Je prejem odpustka naša vstopnica v nebesa?

Spomnimo se, kaj nam je pri zakramentu pokore in sprave odpuščeno in kaj ne. Greh vključuje osebno krivdo, večno posledico – pogubljenje (če je z grehom popolnoma prekinjen odnos z Bogom – izguba posvečujoče milosti) in časne posledice greha.

Pri zakramentu Bog odpusti krivdo in večno posledico, če obstaja; časne posledice greha pa v neki meri ostanejo in z njimi se mora spovedanec še ukvarjati, da jih odpravi, saj ga sicer ovirajo pri njegovem življenju vere in ga lahko hitro potegnejo nazaj v isti greh.

Temu odpravljanju je namenjena delno že pokora pri zakramentu samem, kot dodatna pomoč pa pri tem nastopijo odpustki. Papež takole posrečeno opiše to resničnost: "Iz osebne izkušnje pa vemo, da greh 'pušča sledi', povzroča posledice. Ne samo zunanje – posledice storjenega zla, ampak tudi notranje, ker ima 'vsak greh, tudi mali, za posledico nezdravo navezanost na stvari, navezanost, od katere se je potrebno očistiti bodisi na tem svetu bodisi po smrti, v stanju, ki ga imenujemo vice.' V naši človeškosti, ki je slabotna in ki jo privlači zlo, ostajajo torej 'usedline greha'. Odstranili jih bodo 'odpustki', vedno po Kristusovi zaslugi, ki je, kot je zapisal sv. Pavel VI., 'naš odpustek'."
(UnO 22-23)

Ker odpustek pomaga pri odstranjevanju "usedlin" greha, s katerimi se človek ne more združiti z Bogom, saj se mora prej očistiti, gotovo zelo pomagajo na poti v nebesa; še posebej so jih veseli ljudje v vicah, kjer hrepenijo le po tej popolni združitvi. Verjetno pa je malo preveč reči, da so "vstopnica" za nebesa, to bi morda bilo bolje pripisati Kristusu – on je naša "vstopnica" za nebesa, ki nam je podarjena in ni v ničemer naša zasluga.

Kot pa vstopnica za neko predstavo seveda še ni dovolj za ogled predstave, ampak moramo še sami oditi in priti na predstavo, tako lahko odpustek opredelimo bolj kot eno izmed sredstev, da "vstopnico" za nebesa sploh lahko uporabimo. To pa je sad našega prizadevanja in tudi medsebojne pomoči.

Pomoč "odpustka" je v tem, da nam občestvo Cerkve iz zaklada zasluženja Jezusa Kristusa in svetih bratov in sester, ki molijo in se darujejo več, kot sami potrebujejo za odpravljanje svojih časnih posledic grehov, naklanja pomoč pri boju z našimi časnimi posledicami greha.

Splošni, ki veljajo pri vseh načinih pridobivanja odpustkov, so: nenavezanost na greh (bolj ko je popolna, bolj popolna je tudi osvoboditev od časnih posledic greha), ki jo izrazimo z iskrenim obhajanjem zakramenta pokore in sprave, nato obhajanje svete maše in obhajilo, če je mogoče, sicer češčenje Najsvetejšega v tabernaklju, k tem pogojem sodi tudi molitev po namenu svetega očeta (veroizpoved, očenaš, zdravamarija in slava Očetu); splošnim pogojem pa je treba dodati še določen posebni pogoj, ki je lahko različen (npr. v prvih osmih dneh novembra je to obisk pokopališča).

Gotovo je ni enostavno doseči, ni pa nemogoče. Prav zaradi tega pa je mogoče pridobiti odpustke večkrat. Vendar običajno samo enega na dan; v tem svetem letu pa je papež omogočil, da ob dvakratni izpolnitvi posebnega svetoletnega pogoja (npr. da gremo v Rimu isti dan v dve baziliki in tam skozi sveta vrata), lahko pridobimo odpustek dvakrat na dan, a enkrat zase, drugič za rajnega.

V svetem letu se poleg osnovnih pogojev kot posebni pogoj zahteva nekaj izmed naslednjega:

1. Ob svetih romanjih

2. Ob pobožnih obiskih svetih krajev

3. Dela usmiljenja in pokore

Odpustek je v svetem letu vezan tudi na dela usmiljenja in pokore, ki pričujejo o prosilčevem spreobrnjenju: posebej velja za uresničevanje telesnih in duhovnih del usmiljenja; udeležba na ljudskem misijonu, duhovnih vajah (vsaj tridnevnih) ali formacijskem srečanju; kdor stori dejanje ljubezni v korist duš v vicah, če istega dne drugič zakonito pristopi k zakramentu svetega obhajila, lahko tisti dan pridobi še drugi popolni odpustek, a le za rajne; primerno dolg obisk bratov in sester v stiskah ali težavah (bolnikov, zapornikov, ostarelih, osamljenih, invalidov ...); kakor da bi poromali h Kristusu, ki je v njih navzoč; s konkretnim in velikodušnim uresničevanjem duha pokore, zlasti z vnovičnim odkritjem spokorne vrednosti petkov: tako da se v duhu pokore vsaj za en dan vzdržimo banalnih razvedril (resničnih in tudi virtualnih, h katerim napeljujejo mediji in družbena omrežja) in nepotrebne potrošnje (npr. s postom ali zdržkom v skladu s splošnimi cerkvenimi pravili in smernicami škofov) ter z darovanjem sorazmerne vsote denarja ubogim.

In nadalje: s podpiranjem verske ali družbene dobrodelnosti, zlasti v korist obrambe in zaščite življenja v vseh oblikah; s posvečanjem ustreznega dela svojega prostega časa prostovoljnim dejavnostim, ki so v interesu skupnosti; škofje lahko na najprimernejši dan tega jubilejnega obdobja ob glavnem praznovanju v stolnici in v posameznih jubilejnih cerkvah podelijo papeški blagoslov s popolnim odpustkom.

Odpustke lahko pridobimo zase ali za rajne, ne pa za še žive na tem svetu – tem lahko pomagamo tako, da si jih pridobijo sami.

Na strani katoliska-cerkev.si je na voljo zgibanka o prejemu odpustka.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 7.