Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Ali ste po napornem delovnem dnevu že kdaj občutili radostno olajšanje? To se je morda zgodilo po zahtevnem fizičnem delu ali pa po ustvarjalnem dnevu, ko ste se morali resnično potruditi in premakniti meje svojih umskih sposobnosti.
Seveda lahko veselje doživimo tudi brez kakršnegakoli dela, toda pogosto ga najbolj občutimo takrat, ko smo uspešno opravili zares zahtevno nalogo.
Eden najočitnejših primerov te resnice je veselje, ki ga mati običajno občuti po rojstvu otroka.
Veselje po delu
Sv. Janez Pavel II. je o tej stvarnosti premišljeval v nagovoru med opoldansko molitvijo angelovega češčenja na četrto postno nedeljo leta 1979:
Postni čas mora biti bolj kot katerokoli drugo obdobje v bogoslužnem letu čas predanosti in duhovnih prizadevanj. Toda prav to prizadevanje, ta trud, prinaša priložnost za veselje. V postnem času Cerkev živi v pričakovanju vstajenjskega veselja. Na to nas spominja tudi današnji nedeljski poziv k veselju; toda veselje, ki izhaja iz truda, je še toliko večje.
Težje bi doživeli takšno veselje, če bi nam bilo vse prinešeno na srebrnem pladnju. Morda bi bili zadovoljni, vendar ne bi doživeli pristnega veselja.
Sv. Janez Pavel II. nas želi spomniti na preprosto dejstvo: da bi postali sveti, se moramo za svoje duhovno življenje nekoliko potruditi in trdo delati.
Takole nadaljuje:
To veselje občutimo vedno, ko premagamo svojo duhovno lenobo, malodušnost in brezbrižnost. Vedno občutimo veselje, ko vidimo, da smo sposobni od sebe nekaj zahtevati; da smo sposobni nekaj od sebe darovati Bogu in bližnjemu. Resnično duhovno veselje je tisto, ki izvira iz truda, iz prizadevanja.
Eden od primerov duhovnega veselja je, ko se oseba osvobodi določene grešne navade. Neverjetna izkušnja je lahko, ko človek ni več zasužnjen z določenim grehom, ki ga je preganjal več let.
Toda za dosego tega duhovnega veselja je potreben velik napor, ki se odziva na izobilje Božje milosti.
Dobra novica je, da na svoji duhovni poti nismo sami. Bog nam ves čas stoji ob strani ter z nami deli našo bolečino in žalost.
Želi si, da bi izkusili veselje, posebej tisto, ki ga bomo vsi občutili ob koncu svojega zemeljskega življenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
