih župnijskih romanjih. Njihov skupni hobi je še smučanje in preživljanje časa na morju ali ob domači Idrijci. "Druži nas tudi hoja, predvsem ob nedeljah se radi kam podamo peš, v postnem času h križevemu potu na Mengore in Logaršče."

V vseh teh letih je Mojčina družina prejela številna znamenja, da Bog ni pozabil nanje. "Marija nam je poslala Klaro; Neža, ki skorajda ni več slišala, po molitvi v Medžugorju nima več težav niti ni potrebovala nobene operacije; Nika je prebolela kožnega raka; moje psihične težave so se umirile; moževa operacija na srcu je minila brez zapletov, trenutno pa lepo okreva po hudi poškodbi roke. Toliko reči se je dogajalo in tudi razpletlo, da če ne vidiš teh čudežev, si malce nor. Vsi jamrajo. Ampak če se ozreš nazaj, kaj vse je že Jezus naredil zate, ostaneš brez besed. Potem mu avtomatsko slediš, ker veš, da bo vse prav. Bog vedno pošilja preizkušnje ob pravem času, s pravim namenom. Ko jih prestajaš, je zelo težko, ne gre drugače kot z molitvijo. Ko gre mimo, pa se počutiš kot kralj na vrhu gore."

Spodbuja nas, "naj se ne bojimo biti kristjani v tem čudnem svetu, naj sledimo Luči. Edino to je prava pot, resnica in življenje".